četrtek, 30. december 2010
nedelja, 17. oktober 2010
sobota, 16. oktober 2010
torek, 5. januar 2010
Z-DAY V LJUBLJANI (PREŠERNOV TRG), 12 in 13 MAREC 2011, OB 11:00
Z-DAY IN LJUBLJANA (PRESERN'S SQUARE), SLOVENIA, 12 and 13 MARCH 2011, at 11h
Invitation
The time is now - change never came and will never come by itself.
The time is now - to step out of the darkness, that subconscious becomes conscious.
The time is now - to stop lying to ourselfs, that everything is ok, to stop beliving we don't have the power. There is no democracy. Our president will not help us, so will not the preimer or any government person or government - to belive that they will, is an illusion. It is all in our hands. Maybe you think, that you alone can't do anything. But, are you aware you are not alone? Don't let fear be your guide but the fact, that there are 50 milion people out there, that think the same as you, and they expressed that with signing the petition for the change of the world political structure, and the number is increasing every day. Here is your proof, you are not alone.
The time is now - to say ENOUGH, to stop supporting the system, that is destroying and not building; the system, that is humiliating us and not encouraging; the system, that's making slaves out of us and not free people.
Let 12 and 13. march be the day, when you wil express your disaproval of the existing system. This should not be just resistance because of resistance, but an expression of your right to freedom, and the raise of your voice: "My life has value!". The time is now.
I'm inviting you to join me on 12 and 13.3.2011 on Preseren's square in Ljubljana (Slovenia), where the people from Zeitgeist Slovenia will join us and the makers of The Venus Project. In peaceful manner we will express our dissatisfaction with the existing leaders and their way of governance. At the same time all the television stations will be invited to film the gathering, so Slovenia will see, that there exists a desire for changing the regime and political mechanisms, whose purpose is only destruction. So i'm asking you, brothers and sisters, that on 12 and 13.3.2011, you step together with The Zeitgeist movement and express your will for freedom and better life and the support for The Venus project.
It is time for a change.
For Z-Day,
Zeitgeist Slovenia.
Z-DAY V LJUBLJANI (PREŠERNOV TRG), 12 in 13.3. 2011, OB 11:00
Vabilo
Dragi prijatelji!
Čas je sedaj - spremembe nikoli niso in nikoli ne bodo prišle same od sebe.
Čas je sedaj - da pridemo iz teme, da podzavestno postane zavestno.
Čas je sedaj - da si prenehamo lagati, da je vse vredu, da prenehamo verjeti, da nimamo moči. Demokracije ni. Naš predsednik nam ne bo pomagal, niti premier, niti katerakoli vladna oseba ali katerakoli vlada - verjeti, da nam bodo, je iluzija. Vse je v naših rokah. Morda mislite, da sami ne zmorete nič. Ampak, a se zavedate, da niste sami? Naj ne bo strah vaše vodilo, temveč dejstvo, da po svetu 50 milijonov ljudi misli enako kot vi, kar so pokazali tudi s podpisom peticije za spremembo svetovne politične strukture, število pa narašča iz dneva v dan. Tu imate dokaz, da niste sami.
Čas je sedaj - da rečemo DOVOLJ, da prenehamo podpirati sistem, ki uničuje in ne gradi; sistem, ki ponižuje in ne vzpodbuja; sistem, ki dela iz nas sužnje in ne svobodne ljudi.
Naj bo 12 in13. marec dan, ko boste pokazali svoje negodovanje, nesprejemanje obstoječega sistema. Naj ne bo to zgolj upor zaradi upora, naj bo to izraz vaše pravice do svobode, naj bo to dvig vašega glasu: "Moje življenje ima vrednost!". Čas je sedaj.
Vabim vas, da se mi 12 in 13.3.2011 pridružite na Prešernovem trgu v Ljubljani, kjer bodo z nami tudi vsi iz Zeitgeist družbe Slovenia in snovalci projekta The Venus project. Z mirnim protestom bomo izrazili nezadovoljstvo nad obstoječimi voditelji in načinom njihovega vladanja. Hkrati bodo povabljene tudi vse televizijske postaje, in to z namenom, da se celotni Sloveniji pokaže, da obstaja želja po spremembi režima in izgrajenih političnih mehanizmov, katerih namen je le uničevanje. Zato vas prosim, bratje in sestre, da skupaj s Zeitgeist movementom 15. marca 2011 stopimo skupaj in izrazimo svojo voljo po svobodi in boljšem življenju in da podpremo The Venus Project.
Čas je za spremembo.
Za Z-Day,
Zeitgeist Slovenia.
--
Teorija je, ko se vse ve, a nič ne funkcionira. Praksa je, ko vse funkcionira, a nobeden ne ve zakaj. (Albert Einstein)
Invitation
The time is now - change never came and will never come by itself.
The time is now - to step out of the darkness, that subconscious becomes conscious.
The time is now - to stop lying to ourselfs, that everything is ok, to stop beliving we don't have the power. There is no democracy. Our president will not help us, so will not the preimer or any government person or government - to belive that they will, is an illusion. It is all in our hands. Maybe you think, that you alone can't do anything. But, are you aware you are not alone? Don't let fear be your guide but the fact, that there are 50 milion people out there, that think the same as you, and they expressed that with signing the petition for the change of the world political structure, and the number is increasing every day. Here is your proof, you are not alone.
The time is now - to say ENOUGH, to stop supporting the system, that is destroying and not building; the system, that is humiliating us and not encouraging; the system, that's making slaves out of us and not free people.
Let 12 and 13. march be the day, when you wil express your disaproval of the existing system. This should not be just resistance because of resistance, but an expression of your right to freedom, and the raise of your voice: "My life has value!". The time is now.
I'm inviting you to join me on 12 and 13.3.2011 on Preseren's square in Ljubljana (Slovenia), where the people from Zeitgeist Slovenia will join us and the makers of The Venus Project. In peaceful manner we will express our dissatisfaction with the existing leaders and their way of governance. At the same time all the television stations will be invited to film the gathering, so Slovenia will see, that there exists a desire for changing the regime and political mechanisms, whose purpose is only destruction. So i'm asking you, brothers and sisters, that on 12 and 13.3.2011, you step together with The Zeitgeist movement and express your will for freedom and better life and the support for The Venus project.
It is time for a change.
For Z-Day,
Zeitgeist Slovenia.
Z-DAY V LJUBLJANI (PREŠERNOV TRG), 12 in 13.3. 2011, OB 11:00
Vabilo
Dragi prijatelji!
Čas je sedaj - spremembe nikoli niso in nikoli ne bodo prišle same od sebe.
Čas je sedaj - da pridemo iz teme, da podzavestno postane zavestno.
Čas je sedaj - da si prenehamo lagati, da je vse vredu, da prenehamo verjeti, da nimamo moči. Demokracije ni. Naš predsednik nam ne bo pomagal, niti premier, niti katerakoli vladna oseba ali katerakoli vlada - verjeti, da nam bodo, je iluzija. Vse je v naših rokah. Morda mislite, da sami ne zmorete nič. Ampak, a se zavedate, da niste sami? Naj ne bo strah vaše vodilo, temveč dejstvo, da po svetu 50 milijonov ljudi misli enako kot vi, kar so pokazali tudi s podpisom peticije za spremembo svetovne politične strukture, število pa narašča iz dneva v dan. Tu imate dokaz, da niste sami.
Čas je sedaj - da rečemo DOVOLJ, da prenehamo podpirati sistem, ki uničuje in ne gradi; sistem, ki ponižuje in ne vzpodbuja; sistem, ki dela iz nas sužnje in ne svobodne ljudi.
Naj bo 12 in13. marec dan, ko boste pokazali svoje negodovanje, nesprejemanje obstoječega sistema. Naj ne bo to zgolj upor zaradi upora, naj bo to izraz vaše pravice do svobode, naj bo to dvig vašega glasu: "Moje življenje ima vrednost!". Čas je sedaj.
Vabim vas, da se mi 12 in 13.3.2011 pridružite na Prešernovem trgu v Ljubljani, kjer bodo z nami tudi vsi iz Zeitgeist družbe Slovenia in snovalci projekta The Venus project. Z mirnim protestom bomo izrazili nezadovoljstvo nad obstoječimi voditelji in načinom njihovega vladanja. Hkrati bodo povabljene tudi vse televizijske postaje, in to z namenom, da se celotni Sloveniji pokaže, da obstaja želja po spremembi režima in izgrajenih političnih mehanizmov, katerih namen je le uničevanje. Zato vas prosim, bratje in sestre, da skupaj s Zeitgeist movementom 15. marca 2011 stopimo skupaj in izrazimo svojo voljo po svobodi in boljšem življenju in da podpremo The Venus Project.
Čas je za spremembo.
Za Z-Day,
Zeitgeist Slovenia.
--
Teorija je, ko se vse ve, a nič ne funkcionira. Praksa je, ko vse funkcionira, a nobeden ne ve zakaj. (Albert Einstein)
Gnostična sabotaža Matrice
Gnostična sabotaža Matrice
Začetki
Pred 1800 leti so krščansko religijo burkali kaotični valovi prevrata. Biblija še ni bila kanonizirana, najpomembnejša doktrinarna vprašanja pa so bila na voljo komurkoli, ki si jih je želel prisvojiti. Ljudje niso mogli doseči sprave o tem, kateri so bili dejanski Jezusovi nauki. Eden najbolj eksotičnih okusov v vrelem kotlu teološke kontroverznosti je bil gnosticizem, mistična filozofija, katere zagovorniki so označevali boga Stvarnika Stare zaveze kot nesposobnega sleparja, oziroma ga celo zanikali. Namesto patriarhalnega lika, ki sedi na nebeškem prestolu visoko nad oblaki, so gnostični kristjani posvetili svoja življenja iskanju drugačnega boga: izmuzljivega boga, skritega v človeški duši.
Iskanje Boga v notranjosti človeške duše se je zrcalilo v mnogih oblikah. Nekateri gnostiki so zagovarjali popolno odrekanje svetu in družbi; pripadniki te ločine so živeli v puščavah kot asketski menihi. Spet drugi so se poročili, delali in živeli v družbi svojih krščanskih bratov drugih ločin, ne da bi kadarkoli omenjali svoje duhovne težnje. Gnostiki so imeli do razsvetljenja intuitiven in oseben pristop. Niso poznali hierarhije, družbenih in verskih kodeksov ter osrednjih vladajočih avtoritet. Cilj je bil doseči odrešitev na kakršenkoli način, ne pa ustvariti nove ortodoksnosti.
Medtem ko se je večina gnostičnih kristjanov zadovoljila z dostojnim življenjem učenjaštva in motrenja, so si nekateri izbrali bolj neposredno pot. Lomilci tabujev te krajše poti, pogosto napačno označeni kot "razuzdanci" ali "častilci hudiča", so podžgali največ radovednosti med sodobnimi raziskovalci.
Verjetno ni človeške dejavnosti, ki bi bila tako tesno prepletena s tabuji, kot sta skrivnosti Erosa in Tanatosa - seksualnosti in smrti začetka in konca, praznine, iz katere vznikne človeško življenje in brezna v katero izgine. Francoski filozof Georges Bataille razlaga, da je verski impulz identičen erotičnemu hrepenenju, saj oba, preko mistične smrti ega (religija) ali "male smrti" orgazma (seks), stremita k ugasnitvi posameznikove zavesti. Po mnenju Bataillea seksualni in verski tabuji izzovejo kršitev le-teh že zaradi svojega obstoja, kajti le preko človeškega gona po označevanju in nato razdevičenju (ali oskrunitvi) stanj neomadeževanosti razrahljamo racionalni um ter se sesedemo v zamaknjeno združitev s svetim.
Lomljenje tabujev je, z drugimi besedami, globoka duhovna dejavnost s pomočjo religije (vrtoglava evforija in krvna žrtvovanja) ali pa preko družbene igre (anarhično brezzakonje karnevala). Norci, zločinci in sveti blazneži so skozi celotno zgodovino človeštva skušali usodo in se "prebijali na drugo stran."
Antinomizem dandanes
Pojem, da psihološki šok, ki ga povzročijo prepovedane dejanja, lahko vodi do duhovnega prebujenja, se imenuje antinomizem. Beseda izvira iz stare grščine in dobesedno pomeni "proti zakonu." Antinomijske sekte so bile prisotne skozi celotno človeško zgodovino v skoraj vseh kulturah. Najbolj znan primer sodobnega časa je hindujska tantrična sekta aghora. Njeni pripadniki so znani po tem, da v svojem silovitem iskanju Boga in modrosti kršijo prav vse krajevne družbene norme (izvajanje obredov na človeških truplih, uživanje opojnih in nečistih substanc, kršenje kastnih norm, itd.). Seveda je iz perspektive aghore zaužitje iztrebkov zgolj Bog, ki jé Boga. Zakaj bi aghori razlikoval med izgledom, vonjem in okusom ter imel raje določene izkušnje, dejanja in snovi, če je vse Bog? Pa vendar ni vse tako preprosto. Aghora - tako kot večina tantre - govori v skrivnem (kodnem) jeziku. Aghori, ki govori o zaužitju iztrebkov, lahko metaforično pripoveduje o svojih meditativnih izkušnjah. Če ne izkusimo njihove poti, ne moremo vedeti, kot tudi ne obsojati.[1] Antinomijska pot ni namenjena radovednim ali hedonističnim posameznikom. Zahteva absolutno preudarnost in neomajno zavezo božanski etiki, onstran tega sveta.
Antinomijski mistiki se niso nikoli ubadali z družbenim statusom, telesnim udobjem ali moralno odrešitvijo. Njihov cilj je bil vedno pridobivanje božanskih moči preko mistične spojitve z Bogom. To kar družba imenuje zlo, je tisto kar prekorači meje, preplavlja brez meja ter zamegli delitve na čisto in nečisto, sveto in posvetno. Antinomijski junak se namerno ne zmeni za ta razlikovanja ter izvaja dejanja, ki jih večina ljudi dojema kot umazana, odvratna ali nevarna. S tem ko hodi po božanskem ozemlju in se odpira absolutnemu, se osvobaja družbenih tabujev, raztaplja sram, strah in sodbo... Z vsakim prepovedanim dejanjem se duša okrepi in poveča; z vsako zlomljeno verigo postane primernejša za sprejem in spojitev z božanskim.
Antinomizem zgodnjega krščanstva
Antinomijski tok gnostičnega krščanstva se je pojavljal v dveh okusih: blag in močan. "Blag" antinomijski ideal je učil, da je meso le začasno nosilo duše, zato so lahko zreli kristjani delali s svojim telesom kar se jim je zahotelo. Biblična pravila omejevanja diete, obnašanja, oblačenja, spola (in spolnosti) so bila omejujoča in nepotrebne motnje, namenjene posvetni čredi, ne pa duhovnim izbrancem.
"Močni" antinomijski ideal so sprejele tiste krščanske skupine, za katere bi danes rekli, da stopajo po "levi" ali kratki poti. Pridigali so, da je grešnost pozitivna vrednota in vernike spodbujali h grešenju brez meja. Za lomljenje tabujev in družbenega pogojevanja so uporabljali seks, strah in opojne substance, medtem ko so s skrivnostno milino sanktificirali najbolj podla dejanja in sproščali silovito magično energijo.
Najbolj razvpit gnostični antinomist in učitelj vseh časov je bil Karpokrat, ki je v 2. stol. našega štetja živel v egipčanskem mestu Aleksandrija. Njegovi učenci so se ponašali z "znanjem o globokih stvareh Satana."[2] Sodeč po sv. Ireneju so bili Karpokratovi nauki še posebej bogokletni zaradi ideje, da so morali kristjani podkupiti hudiča, če so se hoteli vrniti nazaj k Bogu. Hudič je nato duše umrlih vodil po onostranstvu - vendar le, če so se mu za časa življenja oddolžili z obrednim izvajanjem številnih "grehov." Karpokrat je učil tudi, da je Zemlja zaporniški planet, ki so ga ustvarili uporniški angeli ter nanj zaprli človeške duše v mračne grobnice mesa in kosti. Ti "angeli" so bili Vladarji, iznakažene kopije nekega drugega, višjega božanstva imenovanega nerojeni bog.
Jezus je bil običajen človek, ki se je spomnil svojega prejšnjega obstoja breztelesne duše z nerojenim bogom zunaj prostora in časa. Ko sta Jezusovo znanje in duhovna jasnost rasli, je spoznal, da so zakone (npr. 10 božjih zapovedi) in ustanove ustvarili Vladarji-stvarniki sveta, da bi nas preslepili in prevarali. Najboljši način premagovanja grehov je bilo vdajanje v le-te. Tako kot si voda išče svojo pot, se lahko tudi duša vrne nazaj k nerojenemu bogu, osvobojena zemeljskih okov in omejitev. Za Karpokrata je bil Jezus ideal nekoga, ki je dosegel popolno svobodo duha; in ker je vir Jezusove moči ležal v skrajnem preziru vesolja, ki so ga ustvarili "angeli" Vladarji, je lahko vsak postal še večji kot Jezus, če je le preziral zemeljsko sfero še bolj kot On. Zaradi tega so nekateri karpokratovci same sebe dojemali kot enake Jezusu. Karpokratovci so v svoje krščanske obrede vključevali skrivne geste, sanjske prakse, magične uroke ter druge okultne ceremonije. Samouresničeni karpokratovci, ki so se dvignili nad padle angele stvarnike in Vladarje, so sedaj lahko poveljevali tem entitetam in obvladovali nevidne sile stvarjenja, kot če bi sami vladali Zemlji. Moralni zadržki jih niso omejevali, temveč le še bolj podžigali. Sv. Irenej, lovec na herezijo, razlaga:
"Karpokratovci so dosegli tako stopnjo norosti ... da pravijo, da je v njihovi moči početi karkoli je brezbožno in brezobzirno, kajti prepričani so, da so dejanja dobra ali slaba le v človeških glavah. Skozi preseljevanje duš v telesa morajo duše izkusiti vse vrste, oblike in dejanja življenja ... da njihove duše ob odhodu ne bi več trpele. Živeti morajo tako, da ne bodo spet prisiljeni v drugo telo, če bi jih karkoli omejevalo pri doseganju svobode."[3]
Po mnenju Karpokrata smisel človeškega življenja ni pokora pravilom padlih angelov, ki so ustvarili ta svet in nas pustili na njem, temveč doseči razsvetljenje in popolnoma ubežati sferi iluzije. Zakoni so neke vrste duhovne ovire, ustvarjene, da s pomočjo bolečine in užitka ohranjajo pokoro. Zavoljo te zgrešene težnje po ustvarjanju resničnost na podlagi nasprotij (npr. prav - narobe, dobro - zlo, nagrada - kazen), smo tu ujeti v krogu smrti in ponovnega rojstva. Jezus je v sledeči prispodobi razložil, kako ubežati krogu reinkarnacij:
"Ko se srečate z nasprotnikom, ravnajte tako, da se ga osvobodite, saj vas lahko drugače privede do sodnika, sodnik do stražarja, ta pa vas vrže v ječo; resnično vam pravim, od tam ne boste ušli dokler ne plačate zadnjega dolga."[4]
"Nasprotnik" je bil Satan, vodja Vladarjev-stvarnikov. Po smrti je hudič duše nevednih in neizkušenih predal "sodniku" ter nato "stražarju". Ti angelski birokrati so nepripravljene duše reciklirali tako, da so jih ujeli v nova telesa in jih poslali nazaj na Zemljo, kjer so znova zaživeli. Telo je bila "ječa." "Od tam ne boste ušli dokler ne plačate zadnjega dolga," pomeni, da nihče ne uide Vladarjem; duše se vedno vrnejo nazaj na Zemljo, dokler ne izpraznijo vseh svojih grehov. Duše, ki so za časa enega življenja izpraznile malho grehov, so se osvobodile kroga ponovnih rojstev in se vrnile k bogu, ki biva onstran sveta Vladarjev.
Drugače se ni bilo mogoče rešiti.
Tistim, ki so vsak greh izkusil vsaj enkrat, ne bo treba ponovno živeti. Ker so raziskali vsak kotiček in špranjo človeškega obstoja, jim ni treba več živeti v telesu. Karpokrat je trdil, da je Jezus razkril sveta učenja le učencem (Mark 4:10-11), ki so jih bili sposobni razumeti. Ljubezen in vera sta dovolj za zveličanje (cf. Gal. 5:6); "dobro" in "slabo" obstajata le v človeškem umu.
Kontroverznost glede Karpokrata pa se ni končala pri sv. Ireneju. Sv. Klement je nagajivega mistika obtožil kraje kopije Skrivnega evangelija po Marku iz aleksandrijske cerkvene knjižnice ter priredbe evangelija svojim "bogokletnim in telesnim" učenjem.[5] Sv. Klement ne omenja tematike teh učenj, vendar je bil Karpokrat zanesenjaški učenec platonske filozofije, zato lahko o njegovih učenjih sklepamo na podlagi dejstev. "Skrivni Mark" opisuje, kako Jezus preživi noč v neki jami in razkaže "Kraljestvo Boga" moškemu, ki ga je obudil od mrtvih. Podobno tudi Platonova prispodoba o jami primerja navadno budno življenje z ujetništvom v temnem tunelu, kjer bivajo svetlikajoče se sence - brezno iz katerega lahko uidemo le s pomočjo filozofije. Karpokrat je verjetno združil mit Platonove jame z učenji Markovega evangelija in ju prikrojil za iniciacijski obred, ki bo njegove učence vodil v večni svet zunaj jame.
Reformator Epifan
Karpokratov cilj je bil zbežati iz vesolja; njegov sin, Epifan, pa je očetove nauke poskušal reformirati. Čudežni otrok (umrl je pri 17 letih), čigar radikalni pogledi na poroko in lastnino so vplivali na številne generacije krščanskih svobodomislecev, je svojo revolucionarno filozofijo predstavil v eseju O kreposti in pravici. Epifan je dokazoval, da je Bog Zemljo obdaril s sončno svetlobo in rastlinjem - pravzaprav nam je podaril cel planet - da bi te darove lahko uživali. Zakaj potemtakem v svetu neizmernega izobilja obstajata tatvina in ljubosumje? Mladi reformator je sklenil, da te pregrehe obstajajo, ker so slepi in nevedni ljudje z vztrajanjem pri osebni lastnini izpridili božje darove. Zakaj so, sodeč po neizmerni radodarnosti Boga, kristjani vztrajali pri zaklepanju hrane, živali in žena? Ali niso s sebičnim zanikanjem deljenja koristi poroke s svojimi verskimi brati pljuvali istega Boga, ki jih je blagoslovil z spolnim nagonom in hrepenenjem? Epifanov odgovor na dušeče tradicije, ki so tako razvnele njegovega očeta, je bil zelo neobičajen: ko je Bog svojim izbrancem rekel, naj ne menjajo žena, se je gotovo šalil.
"Zato morate razumeti rek ‘Ne boš hrepenel’ kot da se je zakonodajalec [Bog] šalil. K tej šali je dodal še bolj smešne besede: ‘... po premoženju soseda’ (Eksodus 20:17). Ta, ki nam je dal poželenje, ki ohranja človeški rod, je zaukazal naj ga zadušimo, čeprav istočasno nič takega ne ukaže drugim živalim. V besedah ‘... po sosedovi ženi’ šala doseže vrhunec, saj prisili skupno dobrino, da postane osebna last."[6]
Sabotaža Matrice
Epifan si je svoje prevratne interpretacije Tore delil s kajniti, skrivnostno krščansko gnostično sekto iz 2. stol. našega štetja, ki si je ime izposodila od Abelovega morilskega brata, Kajna. Kajniti niso bili eskapisti kot karpokratovci niti reformatorji kot Epifan. Lahko bi jih označili kot saboterje. Kot številne druge krščanske gnostične skupine, so tudi kajniti verjeli, da je Zemlja nekakšna kozmična ječa ali živalski vrt za duše padlih in izgubljenih, labirint, ki mu vlada nesposoben in blazen demiurg. Ta demiurg je bil Jehova, srditi bog stvarnik iz Geneze. Njegova mati je bila Sofija, skrita boginja modrosti.
Kajniti so zavračali diaboličnega demiurga in svojo pozornost raje usmerili k Sofiji ( "vzvišeni sili" ), ki naj bi jih vodila in ščitila. Kot Jehova, si je tudi Sofija izbrala svoja ljudstva. Preko kajnitov, Judeža, sodomitov ter ostalih izobčencev Stare zaveze je neutrudno spodkopavala avtoriteto Jehove. Kajniti so bili močna antinomijska skupina, ki je obravnavala grešenje kot versko dolžnost. Preko sistematičnega kršenja Jehovih moralnih zakonov so skušali uničiti dejanske fizične zakone (npr. gravitacijo in trenje), ki omogočajo življenje na Zemlji. Kajniti niso klicali angelov zaradi odpuščanja, temveč za pomoč pri grešenju - v bistvu so poskušali sabotirati Matrico:
"In pravijo, da se ne morejo odrešiti na drug način, razen tako, da izkusijo vse stvari, kot jih je učil že Karpokrat. Ob vsakem grešnem in nizkotnem dejanju je prisoten angel, ki takemu posamezniku podari pogum in nečednost ... In to je popolno znanje - podati se v greh, ki ga je celo prepovedano imenovati, brez strahu."[7]
Izgleda da so kajniti z drznim iskanjem nepopisnih dejanj pričakovali pesimistični neoplatonizem Jeana Baudrillarda, francoskega postmodernista, čigar načela simuliranja so tako izrazito vplivala na sodobno znanstveno fantastiko:
"Na primer: zanimivo bi bilo videti ali bi represivni aparat reagiral še bolj nasilno na simuliran zastoj/napad kot pa na pravega? Slednji vznemiri le red stvari: pravico do lastništva, medtem ko prvi, bolj kot na svoj cilj, namiguje, da morda zakon in red nista nič več kot le simulacija."[8]
V simuliranem svetu ne moreta obstajati niti zločin, niti kazen na kakršenkoli pomemben način - le kako bi lahko, ko pa so zločinci, žrtve, policija in denar le različni aspekti iste iluzije?
Sklep
Antinomijska zapuščina je ovita v paradoks. Vse informacije o teh uporniških svetih možeh so se pojavile le v poročilih njihovih sovražnikov. To, kar je večina kristjanov imenovala "greh," so antinomijski gnostiki dojemali kot iniciacije; ni čudno, da so njihova sporočila tako prestrašila ustanove. Antinomijska pot zastavlja težka vprašanja. Ali lahko postanemo čisti tako, da se valjamo v nečistoči? Kaj je čisto, kaj nečisto? Kaj je greh in kaj ni? Ali imajo vladajoči neizpodbitno prav? Ali moč kvari? Je užitek zločin? Ali ista pravila veljajo za vse ljudi? So nekateri zakoni pomembnejši od zakonov ljudi?
V svetu kjer konvencionalna morala označuje smrt civilnih prebivalcev kot "kolateralno škodo," predsodke kot "družinske vrednote" in nosečnost kot "epidemijo," se bomo nekateri morda strinjali z Batailleovo bridko prošnjo za kolektivno prebujenje:
"Dvigni prekletstvo občutkov, ki zatirajo človeka in ga silijo v vojne, ki si jih ne želi ter mu vsiljujejo delo, čigar sadov ne bo nikoli okusil... Svojo notranjost prežemi z izprijenostjo in zločinom, ne kot z izključnimi vrednotami, ampak kot predigro njihove integracije v celoto človeštva. Z odprtimi očmi, usmerjenimi v prihodnji svet, sodeluj v uničenju današnjega sveta."[9]
Kjer nič ni resnično in je vse dovoljeno, postane antinomijski človek edini moralist, ki ga je vredno poslušati. Morda nas ti starodavni heretiki še vedno lahko česa naučijo.
OPOMBA: Idejo za naslov eseja in način predstavitve sem dobil iz filmske trilogije Matrica.
Viri
Marvin, Meyer W. & Smith, Richard. (1994). Ancient Christian Magic: Coptic Texts of Ritual Power
Wikipedia: Carpocrates; Secret Gospel of Mark; Tora
Svoboda, Robert E. (1986). Aghora: At the Left-Hand of God
Barnstone, Willis. (1984). The Other Bible
Sv. Irenej iz Liona. (2. stol. n. š.). Adversus Haereses
Luka 12:58 59; Mat. 5:25-26
Barnstone, Willis. (1984). The Other Bible
Epifan. (2. stol. n. š.). O kreposti in pravici
Sv. Irenej iz Liona. (2. stol. n. š.). Adversus Haereses
Baudrillard, Jean. (1983). Simulations
Radio National, Encounter: Georges Bataille
Začetki
Pred 1800 leti so krščansko religijo burkali kaotični valovi prevrata. Biblija še ni bila kanonizirana, najpomembnejša doktrinarna vprašanja pa so bila na voljo komurkoli, ki si jih je želel prisvojiti. Ljudje niso mogli doseči sprave o tem, kateri so bili dejanski Jezusovi nauki. Eden najbolj eksotičnih okusov v vrelem kotlu teološke kontroverznosti je bil gnosticizem, mistična filozofija, katere zagovorniki so označevali boga Stvarnika Stare zaveze kot nesposobnega sleparja, oziroma ga celo zanikali. Namesto patriarhalnega lika, ki sedi na nebeškem prestolu visoko nad oblaki, so gnostični kristjani posvetili svoja življenja iskanju drugačnega boga: izmuzljivega boga, skritega v človeški duši.
Iskanje Boga v notranjosti človeške duše se je zrcalilo v mnogih oblikah. Nekateri gnostiki so zagovarjali popolno odrekanje svetu in družbi; pripadniki te ločine so živeli v puščavah kot asketski menihi. Spet drugi so se poročili, delali in živeli v družbi svojih krščanskih bratov drugih ločin, ne da bi kadarkoli omenjali svoje duhovne težnje. Gnostiki so imeli do razsvetljenja intuitiven in oseben pristop. Niso poznali hierarhije, družbenih in verskih kodeksov ter osrednjih vladajočih avtoritet. Cilj je bil doseči odrešitev na kakršenkoli način, ne pa ustvariti nove ortodoksnosti.
Medtem ko se je večina gnostičnih kristjanov zadovoljila z dostojnim življenjem učenjaštva in motrenja, so si nekateri izbrali bolj neposredno pot. Lomilci tabujev te krajše poti, pogosto napačno označeni kot "razuzdanci" ali "častilci hudiča", so podžgali največ radovednosti med sodobnimi raziskovalci.
Verjetno ni človeške dejavnosti, ki bi bila tako tesno prepletena s tabuji, kot sta skrivnosti Erosa in Tanatosa - seksualnosti in smrti začetka in konca, praznine, iz katere vznikne človeško življenje in brezna v katero izgine. Francoski filozof Georges Bataille razlaga, da je verski impulz identičen erotičnemu hrepenenju, saj oba, preko mistične smrti ega (religija) ali "male smrti" orgazma (seks), stremita k ugasnitvi posameznikove zavesti. Po mnenju Bataillea seksualni in verski tabuji izzovejo kršitev le-teh že zaradi svojega obstoja, kajti le preko človeškega gona po označevanju in nato razdevičenju (ali oskrunitvi) stanj neomadeževanosti razrahljamo racionalni um ter se sesedemo v zamaknjeno združitev s svetim.
Lomljenje tabujev je, z drugimi besedami, globoka duhovna dejavnost s pomočjo religije (vrtoglava evforija in krvna žrtvovanja) ali pa preko družbene igre (anarhično brezzakonje karnevala). Norci, zločinci in sveti blazneži so skozi celotno zgodovino človeštva skušali usodo in se "prebijali na drugo stran."
Antinomizem dandanes
Pojem, da psihološki šok, ki ga povzročijo prepovedane dejanja, lahko vodi do duhovnega prebujenja, se imenuje antinomizem. Beseda izvira iz stare grščine in dobesedno pomeni "proti zakonu." Antinomijske sekte so bile prisotne skozi celotno človeško zgodovino v skoraj vseh kulturah. Najbolj znan primer sodobnega časa je hindujska tantrična sekta aghora. Njeni pripadniki so znani po tem, da v svojem silovitem iskanju Boga in modrosti kršijo prav vse krajevne družbene norme (izvajanje obredov na človeških truplih, uživanje opojnih in nečistih substanc, kršenje kastnih norm, itd.). Seveda je iz perspektive aghore zaužitje iztrebkov zgolj Bog, ki jé Boga. Zakaj bi aghori razlikoval med izgledom, vonjem in okusom ter imel raje določene izkušnje, dejanja in snovi, če je vse Bog? Pa vendar ni vse tako preprosto. Aghora - tako kot večina tantre - govori v skrivnem (kodnem) jeziku. Aghori, ki govori o zaužitju iztrebkov, lahko metaforično pripoveduje o svojih meditativnih izkušnjah. Če ne izkusimo njihove poti, ne moremo vedeti, kot tudi ne obsojati.[1] Antinomijska pot ni namenjena radovednim ali hedonističnim posameznikom. Zahteva absolutno preudarnost in neomajno zavezo božanski etiki, onstran tega sveta.
Antinomijski mistiki se niso nikoli ubadali z družbenim statusom, telesnim udobjem ali moralno odrešitvijo. Njihov cilj je bil vedno pridobivanje božanskih moči preko mistične spojitve z Bogom. To kar družba imenuje zlo, je tisto kar prekorači meje, preplavlja brez meja ter zamegli delitve na čisto in nečisto, sveto in posvetno. Antinomijski junak se namerno ne zmeni za ta razlikovanja ter izvaja dejanja, ki jih večina ljudi dojema kot umazana, odvratna ali nevarna. S tem ko hodi po božanskem ozemlju in se odpira absolutnemu, se osvobaja družbenih tabujev, raztaplja sram, strah in sodbo... Z vsakim prepovedanim dejanjem se duša okrepi in poveča; z vsako zlomljeno verigo postane primernejša za sprejem in spojitev z božanskim.
Antinomizem zgodnjega krščanstva
Antinomijski tok gnostičnega krščanstva se je pojavljal v dveh okusih: blag in močan. "Blag" antinomijski ideal je učil, da je meso le začasno nosilo duše, zato so lahko zreli kristjani delali s svojim telesom kar se jim je zahotelo. Biblična pravila omejevanja diete, obnašanja, oblačenja, spola (in spolnosti) so bila omejujoča in nepotrebne motnje, namenjene posvetni čredi, ne pa duhovnim izbrancem.
"Močni" antinomijski ideal so sprejele tiste krščanske skupine, za katere bi danes rekli, da stopajo po "levi" ali kratki poti. Pridigali so, da je grešnost pozitivna vrednota in vernike spodbujali h grešenju brez meja. Za lomljenje tabujev in družbenega pogojevanja so uporabljali seks, strah in opojne substance, medtem ko so s skrivnostno milino sanktificirali najbolj podla dejanja in sproščali silovito magično energijo.
Najbolj razvpit gnostični antinomist in učitelj vseh časov je bil Karpokrat, ki je v 2. stol. našega štetja živel v egipčanskem mestu Aleksandrija. Njegovi učenci so se ponašali z "znanjem o globokih stvareh Satana."[2] Sodeč po sv. Ireneju so bili Karpokratovi nauki še posebej bogokletni zaradi ideje, da so morali kristjani podkupiti hudiča, če so se hoteli vrniti nazaj k Bogu. Hudič je nato duše umrlih vodil po onostranstvu - vendar le, če so se mu za časa življenja oddolžili z obrednim izvajanjem številnih "grehov." Karpokrat je učil tudi, da je Zemlja zaporniški planet, ki so ga ustvarili uporniški angeli ter nanj zaprli človeške duše v mračne grobnice mesa in kosti. Ti "angeli" so bili Vladarji, iznakažene kopije nekega drugega, višjega božanstva imenovanega nerojeni bog.
Jezus je bil običajen človek, ki se je spomnil svojega prejšnjega obstoja breztelesne duše z nerojenim bogom zunaj prostora in časa. Ko sta Jezusovo znanje in duhovna jasnost rasli, je spoznal, da so zakone (npr. 10 božjih zapovedi) in ustanove ustvarili Vladarji-stvarniki sveta, da bi nas preslepili in prevarali. Najboljši način premagovanja grehov je bilo vdajanje v le-te. Tako kot si voda išče svojo pot, se lahko tudi duša vrne nazaj k nerojenemu bogu, osvobojena zemeljskih okov in omejitev. Za Karpokrata je bil Jezus ideal nekoga, ki je dosegel popolno svobodo duha; in ker je vir Jezusove moči ležal v skrajnem preziru vesolja, ki so ga ustvarili "angeli" Vladarji, je lahko vsak postal še večji kot Jezus, če je le preziral zemeljsko sfero še bolj kot On. Zaradi tega so nekateri karpokratovci same sebe dojemali kot enake Jezusu. Karpokratovci so v svoje krščanske obrede vključevali skrivne geste, sanjske prakse, magične uroke ter druge okultne ceremonije. Samouresničeni karpokratovci, ki so se dvignili nad padle angele stvarnike in Vladarje, so sedaj lahko poveljevali tem entitetam in obvladovali nevidne sile stvarjenja, kot če bi sami vladali Zemlji. Moralni zadržki jih niso omejevali, temveč le še bolj podžigali. Sv. Irenej, lovec na herezijo, razlaga:
"Karpokratovci so dosegli tako stopnjo norosti ... da pravijo, da je v njihovi moči početi karkoli je brezbožno in brezobzirno, kajti prepričani so, da so dejanja dobra ali slaba le v človeških glavah. Skozi preseljevanje duš v telesa morajo duše izkusiti vse vrste, oblike in dejanja življenja ... da njihove duše ob odhodu ne bi več trpele. Živeti morajo tako, da ne bodo spet prisiljeni v drugo telo, če bi jih karkoli omejevalo pri doseganju svobode."[3]
Po mnenju Karpokrata smisel človeškega življenja ni pokora pravilom padlih angelov, ki so ustvarili ta svet in nas pustili na njem, temveč doseči razsvetljenje in popolnoma ubežati sferi iluzije. Zakoni so neke vrste duhovne ovire, ustvarjene, da s pomočjo bolečine in užitka ohranjajo pokoro. Zavoljo te zgrešene težnje po ustvarjanju resničnost na podlagi nasprotij (npr. prav - narobe, dobro - zlo, nagrada - kazen), smo tu ujeti v krogu smrti in ponovnega rojstva. Jezus je v sledeči prispodobi razložil, kako ubežati krogu reinkarnacij:
"Ko se srečate z nasprotnikom, ravnajte tako, da se ga osvobodite, saj vas lahko drugače privede do sodnika, sodnik do stražarja, ta pa vas vrže v ječo; resnično vam pravim, od tam ne boste ušli dokler ne plačate zadnjega dolga."[4]
"Nasprotnik" je bil Satan, vodja Vladarjev-stvarnikov. Po smrti je hudič duše nevednih in neizkušenih predal "sodniku" ter nato "stražarju". Ti angelski birokrati so nepripravljene duše reciklirali tako, da so jih ujeli v nova telesa in jih poslali nazaj na Zemljo, kjer so znova zaživeli. Telo je bila "ječa." "Od tam ne boste ušli dokler ne plačate zadnjega dolga," pomeni, da nihče ne uide Vladarjem; duše se vedno vrnejo nazaj na Zemljo, dokler ne izpraznijo vseh svojih grehov. Duše, ki so za časa enega življenja izpraznile malho grehov, so se osvobodile kroga ponovnih rojstev in se vrnile k bogu, ki biva onstran sveta Vladarjev.
Drugače se ni bilo mogoče rešiti.
Tistim, ki so vsak greh izkusil vsaj enkrat, ne bo treba ponovno živeti. Ker so raziskali vsak kotiček in špranjo človeškega obstoja, jim ni treba več živeti v telesu. Karpokrat je trdil, da je Jezus razkril sveta učenja le učencem (Mark 4:10-11), ki so jih bili sposobni razumeti. Ljubezen in vera sta dovolj za zveličanje (cf. Gal. 5:6); "dobro" in "slabo" obstajata le v človeškem umu.
Kontroverznost glede Karpokrata pa se ni končala pri sv. Ireneju. Sv. Klement je nagajivega mistika obtožil kraje kopije Skrivnega evangelija po Marku iz aleksandrijske cerkvene knjižnice ter priredbe evangelija svojim "bogokletnim in telesnim" učenjem.[5] Sv. Klement ne omenja tematike teh učenj, vendar je bil Karpokrat zanesenjaški učenec platonske filozofije, zato lahko o njegovih učenjih sklepamo na podlagi dejstev. "Skrivni Mark" opisuje, kako Jezus preživi noč v neki jami in razkaže "Kraljestvo Boga" moškemu, ki ga je obudil od mrtvih. Podobno tudi Platonova prispodoba o jami primerja navadno budno življenje z ujetništvom v temnem tunelu, kjer bivajo svetlikajoče se sence - brezno iz katerega lahko uidemo le s pomočjo filozofije. Karpokrat je verjetno združil mit Platonove jame z učenji Markovega evangelija in ju prikrojil za iniciacijski obred, ki bo njegove učence vodil v večni svet zunaj jame.
Reformator Epifan
Karpokratov cilj je bil zbežati iz vesolja; njegov sin, Epifan, pa je očetove nauke poskušal reformirati. Čudežni otrok (umrl je pri 17 letih), čigar radikalni pogledi na poroko in lastnino so vplivali na številne generacije krščanskih svobodomislecev, je svojo revolucionarno filozofijo predstavil v eseju O kreposti in pravici. Epifan je dokazoval, da je Bog Zemljo obdaril s sončno svetlobo in rastlinjem - pravzaprav nam je podaril cel planet - da bi te darove lahko uživali. Zakaj potemtakem v svetu neizmernega izobilja obstajata tatvina in ljubosumje? Mladi reformator je sklenil, da te pregrehe obstajajo, ker so slepi in nevedni ljudje z vztrajanjem pri osebni lastnini izpridili božje darove. Zakaj so, sodeč po neizmerni radodarnosti Boga, kristjani vztrajali pri zaklepanju hrane, živali in žena? Ali niso s sebičnim zanikanjem deljenja koristi poroke s svojimi verskimi brati pljuvali istega Boga, ki jih je blagoslovil z spolnim nagonom in hrepenenjem? Epifanov odgovor na dušeče tradicije, ki so tako razvnele njegovega očeta, je bil zelo neobičajen: ko je Bog svojim izbrancem rekel, naj ne menjajo žena, se je gotovo šalil.
"Zato morate razumeti rek ‘Ne boš hrepenel’ kot da se je zakonodajalec [Bog] šalil. K tej šali je dodal še bolj smešne besede: ‘... po premoženju soseda’ (Eksodus 20:17). Ta, ki nam je dal poželenje, ki ohranja človeški rod, je zaukazal naj ga zadušimo, čeprav istočasno nič takega ne ukaže drugim živalim. V besedah ‘... po sosedovi ženi’ šala doseže vrhunec, saj prisili skupno dobrino, da postane osebna last."[6]
Sabotaža Matrice
Epifan si je svoje prevratne interpretacije Tore delil s kajniti, skrivnostno krščansko gnostično sekto iz 2. stol. našega štetja, ki si je ime izposodila od Abelovega morilskega brata, Kajna. Kajniti niso bili eskapisti kot karpokratovci niti reformatorji kot Epifan. Lahko bi jih označili kot saboterje. Kot številne druge krščanske gnostične skupine, so tudi kajniti verjeli, da je Zemlja nekakšna kozmična ječa ali živalski vrt za duše padlih in izgubljenih, labirint, ki mu vlada nesposoben in blazen demiurg. Ta demiurg je bil Jehova, srditi bog stvarnik iz Geneze. Njegova mati je bila Sofija, skrita boginja modrosti.
Kajniti so zavračali diaboličnega demiurga in svojo pozornost raje usmerili k Sofiji ( "vzvišeni sili" ), ki naj bi jih vodila in ščitila. Kot Jehova, si je tudi Sofija izbrala svoja ljudstva. Preko kajnitov, Judeža, sodomitov ter ostalih izobčencev Stare zaveze je neutrudno spodkopavala avtoriteto Jehove. Kajniti so bili močna antinomijska skupina, ki je obravnavala grešenje kot versko dolžnost. Preko sistematičnega kršenja Jehovih moralnih zakonov so skušali uničiti dejanske fizične zakone (npr. gravitacijo in trenje), ki omogočajo življenje na Zemlji. Kajniti niso klicali angelov zaradi odpuščanja, temveč za pomoč pri grešenju - v bistvu so poskušali sabotirati Matrico:
"In pravijo, da se ne morejo odrešiti na drug način, razen tako, da izkusijo vse stvari, kot jih je učil že Karpokrat. Ob vsakem grešnem in nizkotnem dejanju je prisoten angel, ki takemu posamezniku podari pogum in nečednost ... In to je popolno znanje - podati se v greh, ki ga je celo prepovedano imenovati, brez strahu."[7]
Izgleda da so kajniti z drznim iskanjem nepopisnih dejanj pričakovali pesimistični neoplatonizem Jeana Baudrillarda, francoskega postmodernista, čigar načela simuliranja so tako izrazito vplivala na sodobno znanstveno fantastiko:
"Na primer: zanimivo bi bilo videti ali bi represivni aparat reagiral še bolj nasilno na simuliran zastoj/napad kot pa na pravega? Slednji vznemiri le red stvari: pravico do lastništva, medtem ko prvi, bolj kot na svoj cilj, namiguje, da morda zakon in red nista nič več kot le simulacija."[8]
V simuliranem svetu ne moreta obstajati niti zločin, niti kazen na kakršenkoli pomemben način - le kako bi lahko, ko pa so zločinci, žrtve, policija in denar le različni aspekti iste iluzije?
Sklep
Antinomijska zapuščina je ovita v paradoks. Vse informacije o teh uporniških svetih možeh so se pojavile le v poročilih njihovih sovražnikov. To, kar je večina kristjanov imenovala "greh," so antinomijski gnostiki dojemali kot iniciacije; ni čudno, da so njihova sporočila tako prestrašila ustanove. Antinomijska pot zastavlja težka vprašanja. Ali lahko postanemo čisti tako, da se valjamo v nečistoči? Kaj je čisto, kaj nečisto? Kaj je greh in kaj ni? Ali imajo vladajoči neizpodbitno prav? Ali moč kvari? Je užitek zločin? Ali ista pravila veljajo za vse ljudi? So nekateri zakoni pomembnejši od zakonov ljudi?
V svetu kjer konvencionalna morala označuje smrt civilnih prebivalcev kot "kolateralno škodo," predsodke kot "družinske vrednote" in nosečnost kot "epidemijo," se bomo nekateri morda strinjali z Batailleovo bridko prošnjo za kolektivno prebujenje:
"Dvigni prekletstvo občutkov, ki zatirajo človeka in ga silijo v vojne, ki si jih ne želi ter mu vsiljujejo delo, čigar sadov ne bo nikoli okusil... Svojo notranjost prežemi z izprijenostjo in zločinom, ne kot z izključnimi vrednotami, ampak kot predigro njihove integracije v celoto človeštva. Z odprtimi očmi, usmerjenimi v prihodnji svet, sodeluj v uničenju današnjega sveta."[9]
Kjer nič ni resnično in je vse dovoljeno, postane antinomijski človek edini moralist, ki ga je vredno poslušati. Morda nas ti starodavni heretiki še vedno lahko česa naučijo.
OPOMBA: Idejo za naslov eseja in način predstavitve sem dobil iz filmske trilogije Matrica.
Viri
Marvin, Meyer W. & Smith, Richard. (1994). Ancient Christian Magic: Coptic Texts of Ritual Power
Wikipedia: Carpocrates; Secret Gospel of Mark; Tora
Svoboda, Robert E. (1986). Aghora: At the Left-Hand of God
Barnstone, Willis. (1984). The Other Bible
Sv. Irenej iz Liona. (2. stol. n. š.). Adversus Haereses
Luka 12:58 59; Mat. 5:25-26
Barnstone, Willis. (1984). The Other Bible
Epifan. (2. stol. n. š.). O kreposti in pravici
Sv. Irenej iz Liona. (2. stol. n. š.). Adversus Haereses
Baudrillard, Jean. (1983). Simulations
Radio National, Encounter: Georges Bataille
Sončne magnetne nevihte in planet Zemlja
Povzetek
Predstavljena je narava sončnega in zemeljskega magnetnega polja, njuna medsebojna povezava in njune anomalije. Cikli števila magnetnih neviht so enaki ciklu števila sončnih peg. Izbruhi na Soncu, ki izhajajo iz sončnih peg, povečujejo sončni veter in tako vplivajo na magnetno polje Zemlje in na njeno atmosfero. Kot primer te povezave je opisana največja magnetna nevihta iz zadnjih dveh sončnih ciklov, ki je trajala od 28. oktobra do 2. novembra 2003. Da je navigacija uspešna, je potrebno upoštevati tudi vse spremembe, ki jih na Zemlji povzročajo spremembe na Soncu.
Sončni cikli
Nemški astronom Heinrich Schwabe (1789-1875) je leta 1843 objavil rezultate svojega
večdesetletnega vsakodnevnega spremljanja sončnih peg. Opazil je, da število sončnih peg
narašča in upada v neenakomernih ciklih, trajajočih približno po 10 let. Tudi širina
področja, v katerem se te pege pojavljajo, se širi in krči. V bližini vrha takega sončnega
cikla se v okolici sončnih peg sprošča velika količina energije v obliki žarkov X, radijskih
valov in zelo hitro potujočih oblakov plazme. Ti oblaki plazme na Zemlji povzročajo
magnetne nevihte. Izbruhe plazme na Soncu spremljajo nenadni bleski (solar flares). Prva
opazovanja sončnih bleskov je s pomočjo teleskopa opravil angleški astronom Richard C.
Carrington (1826-1875). Na osnovi opazovanja gibanja sončnih peg je tudi odkril, da se
Sonce vrti različno hitro, odvisno od solarne širine. Sonce opravi popoln obrat okoli svoje
osi glede na Zemljo približno v sedemindvajsetih dneh. Pri tem se njegov ekvatorialni
predel vrti hitreje kot pa polarni. Ta neenakomernost v vrtenju skupaj z gibanjem plazme iz
notranjosti Sonca proti površini je osnova za razlago nastanka njegovega magnetnega polja
(Čop & Fefer, 2006). Sonce je po tej razlagi velik magnetni dinamo, ki zaradi nesimetrije
širi svoje magnetno polje v interplanetarni prostor.
Področja na površini sonca s povečano gostoto magnetnega polja se v vidni svetlobi
zaznajo kot sončne pege. Iz še ne pojasnjenega razloga lahko močno magnetno polje v
posamezni sončni pegi upočasni prehod toplote, zaradi česar je sončna pega hladnejša od
svoje okolice. Močnejše in bolj nehomogeno magnetno polje Sonca nastaja ob večjem
številu sončnih peg. Enajstletni cikel sončnih peg, ki pozna le pozitivne amplitude, se
približno pokriva s ciklom magnetnega polja Sonca ali Halejevim ciklom. Skupaj s svojimi
sodelavci je ta cikel odkril George Ellery Hale (1868-1938), graditelj astronomskega
observatorija na gori Palomer v Kaliforniji. Sončev magnetni cikel ima pozitivne in
negativne amplitude, kar pomeni zaporedno menjavanje magnetnih polov vsakih enajst let.
Magnetni poli Sonca se postavijo ponovno v začetno lego po dveh takih menjavah.
V času popolnega sončnega mrka se opazita drugače slabo vidni zunanji plasti Sonca:
rdečkasta kromosfera in nad njo v žarke oblikovana korona. Na področjih sončnih peg kot
tudi na magnetnih polih so ti žarki vidno pod vplivom močnih magnetnih polj. Fotosfera,
vidno področje solarne površine, dosega temperaturo okoli 6000 K. Korona, ki leži nekaj
tisoč kilometrov nad fotosfero, pa dosega temperaturo preko
2.10 6K in gostoto delcev 10 14 m -3.
Za ta pojav še ni zadovoljive razlage. Zgornja plast Sonca se namreč ne obnaša po
pravilih običajnega prenosa toplote (Stern & Peredo, 2003).
V nekaterih primerih nastanejo na Zemlji magnetne nevihte in močno povečanje sipanja
osnovnih delcev iz Sonca tudi brez predhodnega pojava sončnih bleskov. Nad posameznim
področjem sončnih peg se v takem primeru ustvari motnja v obliki balona, ki se z
oddaljevanjem od svojega izvora vse bolj širi. Taki izbruhi materije v sončni koroni
(coronal mass ejection, CME) so bili odkriti s pomočjo kamer na vesoljskih sondah konec
sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Zemeljsko magnetno polje
Zemeljsko magnetno polje se načrtno proučuje v geomagnetnih observatorijih več kot
stoletje in pol. Zadnja tri desetletja se meri tudi s pomočjo vesoljskih sond. Odkrivajo se
lastnosti notranjih in zunanjih izvorov zemeljskega magnetizma. Podatke o njegovih
spremembah v preteklih geoloških obdobjih nam posreduje remanenčni magnetizem
kamenin, lončenine in podobnih predmetov, ki so se namagnetili med njihovim ohlajanjem
(Jarrard & Sclater, 1974; Mankinen & Wentworth, 2003).
Zemlja se od vseh notranjih planetov sončnega sistema vrti najhitreje. En obrat napravi
v 23 urah in 56 minutah glede na zvezde stalnice oziroma v 24 urah glede na Sonce. Ima
povprečni polmer 6371,2 km. Njeno jedro v stanju plazme zavzema84 % celotnega
volumna, zunanja tekoča lupina pa ostalih16 %. Tekoča lupina predstavlja36 % celotne
mase Zemlje in jo sestavljajo v glavnem kovine. Toplotna energija, ki se sprošča pri
njenem ohlajanju, se odvaja v interplanetarni prostor s pomočjo prevajanja in konvekcije.
Do danes se je zaradi ohlajanja strdila zunanja skorja, ki predstavlja vsega4 % volumna
celotne tekoče zunanje lupine. Zunanja tekoča lupina zemlje je toplejša od temperature 1043 K, nad katero železo izgubi svoje feromagnetne lastnosti. Zato nastaja magnetno polje Zemlje samo zaradi električnih tokov, ki tečejo v njeni raztaljeni lupini. Konvekcijski tokovi v zunanji tekoči lupini povzročajo pretakanja ioniziranega materiala in so zato sestavni del magnetnega dinama.
Poleg tega pa povzročajo tudi premikanje tektonskih plošč (Kious & Tilling,
1996). Zaradi razlike v gostoti in zaradi nesimetričnih konvekcijskih tokov tekoča lupina
še dodatno samostojno niha, zaradi česar se s časom premika tudi zemeljsko magnetno
polje (Russell & Luhmann, 1997). Danes je dejanski južni magnetni pol zemlje na severni
polobli in se premika proti zahodu. Spremembe magnetne polaritete na severni polobli so
se pred 60 milijoni let dogajala na vsakih 500 tisoč let. Pred 10 milijoni let so te
spremembe postale trikrat pogostejše in se dogajajo na približno vsakih 150 tisoč let.
Približek dejanskemu magnetnemu polju Zemlje je magnetno polje, ki bi ga ustvarjal
magnetni dipol v njenem središču. Kjer magnetna os tega dipola prebada zemeljsko
površino, sta njena geomagnetna pola. Danes sta ta dva pola nagnjena za približno 11,3°
glede na os rotacije Zemlje. Le v primeru, da bi bilo njeno resnično magnetno polje
dipolno, bi se njena geomagnetna pola pokrivala z njenima magnetnima poloma, dejansko
pa ti dve skupini polov ležita na različnih krajih. Zemeljska magnetna pola sta
tam, kjer je inklinacija magnetnega polja 90° na severnem magnetnem polu in -90° na
južnem magnetnem polu. Ta dva pola se premikata neodvisno eden od drugega.
Trenutno je južni magnetni pol bolj oddaljen od južnega geografskega pola, kot pa je severni magnetni pol oddaljen od severnega geografskega pola.
Spremembo magnetnega polja Zemlje se lahko opiše s sferično harmonično vrsto, ki je
rešitev Laplace-ove enačbe. V tej enačbi so zajeti le notranji izvori magnetnega polja in so
predstavljeni s sekularnim magnetnim potencialom, katerega gradient sestavljajo
tri osnovne vektorske komponente.
Spremembe zemeljskega magnetnega polja
Vektor zemeljskega magnetnega polja se spreminja s časom in s krajem. Spremembe
magnetnega polja Zemlje se v določenih obdobjih odvijajo enakomerno in pravilno, zato se
lahko tem spremembam določi zakonitost. Obstajajo pa obdobja, v katerih se amplituda in
perioda neprestano spreminjata. Na osnovi observatorijskih meritev so najprej določene
normalne vrednosti geomagnetnega polja. To so letne srednje vrednosti, določene za daljše
merilno obdobje, kot je na primer en sončni cikel. Normalna gostota magnetnega polja v
Sloveniji je nekaj več kot 47000 nT (Weyand, 1984).
S pomočjo statistične analize so iz merilnih podatkov posameznega geomagnetnega
observatorija nato določene spremembe magnetnega polja Zemlje, ki imajo svoj izvor v
Zemlji ali na njeni površini. Spremembe zunanjega izvora imajo svoje poreklo v
spremembi aktivnosti Sonca, spremembi njegovega magnetnega polja in v sončnem vetru.
Razdeli se jih lahko v več različnih razredov glede na njihovo obliko in velikost.
Spremembe magnetnega polja, izmerjene v magnetno mirnih dneh, določajo stalno dnevno
spremembo magnetnega polja Zemlje.
V času trajanja geomagnetne nevihte 30. in 31. oktobra 2003 so bile registrirane velike
spremembe zemeljskega magnetnega polja (Largest Geomagnetic Storm, 2003). Zato je bil
povzročen dodatni naključni pogrešek pri navigacijskih instrumentih za merjenje smeri. Ti
instrumenti so danes v navigaciji sekundarnega pomena, vendar se obvezno uporabljajo v
navigacijskih napravah s povečano točnostjo, zanesljivostjo in robustnostjo delovanja:
integralni navigacijski sistemi, avto-piloti, radarji ARPA, sistemi za uravnavanje vrtalnih
platform. Prehod posamezne magnetne nevihte se danes že točno napove. To pomeni, da
pogreški, ki jih taka nevihta povzroči na navigacijskih instrumentih, postanejo sistemski in
zato obvladljivi.
Magnetna nevihta spremeni razmere v atmosferi in s tem način širjenja radijskih valov.
Zato se spremenijo pogoji uporabe radionavigacijskih sistemov: satelitskih in hiperboličnih
navigacijskih sistemov ter radijskih svetilnikov. Zato je poznavanje izjemnih sprememb v
magnetnem polju Zemlje pomembno tudi pri uporabi primarnih navigacijskih sistemov
pasivne in aktivne vrste.
Zaključek
V Evropi delujeta dva od šestih svetovnih centrov GIN (Geomagnetic Information
Node) za zbiranje rezultatov geomagnetnih meritev v skoraj realnem času. Preko teh
centrov je več kot osemdeset geomagnetnih observatorijev po vsem svetu povezanih v
projekt Intermagnet (International Real-time Magnetic Observatory Network) (Kerridge;
Intermagnet, 2004). Ta mednarodni projekt, ki deluje od leta 1991, omogoča zbiranje in
shranjevanje rezultatov meritev sprememb magnetnega polja Zemlje na njeni površini.
Zbrane podatke nato posreduje vsem observatorijem za geomagnetne meritve IMO
(Intermagnet Magnetic Observatory) in drugim uporabnikom.
Postavitev geomagnetnega observatorija v Republiki Sloveniji bi pomenila ponovno
vzpostavitev geomagnetnih meritev na njenem ozemlju, ki so že potekale od leta 1958 do
leta 1991. Njegova vključitev v mednarodno mrežo Intermagnet pa bi mu omogočila
sodelovanje v domačih in mednarodnih programih in projektih is področja geomagnetizma,
astronomije, seizmologije, vremenoslovja, navigacije in varstva okolja.
Predstavljena je narava sončnega in zemeljskega magnetnega polja, njuna medsebojna povezava in njune anomalije. Cikli števila magnetnih neviht so enaki ciklu števila sončnih peg. Izbruhi na Soncu, ki izhajajo iz sončnih peg, povečujejo sončni veter in tako vplivajo na magnetno polje Zemlje in na njeno atmosfero. Kot primer te povezave je opisana največja magnetna nevihta iz zadnjih dveh sončnih ciklov, ki je trajala od 28. oktobra do 2. novembra 2003. Da je navigacija uspešna, je potrebno upoštevati tudi vse spremembe, ki jih na Zemlji povzročajo spremembe na Soncu.
Sončni cikli
Nemški astronom Heinrich Schwabe (1789-1875) je leta 1843 objavil rezultate svojega
večdesetletnega vsakodnevnega spremljanja sončnih peg. Opazil je, da število sončnih peg
narašča in upada v neenakomernih ciklih, trajajočih približno po 10 let. Tudi širina
področja, v katerem se te pege pojavljajo, se širi in krči. V bližini vrha takega sončnega
cikla se v okolici sončnih peg sprošča velika količina energije v obliki žarkov X, radijskih
valov in zelo hitro potujočih oblakov plazme. Ti oblaki plazme na Zemlji povzročajo
magnetne nevihte. Izbruhe plazme na Soncu spremljajo nenadni bleski (solar flares). Prva
opazovanja sončnih bleskov je s pomočjo teleskopa opravil angleški astronom Richard C.
Carrington (1826-1875). Na osnovi opazovanja gibanja sončnih peg je tudi odkril, da se
Sonce vrti različno hitro, odvisno od solarne širine. Sonce opravi popoln obrat okoli svoje
osi glede na Zemljo približno v sedemindvajsetih dneh. Pri tem se njegov ekvatorialni
predel vrti hitreje kot pa polarni. Ta neenakomernost v vrtenju skupaj z gibanjem plazme iz
notranjosti Sonca proti površini je osnova za razlago nastanka njegovega magnetnega polja
(Čop & Fefer, 2006). Sonce je po tej razlagi velik magnetni dinamo, ki zaradi nesimetrije
širi svoje magnetno polje v interplanetarni prostor.
Področja na površini sonca s povečano gostoto magnetnega polja se v vidni svetlobi
zaznajo kot sončne pege. Iz še ne pojasnjenega razloga lahko močno magnetno polje v
posamezni sončni pegi upočasni prehod toplote, zaradi česar je sončna pega hladnejša od
svoje okolice. Močnejše in bolj nehomogeno magnetno polje Sonca nastaja ob večjem
številu sončnih peg. Enajstletni cikel sončnih peg, ki pozna le pozitivne amplitude, se
približno pokriva s ciklom magnetnega polja Sonca ali Halejevim ciklom. Skupaj s svojimi
sodelavci je ta cikel odkril George Ellery Hale (1868-1938), graditelj astronomskega
observatorija na gori Palomer v Kaliforniji. Sončev magnetni cikel ima pozitivne in
negativne amplitude, kar pomeni zaporedno menjavanje magnetnih polov vsakih enajst let.
Magnetni poli Sonca se postavijo ponovno v začetno lego po dveh takih menjavah.
V času popolnega sončnega mrka se opazita drugače slabo vidni zunanji plasti Sonca:
rdečkasta kromosfera in nad njo v žarke oblikovana korona. Na področjih sončnih peg kot
tudi na magnetnih polih so ti žarki vidno pod vplivom močnih magnetnih polj. Fotosfera,
vidno področje solarne površine, dosega temperaturo okoli 6000 K. Korona, ki leži nekaj
tisoč kilometrov nad fotosfero, pa dosega temperaturo preko
2.10 6K in gostoto delcev 10 14 m -3.
Za ta pojav še ni zadovoljive razlage. Zgornja plast Sonca se namreč ne obnaša po
pravilih običajnega prenosa toplote (Stern & Peredo, 2003).
V nekaterih primerih nastanejo na Zemlji magnetne nevihte in močno povečanje sipanja
osnovnih delcev iz Sonca tudi brez predhodnega pojava sončnih bleskov. Nad posameznim
področjem sončnih peg se v takem primeru ustvari motnja v obliki balona, ki se z
oddaljevanjem od svojega izvora vse bolj širi. Taki izbruhi materije v sončni koroni
(coronal mass ejection, CME) so bili odkriti s pomočjo kamer na vesoljskih sondah konec
sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Zemeljsko magnetno polje
Zemeljsko magnetno polje se načrtno proučuje v geomagnetnih observatorijih več kot
stoletje in pol. Zadnja tri desetletja se meri tudi s pomočjo vesoljskih sond. Odkrivajo se
lastnosti notranjih in zunanjih izvorov zemeljskega magnetizma. Podatke o njegovih
spremembah v preteklih geoloških obdobjih nam posreduje remanenčni magnetizem
kamenin, lončenine in podobnih predmetov, ki so se namagnetili med njihovim ohlajanjem
(Jarrard & Sclater, 1974; Mankinen & Wentworth, 2003).
Zemlja se od vseh notranjih planetov sončnega sistema vrti najhitreje. En obrat napravi
v 23 urah in 56 minutah glede na zvezde stalnice oziroma v 24 urah glede na Sonce. Ima
povprečni polmer 6371,2 km. Njeno jedro v stanju plazme zavzema84 % celotnega
volumna, zunanja tekoča lupina pa ostalih16 %. Tekoča lupina predstavlja36 % celotne
mase Zemlje in jo sestavljajo v glavnem kovine. Toplotna energija, ki se sprošča pri
njenem ohlajanju, se odvaja v interplanetarni prostor s pomočjo prevajanja in konvekcije.
Do danes se je zaradi ohlajanja strdila zunanja skorja, ki predstavlja vsega4 % volumna
celotne tekoče zunanje lupine. Zunanja tekoča lupina zemlje je toplejša od temperature 1043 K, nad katero železo izgubi svoje feromagnetne lastnosti. Zato nastaja magnetno polje Zemlje samo zaradi električnih tokov, ki tečejo v njeni raztaljeni lupini. Konvekcijski tokovi v zunanji tekoči lupini povzročajo pretakanja ioniziranega materiala in so zato sestavni del magnetnega dinama.
Poleg tega pa povzročajo tudi premikanje tektonskih plošč (Kious & Tilling,
1996). Zaradi razlike v gostoti in zaradi nesimetričnih konvekcijskih tokov tekoča lupina
še dodatno samostojno niha, zaradi česar se s časom premika tudi zemeljsko magnetno
polje (Russell & Luhmann, 1997). Danes je dejanski južni magnetni pol zemlje na severni
polobli in se premika proti zahodu. Spremembe magnetne polaritete na severni polobli so
se pred 60 milijoni let dogajala na vsakih 500 tisoč let. Pred 10 milijoni let so te
spremembe postale trikrat pogostejše in se dogajajo na približno vsakih 150 tisoč let.
Približek dejanskemu magnetnemu polju Zemlje je magnetno polje, ki bi ga ustvarjal
magnetni dipol v njenem središču. Kjer magnetna os tega dipola prebada zemeljsko
površino, sta njena geomagnetna pola. Danes sta ta dva pola nagnjena za približno 11,3°
glede na os rotacije Zemlje. Le v primeru, da bi bilo njeno resnično magnetno polje
dipolno, bi se njena geomagnetna pola pokrivala z njenima magnetnima poloma, dejansko
pa ti dve skupini polov ležita na različnih krajih. Zemeljska magnetna pola sta
tam, kjer je inklinacija magnetnega polja 90° na severnem magnetnem polu in -90° na
južnem magnetnem polu. Ta dva pola se premikata neodvisno eden od drugega.
Trenutno je južni magnetni pol bolj oddaljen od južnega geografskega pola, kot pa je severni magnetni pol oddaljen od severnega geografskega pola.
Spremembo magnetnega polja Zemlje se lahko opiše s sferično harmonično vrsto, ki je
rešitev Laplace-ove enačbe. V tej enačbi so zajeti le notranji izvori magnetnega polja in so
predstavljeni s sekularnim magnetnim potencialom, katerega gradient sestavljajo
tri osnovne vektorske komponente.
Spremembe zemeljskega magnetnega polja
Vektor zemeljskega magnetnega polja se spreminja s časom in s krajem. Spremembe
magnetnega polja Zemlje se v določenih obdobjih odvijajo enakomerno in pravilno, zato se
lahko tem spremembam določi zakonitost. Obstajajo pa obdobja, v katerih se amplituda in
perioda neprestano spreminjata. Na osnovi observatorijskih meritev so najprej določene
normalne vrednosti geomagnetnega polja. To so letne srednje vrednosti, določene za daljše
merilno obdobje, kot je na primer en sončni cikel. Normalna gostota magnetnega polja v
Sloveniji je nekaj več kot 47000 nT (Weyand, 1984).
S pomočjo statistične analize so iz merilnih podatkov posameznega geomagnetnega
observatorija nato določene spremembe magnetnega polja Zemlje, ki imajo svoj izvor v
Zemlji ali na njeni površini. Spremembe zunanjega izvora imajo svoje poreklo v
spremembi aktivnosti Sonca, spremembi njegovega magnetnega polja in v sončnem vetru.
Razdeli se jih lahko v več različnih razredov glede na njihovo obliko in velikost.
Spremembe magnetnega polja, izmerjene v magnetno mirnih dneh, določajo stalno dnevno
spremembo magnetnega polja Zemlje.
V času trajanja geomagnetne nevihte 30. in 31. oktobra 2003 so bile registrirane velike
spremembe zemeljskega magnetnega polja (Largest Geomagnetic Storm, 2003). Zato je bil
povzročen dodatni naključni pogrešek pri navigacijskih instrumentih za merjenje smeri. Ti
instrumenti so danes v navigaciji sekundarnega pomena, vendar se obvezno uporabljajo v
navigacijskih napravah s povečano točnostjo, zanesljivostjo in robustnostjo delovanja:
integralni navigacijski sistemi, avto-piloti, radarji ARPA, sistemi za uravnavanje vrtalnih
platform. Prehod posamezne magnetne nevihte se danes že točno napove. To pomeni, da
pogreški, ki jih taka nevihta povzroči na navigacijskih instrumentih, postanejo sistemski in
zato obvladljivi.
Magnetna nevihta spremeni razmere v atmosferi in s tem način širjenja radijskih valov.
Zato se spremenijo pogoji uporabe radionavigacijskih sistemov: satelitskih in hiperboličnih
navigacijskih sistemov ter radijskih svetilnikov. Zato je poznavanje izjemnih sprememb v
magnetnem polju Zemlje pomembno tudi pri uporabi primarnih navigacijskih sistemov
pasivne in aktivne vrste.
Zaključek
V Evropi delujeta dva od šestih svetovnih centrov GIN (Geomagnetic Information
Node) za zbiranje rezultatov geomagnetnih meritev v skoraj realnem času. Preko teh
centrov je več kot osemdeset geomagnetnih observatorijev po vsem svetu povezanih v
projekt Intermagnet (International Real-time Magnetic Observatory Network) (Kerridge;
Intermagnet, 2004). Ta mednarodni projekt, ki deluje od leta 1991, omogoča zbiranje in
shranjevanje rezultatov meritev sprememb magnetnega polja Zemlje na njeni površini.
Zbrane podatke nato posreduje vsem observatorijem za geomagnetne meritve IMO
(Intermagnet Magnetic Observatory) in drugim uporabnikom.
Postavitev geomagnetnega observatorija v Republiki Sloveniji bi pomenila ponovno
vzpostavitev geomagnetnih meritev na njenem ozemlju, ki so že potekale od leta 1958 do
leta 1991. Njegova vključitev v mednarodno mrežo Intermagnet pa bi mu omogočila
sodelovanje v domačih in mednarodnih programih in projektih is področja geomagnetizma,
astronomije, seizmologije, vremenoslovja, navigacije in varstva okolja.
Richard Dawkins: Bog kot zabloda
Richarda Dawkinsa, evolucijskega biologa iz Oxforda, ki ga imajo za enega izmed najvplivnejših svetovnih intelektualcev, se ni brez razloga prijel vzdevek Darwinov rotvajler. Trdi, da sta edina prava razloga, zakaj obstajamo, evolucija in naravna selekcija, človeštva ni ustvaril inteligentni načrt, ni ga ustvaril splet okoliščin ali bog, takšni, kot smo, smo samo zaradi preprostih pravil naravnega izbora.
Dawkins v knjigi Bog kot zabloda najprej zavrne hipoteze o bogu. Ker je globoko veren nevernik, zanj bog ne obstaja, kot znanstvenik pa dopušča zanemarljivo majhno možnost, da se moti, razlika med znanostjo in vero je pač ta, da znanost temelji na dokazih, racionalnem sklepanju, religija pa na veri. "Vem, da ne verujete v starega bradača na oblaku, torej z njim ne zapravljamo več časa. Tu ne napadam nobene konkretne različice boga ali bogov. Tu napadam boga, vse bogove po vrsti, vse, kar je nadnaravno, ne glede na to, kje in kdaj so si ljudje to izmislili ali si še bodo." Za obstoj boga ne obstajajo prepričljivi (znanstveni) dokazi, argumenti Tomaža Akvinskega ne veljajo, ne veljajo niti ontološki argumenti, argumenti lepote, argumenti lastnega izkustva in jasno niti argumenti Svetega pisma. Štirje (izbrani) evangeliji so za Dawkinsa pač enaki Da Vincijevi šifri. "Edina razlika je v tem, da je Da Vincijeva šifra sodobna fikcija, evangeliji pa starodavna." In seveda, prva je del pop kulture, drugi pa že več kot 2000 let usodno vplivajo na človeško družbo, pa čeprav njihov vpliv ne pomeni, da so resnični.
Dawkins pričakovano secira Staro zavezo, grozodejstva in genocidne zgodbe v njej. Napada tudi popise Jezusovega življenja, a hkrati priznava, da vsebuje Nova zaveza ponekod sprejemljivejše moralne napotke kot pa njena predhodnica. Kljub temu nad to pravljico ni preveč navdušen. Jezus je recimo imel do matere nespoštljiv odnos, prav tako je bil nespoštljiv do družine, saj je od svojih učencev zahteval, naj zapustijo svoja ognjišča in mu sledijo. To je popolnoma enako temu, kar od privržencev zahtevajo nekateri "novodobni kulti". Prav tako ga moti izvirni greh: "Kakšna etična filozofija pa lahko še nerojene otroke obsodi zaradi greha nekega daljnega prednika?" Mimogrede, geslo ljubite svojega bližnjega je svojčas pomenilo ljubite drugega Juda. Ljubite ene, tistih drugih, pa ni treba ... In kdo so za Dawkinsa največje žrtve zablode, imenovane bog? Otroci. A ne samo zaradi spolnih zlorab, obstajajo še hujše. "Spolna zloraba je nedvoumno grozljivo dejanje, vendar dolgoročno otroku povzroči manj škode kot pa katoliška vzgoja sama po sebi ..."
Mesijansko napisana knjiga, ki naj bi ljudi odvrnila od goljufive kače, je sicer napadalna, a natančna in prepričljiva. Ni dokazov za obstoj boga, so samo ideološki svetovi, ljudje, ki so vanje ujeti, in institucije, ki jih zlorabljajo. Lonček pa zraven pristavlja tudi politika. Če v ZDA obstajajo ljudje, ki prišepetujejo predsedniku, da bog pravi, naj ZDA napadejo Irak, ne vidim pametnega razloga, da ne bi bili tudi v Slovenji posamezniki, ki politikom prišepetujejo, naj bog v družbi končno dobi takšen položaj, kot se spodobi. Težava je le v tem, da se ne ve, kdo je pravi bog, in da ti politiki knjige Richarda Dawkinsa Bog kot zabloda ne bodo prebrali.
Dawkins v knjigi Bog kot zabloda najprej zavrne hipoteze o bogu. Ker je globoko veren nevernik, zanj bog ne obstaja, kot znanstvenik pa dopušča zanemarljivo majhno možnost, da se moti, razlika med znanostjo in vero je pač ta, da znanost temelji na dokazih, racionalnem sklepanju, religija pa na veri. "Vem, da ne verujete v starega bradača na oblaku, torej z njim ne zapravljamo več časa. Tu ne napadam nobene konkretne različice boga ali bogov. Tu napadam boga, vse bogove po vrsti, vse, kar je nadnaravno, ne glede na to, kje in kdaj so si ljudje to izmislili ali si še bodo." Za obstoj boga ne obstajajo prepričljivi (znanstveni) dokazi, argumenti Tomaža Akvinskega ne veljajo, ne veljajo niti ontološki argumenti, argumenti lepote, argumenti lastnega izkustva in jasno niti argumenti Svetega pisma. Štirje (izbrani) evangeliji so za Dawkinsa pač enaki Da Vincijevi šifri. "Edina razlika je v tem, da je Da Vincijeva šifra sodobna fikcija, evangeliji pa starodavna." In seveda, prva je del pop kulture, drugi pa že več kot 2000 let usodno vplivajo na človeško družbo, pa čeprav njihov vpliv ne pomeni, da so resnični.
Dawkins pričakovano secira Staro zavezo, grozodejstva in genocidne zgodbe v njej. Napada tudi popise Jezusovega življenja, a hkrati priznava, da vsebuje Nova zaveza ponekod sprejemljivejše moralne napotke kot pa njena predhodnica. Kljub temu nad to pravljico ni preveč navdušen. Jezus je recimo imel do matere nespoštljiv odnos, prav tako je bil nespoštljiv do družine, saj je od svojih učencev zahteval, naj zapustijo svoja ognjišča in mu sledijo. To je popolnoma enako temu, kar od privržencev zahtevajo nekateri "novodobni kulti". Prav tako ga moti izvirni greh: "Kakšna etična filozofija pa lahko še nerojene otroke obsodi zaradi greha nekega daljnega prednika?" Mimogrede, geslo ljubite svojega bližnjega je svojčas pomenilo ljubite drugega Juda. Ljubite ene, tistih drugih, pa ni treba ... In kdo so za Dawkinsa največje žrtve zablode, imenovane bog? Otroci. A ne samo zaradi spolnih zlorab, obstajajo še hujše. "Spolna zloraba je nedvoumno grozljivo dejanje, vendar dolgoročno otroku povzroči manj škode kot pa katoliška vzgoja sama po sebi ..."
Mesijansko napisana knjiga, ki naj bi ljudi odvrnila od goljufive kače, je sicer napadalna, a natančna in prepričljiva. Ni dokazov za obstoj boga, so samo ideološki svetovi, ljudje, ki so vanje ujeti, in institucije, ki jih zlorabljajo. Lonček pa zraven pristavlja tudi politika. Če v ZDA obstajajo ljudje, ki prišepetujejo predsedniku, da bog pravi, naj ZDA napadejo Irak, ne vidim pametnega razloga, da ne bi bili tudi v Slovenji posamezniki, ki politikom prišepetujejo, naj bog v družbi končno dobi takšen položaj, kot se spodobi. Težava je le v tem, da se ne ve, kdo je pravi bog, in da ti politiki knjige Richarda Dawkinsa Bog kot zabloda ne bodo prebrali.
Naročite se na:
Objave (Atom)