Z-DAY IN LJUBLJANA (PRESERN'S SQUARE), SLOVENIA, 12 and 13 MARCH 2011, at 11h
Invitation
The time is now - change never came and will never come by itself.
The time is now - to step out of the darkness, that subconscious becomes conscious.
The time is now - to stop lying to ourselfs, that everything is ok, to stop beliving we don't have the power. There is no democracy. Our president will not help us, so will not the preimer or any government person or government - to belive that they will, is an illusion. It is all in our hands. Maybe you think, that you alone can't do anything. But, are you aware you are not alone? Don't let fear be your guide but the fact, that there are 50 milion people out there, that think the same as you, and they expressed that with signing the petition for the change of the world political structure, and the number is increasing every day. Here is your proof, you are not alone.
The time is now - to say ENOUGH, to stop supporting the system, that is destroying and not building; the system, that is humiliating us and not encouraging; the system, that's making slaves out of us and not free people.
Let 12 and 13. march be the day, when you wil express your disaproval of the existing system. This should not be just resistance because of resistance, but an expression of your right to freedom, and the raise of your voice: "My life has value!". The time is now.
I'm inviting you to join me on 12 and 13.3.2011 on Preseren's square in Ljubljana (Slovenia), where the people from Zeitgeist Slovenia will join us and the makers of The Venus Project. In peaceful manner we will express our dissatisfaction with the existing leaders and their way of governance. At the same time all the television stations will be invited to film the gathering, so Slovenia will see, that there exists a desire for changing the regime and political mechanisms, whose purpose is only destruction. So i'm asking you, brothers and sisters, that on 12 and 13.3.2011, you step together with The Zeitgeist movement and express your will for freedom and better life and the support for The Venus project.
It is time for a change.
For Z-Day,
Zeitgeist Slovenia.
Z-DAY V LJUBLJANI (PREŠERNOV TRG), 12 in 13.3. 2011, OB 11:00
Vabilo
Dragi prijatelji!
Čas je sedaj - spremembe nikoli niso in nikoli ne bodo prišle same od sebe.
Čas je sedaj - da pridemo iz teme, da podzavestno postane zavestno.
Čas je sedaj - da si prenehamo lagati, da je vse vredu, da prenehamo verjeti, da nimamo moči. Demokracije ni. Naš predsednik nam ne bo pomagal, niti premier, niti katerakoli vladna oseba ali katerakoli vlada - verjeti, da nam bodo, je iluzija. Vse je v naših rokah. Morda mislite, da sami ne zmorete nič. Ampak, a se zavedate, da niste sami? Naj ne bo strah vaše vodilo, temveč dejstvo, da po svetu 50 milijonov ljudi misli enako kot vi, kar so pokazali tudi s podpisom peticije za spremembo svetovne politične strukture, število pa narašča iz dneva v dan. Tu imate dokaz, da niste sami.
Čas je sedaj - da rečemo DOVOLJ, da prenehamo podpirati sistem, ki uničuje in ne gradi; sistem, ki ponižuje in ne vzpodbuja; sistem, ki dela iz nas sužnje in ne svobodne ljudi.
Naj bo 12 in13. marec dan, ko boste pokazali svoje negodovanje, nesprejemanje obstoječega sistema. Naj ne bo to zgolj upor zaradi upora, naj bo to izraz vaše pravice do svobode, naj bo to dvig vašega glasu: "Moje življenje ima vrednost!". Čas je sedaj.
Vabim vas, da se mi 12 in 13.3.2011 pridružite na Prešernovem trgu v Ljubljani, kjer bodo z nami tudi vsi iz Zeitgeist družbe Slovenia in snovalci projekta The Venus project. Z mirnim protestom bomo izrazili nezadovoljstvo nad obstoječimi voditelji in načinom njihovega vladanja. Hkrati bodo povabljene tudi vse televizijske postaje, in to z namenom, da se celotni Sloveniji pokaže, da obstaja želja po spremembi režima in izgrajenih političnih mehanizmov, katerih namen je le uničevanje. Zato vas prosim, bratje in sestre, da skupaj s Zeitgeist movementom 15. marca 2011 stopimo skupaj in izrazimo svojo voljo po svobodi in boljšem življenju in da podpremo The Venus Project.
Čas je za spremembo.
Za Z-Day,
Zeitgeist Slovenia.
--
Teorija je, ko se vse ve, a nič ne funkcionira. Praksa je, ko vse funkcionira, a nobeden ne ve zakaj. (Albert Einstein)
torek, 5. januar 2010
Gnostična sabotaža Matrice
Gnostična sabotaža Matrice
Začetki
Pred 1800 leti so krščansko religijo burkali kaotični valovi prevrata. Biblija še ni bila kanonizirana, najpomembnejša doktrinarna vprašanja pa so bila na voljo komurkoli, ki si jih je želel prisvojiti. Ljudje niso mogli doseči sprave o tem, kateri so bili dejanski Jezusovi nauki. Eden najbolj eksotičnih okusov v vrelem kotlu teološke kontroverznosti je bil gnosticizem, mistična filozofija, katere zagovorniki so označevali boga Stvarnika Stare zaveze kot nesposobnega sleparja, oziroma ga celo zanikali. Namesto patriarhalnega lika, ki sedi na nebeškem prestolu visoko nad oblaki, so gnostični kristjani posvetili svoja življenja iskanju drugačnega boga: izmuzljivega boga, skritega v človeški duši.
Iskanje Boga v notranjosti človeške duše se je zrcalilo v mnogih oblikah. Nekateri gnostiki so zagovarjali popolno odrekanje svetu in družbi; pripadniki te ločine so živeli v puščavah kot asketski menihi. Spet drugi so se poročili, delali in živeli v družbi svojih krščanskih bratov drugih ločin, ne da bi kadarkoli omenjali svoje duhovne težnje. Gnostiki so imeli do razsvetljenja intuitiven in oseben pristop. Niso poznali hierarhije, družbenih in verskih kodeksov ter osrednjih vladajočih avtoritet. Cilj je bil doseči odrešitev na kakršenkoli način, ne pa ustvariti nove ortodoksnosti.
Medtem ko se je večina gnostičnih kristjanov zadovoljila z dostojnim življenjem učenjaštva in motrenja, so si nekateri izbrali bolj neposredno pot. Lomilci tabujev te krajše poti, pogosto napačno označeni kot "razuzdanci" ali "častilci hudiča", so podžgali največ radovednosti med sodobnimi raziskovalci.
Verjetno ni človeške dejavnosti, ki bi bila tako tesno prepletena s tabuji, kot sta skrivnosti Erosa in Tanatosa - seksualnosti in smrti začetka in konca, praznine, iz katere vznikne človeško življenje in brezna v katero izgine. Francoski filozof Georges Bataille razlaga, da je verski impulz identičen erotičnemu hrepenenju, saj oba, preko mistične smrti ega (religija) ali "male smrti" orgazma (seks), stremita k ugasnitvi posameznikove zavesti. Po mnenju Bataillea seksualni in verski tabuji izzovejo kršitev le-teh že zaradi svojega obstoja, kajti le preko človeškega gona po označevanju in nato razdevičenju (ali oskrunitvi) stanj neomadeževanosti razrahljamo racionalni um ter se sesedemo v zamaknjeno združitev s svetim.
Lomljenje tabujev je, z drugimi besedami, globoka duhovna dejavnost s pomočjo religije (vrtoglava evforija in krvna žrtvovanja) ali pa preko družbene igre (anarhično brezzakonje karnevala). Norci, zločinci in sveti blazneži so skozi celotno zgodovino človeštva skušali usodo in se "prebijali na drugo stran."
Antinomizem dandanes
Pojem, da psihološki šok, ki ga povzročijo prepovedane dejanja, lahko vodi do duhovnega prebujenja, se imenuje antinomizem. Beseda izvira iz stare grščine in dobesedno pomeni "proti zakonu." Antinomijske sekte so bile prisotne skozi celotno človeško zgodovino v skoraj vseh kulturah. Najbolj znan primer sodobnega časa je hindujska tantrična sekta aghora. Njeni pripadniki so znani po tem, da v svojem silovitem iskanju Boga in modrosti kršijo prav vse krajevne družbene norme (izvajanje obredov na človeških truplih, uživanje opojnih in nečistih substanc, kršenje kastnih norm, itd.). Seveda je iz perspektive aghore zaužitje iztrebkov zgolj Bog, ki jé Boga. Zakaj bi aghori razlikoval med izgledom, vonjem in okusom ter imel raje določene izkušnje, dejanja in snovi, če je vse Bog? Pa vendar ni vse tako preprosto. Aghora - tako kot večina tantre - govori v skrivnem (kodnem) jeziku. Aghori, ki govori o zaužitju iztrebkov, lahko metaforično pripoveduje o svojih meditativnih izkušnjah. Če ne izkusimo njihove poti, ne moremo vedeti, kot tudi ne obsojati.[1] Antinomijska pot ni namenjena radovednim ali hedonističnim posameznikom. Zahteva absolutno preudarnost in neomajno zavezo božanski etiki, onstran tega sveta.
Antinomijski mistiki se niso nikoli ubadali z družbenim statusom, telesnim udobjem ali moralno odrešitvijo. Njihov cilj je bil vedno pridobivanje božanskih moči preko mistične spojitve z Bogom. To kar družba imenuje zlo, je tisto kar prekorači meje, preplavlja brez meja ter zamegli delitve na čisto in nečisto, sveto in posvetno. Antinomijski junak se namerno ne zmeni za ta razlikovanja ter izvaja dejanja, ki jih večina ljudi dojema kot umazana, odvratna ali nevarna. S tem ko hodi po božanskem ozemlju in se odpira absolutnemu, se osvobaja družbenih tabujev, raztaplja sram, strah in sodbo... Z vsakim prepovedanim dejanjem se duša okrepi in poveča; z vsako zlomljeno verigo postane primernejša za sprejem in spojitev z božanskim.
Antinomizem zgodnjega krščanstva
Antinomijski tok gnostičnega krščanstva se je pojavljal v dveh okusih: blag in močan. "Blag" antinomijski ideal je učil, da je meso le začasno nosilo duše, zato so lahko zreli kristjani delali s svojim telesom kar se jim je zahotelo. Biblična pravila omejevanja diete, obnašanja, oblačenja, spola (in spolnosti) so bila omejujoča in nepotrebne motnje, namenjene posvetni čredi, ne pa duhovnim izbrancem.
"Močni" antinomijski ideal so sprejele tiste krščanske skupine, za katere bi danes rekli, da stopajo po "levi" ali kratki poti. Pridigali so, da je grešnost pozitivna vrednota in vernike spodbujali h grešenju brez meja. Za lomljenje tabujev in družbenega pogojevanja so uporabljali seks, strah in opojne substance, medtem ko so s skrivnostno milino sanktificirali najbolj podla dejanja in sproščali silovito magično energijo.
Najbolj razvpit gnostični antinomist in učitelj vseh časov je bil Karpokrat, ki je v 2. stol. našega štetja živel v egipčanskem mestu Aleksandrija. Njegovi učenci so se ponašali z "znanjem o globokih stvareh Satana."[2] Sodeč po sv. Ireneju so bili Karpokratovi nauki še posebej bogokletni zaradi ideje, da so morali kristjani podkupiti hudiča, če so se hoteli vrniti nazaj k Bogu. Hudič je nato duše umrlih vodil po onostranstvu - vendar le, če so se mu za časa življenja oddolžili z obrednim izvajanjem številnih "grehov." Karpokrat je učil tudi, da je Zemlja zaporniški planet, ki so ga ustvarili uporniški angeli ter nanj zaprli človeške duše v mračne grobnice mesa in kosti. Ti "angeli" so bili Vladarji, iznakažene kopije nekega drugega, višjega božanstva imenovanega nerojeni bog.
Jezus je bil običajen človek, ki se je spomnil svojega prejšnjega obstoja breztelesne duše z nerojenim bogom zunaj prostora in časa. Ko sta Jezusovo znanje in duhovna jasnost rasli, je spoznal, da so zakone (npr. 10 božjih zapovedi) in ustanove ustvarili Vladarji-stvarniki sveta, da bi nas preslepili in prevarali. Najboljši način premagovanja grehov je bilo vdajanje v le-te. Tako kot si voda išče svojo pot, se lahko tudi duša vrne nazaj k nerojenemu bogu, osvobojena zemeljskih okov in omejitev. Za Karpokrata je bil Jezus ideal nekoga, ki je dosegel popolno svobodo duha; in ker je vir Jezusove moči ležal v skrajnem preziru vesolja, ki so ga ustvarili "angeli" Vladarji, je lahko vsak postal še večji kot Jezus, če je le preziral zemeljsko sfero še bolj kot On. Zaradi tega so nekateri karpokratovci same sebe dojemali kot enake Jezusu. Karpokratovci so v svoje krščanske obrede vključevali skrivne geste, sanjske prakse, magične uroke ter druge okultne ceremonije. Samouresničeni karpokratovci, ki so se dvignili nad padle angele stvarnike in Vladarje, so sedaj lahko poveljevali tem entitetam in obvladovali nevidne sile stvarjenja, kot če bi sami vladali Zemlji. Moralni zadržki jih niso omejevali, temveč le še bolj podžigali. Sv. Irenej, lovec na herezijo, razlaga:
"Karpokratovci so dosegli tako stopnjo norosti ... da pravijo, da je v njihovi moči početi karkoli je brezbožno in brezobzirno, kajti prepričani so, da so dejanja dobra ali slaba le v človeških glavah. Skozi preseljevanje duš v telesa morajo duše izkusiti vse vrste, oblike in dejanja življenja ... da njihove duše ob odhodu ne bi več trpele. Živeti morajo tako, da ne bodo spet prisiljeni v drugo telo, če bi jih karkoli omejevalo pri doseganju svobode."[3]
Po mnenju Karpokrata smisel človeškega življenja ni pokora pravilom padlih angelov, ki so ustvarili ta svet in nas pustili na njem, temveč doseči razsvetljenje in popolnoma ubežati sferi iluzije. Zakoni so neke vrste duhovne ovire, ustvarjene, da s pomočjo bolečine in užitka ohranjajo pokoro. Zavoljo te zgrešene težnje po ustvarjanju resničnost na podlagi nasprotij (npr. prav - narobe, dobro - zlo, nagrada - kazen), smo tu ujeti v krogu smrti in ponovnega rojstva. Jezus je v sledeči prispodobi razložil, kako ubežati krogu reinkarnacij:
"Ko se srečate z nasprotnikom, ravnajte tako, da se ga osvobodite, saj vas lahko drugače privede do sodnika, sodnik do stražarja, ta pa vas vrže v ječo; resnično vam pravim, od tam ne boste ušli dokler ne plačate zadnjega dolga."[4]
"Nasprotnik" je bil Satan, vodja Vladarjev-stvarnikov. Po smrti je hudič duše nevednih in neizkušenih predal "sodniku" ter nato "stražarju". Ti angelski birokrati so nepripravljene duše reciklirali tako, da so jih ujeli v nova telesa in jih poslali nazaj na Zemljo, kjer so znova zaživeli. Telo je bila "ječa." "Od tam ne boste ušli dokler ne plačate zadnjega dolga," pomeni, da nihče ne uide Vladarjem; duše se vedno vrnejo nazaj na Zemljo, dokler ne izpraznijo vseh svojih grehov. Duše, ki so za časa enega življenja izpraznile malho grehov, so se osvobodile kroga ponovnih rojstev in se vrnile k bogu, ki biva onstran sveta Vladarjev.
Drugače se ni bilo mogoče rešiti.
Tistim, ki so vsak greh izkusil vsaj enkrat, ne bo treba ponovno živeti. Ker so raziskali vsak kotiček in špranjo človeškega obstoja, jim ni treba več živeti v telesu. Karpokrat je trdil, da je Jezus razkril sveta učenja le učencem (Mark 4:10-11), ki so jih bili sposobni razumeti. Ljubezen in vera sta dovolj za zveličanje (cf. Gal. 5:6); "dobro" in "slabo" obstajata le v človeškem umu.
Kontroverznost glede Karpokrata pa se ni končala pri sv. Ireneju. Sv. Klement je nagajivega mistika obtožil kraje kopije Skrivnega evangelija po Marku iz aleksandrijske cerkvene knjižnice ter priredbe evangelija svojim "bogokletnim in telesnim" učenjem.[5] Sv. Klement ne omenja tematike teh učenj, vendar je bil Karpokrat zanesenjaški učenec platonske filozofije, zato lahko o njegovih učenjih sklepamo na podlagi dejstev. "Skrivni Mark" opisuje, kako Jezus preživi noč v neki jami in razkaže "Kraljestvo Boga" moškemu, ki ga je obudil od mrtvih. Podobno tudi Platonova prispodoba o jami primerja navadno budno življenje z ujetništvom v temnem tunelu, kjer bivajo svetlikajoče se sence - brezno iz katerega lahko uidemo le s pomočjo filozofije. Karpokrat je verjetno združil mit Platonove jame z učenji Markovega evangelija in ju prikrojil za iniciacijski obred, ki bo njegove učence vodil v večni svet zunaj jame.
Reformator Epifan
Karpokratov cilj je bil zbežati iz vesolja; njegov sin, Epifan, pa je očetove nauke poskušal reformirati. Čudežni otrok (umrl je pri 17 letih), čigar radikalni pogledi na poroko in lastnino so vplivali na številne generacije krščanskih svobodomislecev, je svojo revolucionarno filozofijo predstavil v eseju O kreposti in pravici. Epifan je dokazoval, da je Bog Zemljo obdaril s sončno svetlobo in rastlinjem - pravzaprav nam je podaril cel planet - da bi te darove lahko uživali. Zakaj potemtakem v svetu neizmernega izobilja obstajata tatvina in ljubosumje? Mladi reformator je sklenil, da te pregrehe obstajajo, ker so slepi in nevedni ljudje z vztrajanjem pri osebni lastnini izpridili božje darove. Zakaj so, sodeč po neizmerni radodarnosti Boga, kristjani vztrajali pri zaklepanju hrane, živali in žena? Ali niso s sebičnim zanikanjem deljenja koristi poroke s svojimi verskimi brati pljuvali istega Boga, ki jih je blagoslovil z spolnim nagonom in hrepenenjem? Epifanov odgovor na dušeče tradicije, ki so tako razvnele njegovega očeta, je bil zelo neobičajen: ko je Bog svojim izbrancem rekel, naj ne menjajo žena, se je gotovo šalil.
"Zato morate razumeti rek ‘Ne boš hrepenel’ kot da se je zakonodajalec [Bog] šalil. K tej šali je dodal še bolj smešne besede: ‘... po premoženju soseda’ (Eksodus 20:17). Ta, ki nam je dal poželenje, ki ohranja človeški rod, je zaukazal naj ga zadušimo, čeprav istočasno nič takega ne ukaže drugim živalim. V besedah ‘... po sosedovi ženi’ šala doseže vrhunec, saj prisili skupno dobrino, da postane osebna last."[6]
Sabotaža Matrice
Epifan si je svoje prevratne interpretacije Tore delil s kajniti, skrivnostno krščansko gnostično sekto iz 2. stol. našega štetja, ki si je ime izposodila od Abelovega morilskega brata, Kajna. Kajniti niso bili eskapisti kot karpokratovci niti reformatorji kot Epifan. Lahko bi jih označili kot saboterje. Kot številne druge krščanske gnostične skupine, so tudi kajniti verjeli, da je Zemlja nekakšna kozmična ječa ali živalski vrt za duše padlih in izgubljenih, labirint, ki mu vlada nesposoben in blazen demiurg. Ta demiurg je bil Jehova, srditi bog stvarnik iz Geneze. Njegova mati je bila Sofija, skrita boginja modrosti.
Kajniti so zavračali diaboličnega demiurga in svojo pozornost raje usmerili k Sofiji ( "vzvišeni sili" ), ki naj bi jih vodila in ščitila. Kot Jehova, si je tudi Sofija izbrala svoja ljudstva. Preko kajnitov, Judeža, sodomitov ter ostalih izobčencev Stare zaveze je neutrudno spodkopavala avtoriteto Jehove. Kajniti so bili močna antinomijska skupina, ki je obravnavala grešenje kot versko dolžnost. Preko sistematičnega kršenja Jehovih moralnih zakonov so skušali uničiti dejanske fizične zakone (npr. gravitacijo in trenje), ki omogočajo življenje na Zemlji. Kajniti niso klicali angelov zaradi odpuščanja, temveč za pomoč pri grešenju - v bistvu so poskušali sabotirati Matrico:
"In pravijo, da se ne morejo odrešiti na drug način, razen tako, da izkusijo vse stvari, kot jih je učil že Karpokrat. Ob vsakem grešnem in nizkotnem dejanju je prisoten angel, ki takemu posamezniku podari pogum in nečednost ... In to je popolno znanje - podati se v greh, ki ga je celo prepovedano imenovati, brez strahu."[7]
Izgleda da so kajniti z drznim iskanjem nepopisnih dejanj pričakovali pesimistični neoplatonizem Jeana Baudrillarda, francoskega postmodernista, čigar načela simuliranja so tako izrazito vplivala na sodobno znanstveno fantastiko:
"Na primer: zanimivo bi bilo videti ali bi represivni aparat reagiral še bolj nasilno na simuliran zastoj/napad kot pa na pravega? Slednji vznemiri le red stvari: pravico do lastništva, medtem ko prvi, bolj kot na svoj cilj, namiguje, da morda zakon in red nista nič več kot le simulacija."[8]
V simuliranem svetu ne moreta obstajati niti zločin, niti kazen na kakršenkoli pomemben način - le kako bi lahko, ko pa so zločinci, žrtve, policija in denar le različni aspekti iste iluzije?
Sklep
Antinomijska zapuščina je ovita v paradoks. Vse informacije o teh uporniških svetih možeh so se pojavile le v poročilih njihovih sovražnikov. To, kar je večina kristjanov imenovala "greh," so antinomijski gnostiki dojemali kot iniciacije; ni čudno, da so njihova sporočila tako prestrašila ustanove. Antinomijska pot zastavlja težka vprašanja. Ali lahko postanemo čisti tako, da se valjamo v nečistoči? Kaj je čisto, kaj nečisto? Kaj je greh in kaj ni? Ali imajo vladajoči neizpodbitno prav? Ali moč kvari? Je užitek zločin? Ali ista pravila veljajo za vse ljudi? So nekateri zakoni pomembnejši od zakonov ljudi?
V svetu kjer konvencionalna morala označuje smrt civilnih prebivalcev kot "kolateralno škodo," predsodke kot "družinske vrednote" in nosečnost kot "epidemijo," se bomo nekateri morda strinjali z Batailleovo bridko prošnjo za kolektivno prebujenje:
"Dvigni prekletstvo občutkov, ki zatirajo človeka in ga silijo v vojne, ki si jih ne želi ter mu vsiljujejo delo, čigar sadov ne bo nikoli okusil... Svojo notranjost prežemi z izprijenostjo in zločinom, ne kot z izključnimi vrednotami, ampak kot predigro njihove integracije v celoto človeštva. Z odprtimi očmi, usmerjenimi v prihodnji svet, sodeluj v uničenju današnjega sveta."[9]
Kjer nič ni resnično in je vse dovoljeno, postane antinomijski človek edini moralist, ki ga je vredno poslušati. Morda nas ti starodavni heretiki še vedno lahko česa naučijo.
OPOMBA: Idejo za naslov eseja in način predstavitve sem dobil iz filmske trilogije Matrica.
Viri
Marvin, Meyer W. & Smith, Richard. (1994). Ancient Christian Magic: Coptic Texts of Ritual Power
Wikipedia: Carpocrates; Secret Gospel of Mark; Tora
Svoboda, Robert E. (1986). Aghora: At the Left-Hand of God
Barnstone, Willis. (1984). The Other Bible
Sv. Irenej iz Liona. (2. stol. n. š.). Adversus Haereses
Luka 12:58 59; Mat. 5:25-26
Barnstone, Willis. (1984). The Other Bible
Epifan. (2. stol. n. š.). O kreposti in pravici
Sv. Irenej iz Liona. (2. stol. n. š.). Adversus Haereses
Baudrillard, Jean. (1983). Simulations
Radio National, Encounter: Georges Bataille
Začetki
Pred 1800 leti so krščansko religijo burkali kaotični valovi prevrata. Biblija še ni bila kanonizirana, najpomembnejša doktrinarna vprašanja pa so bila na voljo komurkoli, ki si jih je želel prisvojiti. Ljudje niso mogli doseči sprave o tem, kateri so bili dejanski Jezusovi nauki. Eden najbolj eksotičnih okusov v vrelem kotlu teološke kontroverznosti je bil gnosticizem, mistična filozofija, katere zagovorniki so označevali boga Stvarnika Stare zaveze kot nesposobnega sleparja, oziroma ga celo zanikali. Namesto patriarhalnega lika, ki sedi na nebeškem prestolu visoko nad oblaki, so gnostični kristjani posvetili svoja življenja iskanju drugačnega boga: izmuzljivega boga, skritega v človeški duši.
Iskanje Boga v notranjosti človeške duše se je zrcalilo v mnogih oblikah. Nekateri gnostiki so zagovarjali popolno odrekanje svetu in družbi; pripadniki te ločine so živeli v puščavah kot asketski menihi. Spet drugi so se poročili, delali in živeli v družbi svojih krščanskih bratov drugih ločin, ne da bi kadarkoli omenjali svoje duhovne težnje. Gnostiki so imeli do razsvetljenja intuitiven in oseben pristop. Niso poznali hierarhije, družbenih in verskih kodeksov ter osrednjih vladajočih avtoritet. Cilj je bil doseči odrešitev na kakršenkoli način, ne pa ustvariti nove ortodoksnosti.
Medtem ko se je večina gnostičnih kristjanov zadovoljila z dostojnim življenjem učenjaštva in motrenja, so si nekateri izbrali bolj neposredno pot. Lomilci tabujev te krajše poti, pogosto napačno označeni kot "razuzdanci" ali "častilci hudiča", so podžgali največ radovednosti med sodobnimi raziskovalci.
Verjetno ni človeške dejavnosti, ki bi bila tako tesno prepletena s tabuji, kot sta skrivnosti Erosa in Tanatosa - seksualnosti in smrti začetka in konca, praznine, iz katere vznikne človeško življenje in brezna v katero izgine. Francoski filozof Georges Bataille razlaga, da je verski impulz identičen erotičnemu hrepenenju, saj oba, preko mistične smrti ega (religija) ali "male smrti" orgazma (seks), stremita k ugasnitvi posameznikove zavesti. Po mnenju Bataillea seksualni in verski tabuji izzovejo kršitev le-teh že zaradi svojega obstoja, kajti le preko človeškega gona po označevanju in nato razdevičenju (ali oskrunitvi) stanj neomadeževanosti razrahljamo racionalni um ter se sesedemo v zamaknjeno združitev s svetim.
Lomljenje tabujev je, z drugimi besedami, globoka duhovna dejavnost s pomočjo religije (vrtoglava evforija in krvna žrtvovanja) ali pa preko družbene igre (anarhično brezzakonje karnevala). Norci, zločinci in sveti blazneži so skozi celotno zgodovino človeštva skušali usodo in se "prebijali na drugo stran."
Antinomizem dandanes
Pojem, da psihološki šok, ki ga povzročijo prepovedane dejanja, lahko vodi do duhovnega prebujenja, se imenuje antinomizem. Beseda izvira iz stare grščine in dobesedno pomeni "proti zakonu." Antinomijske sekte so bile prisotne skozi celotno človeško zgodovino v skoraj vseh kulturah. Najbolj znan primer sodobnega časa je hindujska tantrična sekta aghora. Njeni pripadniki so znani po tem, da v svojem silovitem iskanju Boga in modrosti kršijo prav vse krajevne družbene norme (izvajanje obredov na človeških truplih, uživanje opojnih in nečistih substanc, kršenje kastnih norm, itd.). Seveda je iz perspektive aghore zaužitje iztrebkov zgolj Bog, ki jé Boga. Zakaj bi aghori razlikoval med izgledom, vonjem in okusom ter imel raje določene izkušnje, dejanja in snovi, če je vse Bog? Pa vendar ni vse tako preprosto. Aghora - tako kot večina tantre - govori v skrivnem (kodnem) jeziku. Aghori, ki govori o zaužitju iztrebkov, lahko metaforično pripoveduje o svojih meditativnih izkušnjah. Če ne izkusimo njihove poti, ne moremo vedeti, kot tudi ne obsojati.[1] Antinomijska pot ni namenjena radovednim ali hedonističnim posameznikom. Zahteva absolutno preudarnost in neomajno zavezo božanski etiki, onstran tega sveta.
Antinomijski mistiki se niso nikoli ubadali z družbenim statusom, telesnim udobjem ali moralno odrešitvijo. Njihov cilj je bil vedno pridobivanje božanskih moči preko mistične spojitve z Bogom. To kar družba imenuje zlo, je tisto kar prekorači meje, preplavlja brez meja ter zamegli delitve na čisto in nečisto, sveto in posvetno. Antinomijski junak se namerno ne zmeni za ta razlikovanja ter izvaja dejanja, ki jih večina ljudi dojema kot umazana, odvratna ali nevarna. S tem ko hodi po božanskem ozemlju in se odpira absolutnemu, se osvobaja družbenih tabujev, raztaplja sram, strah in sodbo... Z vsakim prepovedanim dejanjem se duša okrepi in poveča; z vsako zlomljeno verigo postane primernejša za sprejem in spojitev z božanskim.
Antinomizem zgodnjega krščanstva
Antinomijski tok gnostičnega krščanstva se je pojavljal v dveh okusih: blag in močan. "Blag" antinomijski ideal je učil, da je meso le začasno nosilo duše, zato so lahko zreli kristjani delali s svojim telesom kar se jim je zahotelo. Biblična pravila omejevanja diete, obnašanja, oblačenja, spola (in spolnosti) so bila omejujoča in nepotrebne motnje, namenjene posvetni čredi, ne pa duhovnim izbrancem.
"Močni" antinomijski ideal so sprejele tiste krščanske skupine, za katere bi danes rekli, da stopajo po "levi" ali kratki poti. Pridigali so, da je grešnost pozitivna vrednota in vernike spodbujali h grešenju brez meja. Za lomljenje tabujev in družbenega pogojevanja so uporabljali seks, strah in opojne substance, medtem ko so s skrivnostno milino sanktificirali najbolj podla dejanja in sproščali silovito magično energijo.
Najbolj razvpit gnostični antinomist in učitelj vseh časov je bil Karpokrat, ki je v 2. stol. našega štetja živel v egipčanskem mestu Aleksandrija. Njegovi učenci so se ponašali z "znanjem o globokih stvareh Satana."[2] Sodeč po sv. Ireneju so bili Karpokratovi nauki še posebej bogokletni zaradi ideje, da so morali kristjani podkupiti hudiča, če so se hoteli vrniti nazaj k Bogu. Hudič je nato duše umrlih vodil po onostranstvu - vendar le, če so se mu za časa življenja oddolžili z obrednim izvajanjem številnih "grehov." Karpokrat je učil tudi, da je Zemlja zaporniški planet, ki so ga ustvarili uporniški angeli ter nanj zaprli človeške duše v mračne grobnice mesa in kosti. Ti "angeli" so bili Vladarji, iznakažene kopije nekega drugega, višjega božanstva imenovanega nerojeni bog.
Jezus je bil običajen človek, ki se je spomnil svojega prejšnjega obstoja breztelesne duše z nerojenim bogom zunaj prostora in časa. Ko sta Jezusovo znanje in duhovna jasnost rasli, je spoznal, da so zakone (npr. 10 božjih zapovedi) in ustanove ustvarili Vladarji-stvarniki sveta, da bi nas preslepili in prevarali. Najboljši način premagovanja grehov je bilo vdajanje v le-te. Tako kot si voda išče svojo pot, se lahko tudi duša vrne nazaj k nerojenemu bogu, osvobojena zemeljskih okov in omejitev. Za Karpokrata je bil Jezus ideal nekoga, ki je dosegel popolno svobodo duha; in ker je vir Jezusove moči ležal v skrajnem preziru vesolja, ki so ga ustvarili "angeli" Vladarji, je lahko vsak postal še večji kot Jezus, če je le preziral zemeljsko sfero še bolj kot On. Zaradi tega so nekateri karpokratovci same sebe dojemali kot enake Jezusu. Karpokratovci so v svoje krščanske obrede vključevali skrivne geste, sanjske prakse, magične uroke ter druge okultne ceremonije. Samouresničeni karpokratovci, ki so se dvignili nad padle angele stvarnike in Vladarje, so sedaj lahko poveljevali tem entitetam in obvladovali nevidne sile stvarjenja, kot če bi sami vladali Zemlji. Moralni zadržki jih niso omejevali, temveč le še bolj podžigali. Sv. Irenej, lovec na herezijo, razlaga:
"Karpokratovci so dosegli tako stopnjo norosti ... da pravijo, da je v njihovi moči početi karkoli je brezbožno in brezobzirno, kajti prepričani so, da so dejanja dobra ali slaba le v človeških glavah. Skozi preseljevanje duš v telesa morajo duše izkusiti vse vrste, oblike in dejanja življenja ... da njihove duše ob odhodu ne bi več trpele. Živeti morajo tako, da ne bodo spet prisiljeni v drugo telo, če bi jih karkoli omejevalo pri doseganju svobode."[3]
Po mnenju Karpokrata smisel človeškega življenja ni pokora pravilom padlih angelov, ki so ustvarili ta svet in nas pustili na njem, temveč doseči razsvetljenje in popolnoma ubežati sferi iluzije. Zakoni so neke vrste duhovne ovire, ustvarjene, da s pomočjo bolečine in užitka ohranjajo pokoro. Zavoljo te zgrešene težnje po ustvarjanju resničnost na podlagi nasprotij (npr. prav - narobe, dobro - zlo, nagrada - kazen), smo tu ujeti v krogu smrti in ponovnega rojstva. Jezus je v sledeči prispodobi razložil, kako ubežati krogu reinkarnacij:
"Ko se srečate z nasprotnikom, ravnajte tako, da se ga osvobodite, saj vas lahko drugače privede do sodnika, sodnik do stražarja, ta pa vas vrže v ječo; resnično vam pravim, od tam ne boste ušli dokler ne plačate zadnjega dolga."[4]
"Nasprotnik" je bil Satan, vodja Vladarjev-stvarnikov. Po smrti je hudič duše nevednih in neizkušenih predal "sodniku" ter nato "stražarju". Ti angelski birokrati so nepripravljene duše reciklirali tako, da so jih ujeli v nova telesa in jih poslali nazaj na Zemljo, kjer so znova zaživeli. Telo je bila "ječa." "Od tam ne boste ušli dokler ne plačate zadnjega dolga," pomeni, da nihče ne uide Vladarjem; duše se vedno vrnejo nazaj na Zemljo, dokler ne izpraznijo vseh svojih grehov. Duše, ki so za časa enega življenja izpraznile malho grehov, so se osvobodile kroga ponovnih rojstev in se vrnile k bogu, ki biva onstran sveta Vladarjev.
Drugače se ni bilo mogoče rešiti.
Tistim, ki so vsak greh izkusil vsaj enkrat, ne bo treba ponovno živeti. Ker so raziskali vsak kotiček in špranjo človeškega obstoja, jim ni treba več živeti v telesu. Karpokrat je trdil, da je Jezus razkril sveta učenja le učencem (Mark 4:10-11), ki so jih bili sposobni razumeti. Ljubezen in vera sta dovolj za zveličanje (cf. Gal. 5:6); "dobro" in "slabo" obstajata le v človeškem umu.
Kontroverznost glede Karpokrata pa se ni končala pri sv. Ireneju. Sv. Klement je nagajivega mistika obtožil kraje kopije Skrivnega evangelija po Marku iz aleksandrijske cerkvene knjižnice ter priredbe evangelija svojim "bogokletnim in telesnim" učenjem.[5] Sv. Klement ne omenja tematike teh učenj, vendar je bil Karpokrat zanesenjaški učenec platonske filozofije, zato lahko o njegovih učenjih sklepamo na podlagi dejstev. "Skrivni Mark" opisuje, kako Jezus preživi noč v neki jami in razkaže "Kraljestvo Boga" moškemu, ki ga je obudil od mrtvih. Podobno tudi Platonova prispodoba o jami primerja navadno budno življenje z ujetništvom v temnem tunelu, kjer bivajo svetlikajoče se sence - brezno iz katerega lahko uidemo le s pomočjo filozofije. Karpokrat je verjetno združil mit Platonove jame z učenji Markovega evangelija in ju prikrojil za iniciacijski obred, ki bo njegove učence vodil v večni svet zunaj jame.
Reformator Epifan
Karpokratov cilj je bil zbežati iz vesolja; njegov sin, Epifan, pa je očetove nauke poskušal reformirati. Čudežni otrok (umrl je pri 17 letih), čigar radikalni pogledi na poroko in lastnino so vplivali na številne generacije krščanskih svobodomislecev, je svojo revolucionarno filozofijo predstavil v eseju O kreposti in pravici. Epifan je dokazoval, da je Bog Zemljo obdaril s sončno svetlobo in rastlinjem - pravzaprav nam je podaril cel planet - da bi te darove lahko uživali. Zakaj potemtakem v svetu neizmernega izobilja obstajata tatvina in ljubosumje? Mladi reformator je sklenil, da te pregrehe obstajajo, ker so slepi in nevedni ljudje z vztrajanjem pri osebni lastnini izpridili božje darove. Zakaj so, sodeč po neizmerni radodarnosti Boga, kristjani vztrajali pri zaklepanju hrane, živali in žena? Ali niso s sebičnim zanikanjem deljenja koristi poroke s svojimi verskimi brati pljuvali istega Boga, ki jih je blagoslovil z spolnim nagonom in hrepenenjem? Epifanov odgovor na dušeče tradicije, ki so tako razvnele njegovega očeta, je bil zelo neobičajen: ko je Bog svojim izbrancem rekel, naj ne menjajo žena, se je gotovo šalil.
"Zato morate razumeti rek ‘Ne boš hrepenel’ kot da se je zakonodajalec [Bog] šalil. K tej šali je dodal še bolj smešne besede: ‘... po premoženju soseda’ (Eksodus 20:17). Ta, ki nam je dal poželenje, ki ohranja človeški rod, je zaukazal naj ga zadušimo, čeprav istočasno nič takega ne ukaže drugim živalim. V besedah ‘... po sosedovi ženi’ šala doseže vrhunec, saj prisili skupno dobrino, da postane osebna last."[6]
Sabotaža Matrice
Epifan si je svoje prevratne interpretacije Tore delil s kajniti, skrivnostno krščansko gnostično sekto iz 2. stol. našega štetja, ki si je ime izposodila od Abelovega morilskega brata, Kajna. Kajniti niso bili eskapisti kot karpokratovci niti reformatorji kot Epifan. Lahko bi jih označili kot saboterje. Kot številne druge krščanske gnostične skupine, so tudi kajniti verjeli, da je Zemlja nekakšna kozmična ječa ali živalski vrt za duše padlih in izgubljenih, labirint, ki mu vlada nesposoben in blazen demiurg. Ta demiurg je bil Jehova, srditi bog stvarnik iz Geneze. Njegova mati je bila Sofija, skrita boginja modrosti.
Kajniti so zavračali diaboličnega demiurga in svojo pozornost raje usmerili k Sofiji ( "vzvišeni sili" ), ki naj bi jih vodila in ščitila. Kot Jehova, si je tudi Sofija izbrala svoja ljudstva. Preko kajnitov, Judeža, sodomitov ter ostalih izobčencev Stare zaveze je neutrudno spodkopavala avtoriteto Jehove. Kajniti so bili močna antinomijska skupina, ki je obravnavala grešenje kot versko dolžnost. Preko sistematičnega kršenja Jehovih moralnih zakonov so skušali uničiti dejanske fizične zakone (npr. gravitacijo in trenje), ki omogočajo življenje na Zemlji. Kajniti niso klicali angelov zaradi odpuščanja, temveč za pomoč pri grešenju - v bistvu so poskušali sabotirati Matrico:
"In pravijo, da se ne morejo odrešiti na drug način, razen tako, da izkusijo vse stvari, kot jih je učil že Karpokrat. Ob vsakem grešnem in nizkotnem dejanju je prisoten angel, ki takemu posamezniku podari pogum in nečednost ... In to je popolno znanje - podati se v greh, ki ga je celo prepovedano imenovati, brez strahu."[7]
Izgleda da so kajniti z drznim iskanjem nepopisnih dejanj pričakovali pesimistični neoplatonizem Jeana Baudrillarda, francoskega postmodernista, čigar načela simuliranja so tako izrazito vplivala na sodobno znanstveno fantastiko:
"Na primer: zanimivo bi bilo videti ali bi represivni aparat reagiral še bolj nasilno na simuliran zastoj/napad kot pa na pravega? Slednji vznemiri le red stvari: pravico do lastništva, medtem ko prvi, bolj kot na svoj cilj, namiguje, da morda zakon in red nista nič več kot le simulacija."[8]
V simuliranem svetu ne moreta obstajati niti zločin, niti kazen na kakršenkoli pomemben način - le kako bi lahko, ko pa so zločinci, žrtve, policija in denar le različni aspekti iste iluzije?
Sklep
Antinomijska zapuščina je ovita v paradoks. Vse informacije o teh uporniških svetih možeh so se pojavile le v poročilih njihovih sovražnikov. To, kar je večina kristjanov imenovala "greh," so antinomijski gnostiki dojemali kot iniciacije; ni čudno, da so njihova sporočila tako prestrašila ustanove. Antinomijska pot zastavlja težka vprašanja. Ali lahko postanemo čisti tako, da se valjamo v nečistoči? Kaj je čisto, kaj nečisto? Kaj je greh in kaj ni? Ali imajo vladajoči neizpodbitno prav? Ali moč kvari? Je užitek zločin? Ali ista pravila veljajo za vse ljudi? So nekateri zakoni pomembnejši od zakonov ljudi?
V svetu kjer konvencionalna morala označuje smrt civilnih prebivalcev kot "kolateralno škodo," predsodke kot "družinske vrednote" in nosečnost kot "epidemijo," se bomo nekateri morda strinjali z Batailleovo bridko prošnjo za kolektivno prebujenje:
"Dvigni prekletstvo občutkov, ki zatirajo človeka in ga silijo v vojne, ki si jih ne želi ter mu vsiljujejo delo, čigar sadov ne bo nikoli okusil... Svojo notranjost prežemi z izprijenostjo in zločinom, ne kot z izključnimi vrednotami, ampak kot predigro njihove integracije v celoto človeštva. Z odprtimi očmi, usmerjenimi v prihodnji svet, sodeluj v uničenju današnjega sveta."[9]
Kjer nič ni resnično in je vse dovoljeno, postane antinomijski človek edini moralist, ki ga je vredno poslušati. Morda nas ti starodavni heretiki še vedno lahko česa naučijo.
OPOMBA: Idejo za naslov eseja in način predstavitve sem dobil iz filmske trilogije Matrica.
Viri
Marvin, Meyer W. & Smith, Richard. (1994). Ancient Christian Magic: Coptic Texts of Ritual Power
Wikipedia: Carpocrates; Secret Gospel of Mark; Tora
Svoboda, Robert E. (1986). Aghora: At the Left-Hand of God
Barnstone, Willis. (1984). The Other Bible
Sv. Irenej iz Liona. (2. stol. n. š.). Adversus Haereses
Luka 12:58 59; Mat. 5:25-26
Barnstone, Willis. (1984). The Other Bible
Epifan. (2. stol. n. š.). O kreposti in pravici
Sv. Irenej iz Liona. (2. stol. n. š.). Adversus Haereses
Baudrillard, Jean. (1983). Simulations
Radio National, Encounter: Georges Bataille
Sončne magnetne nevihte in planet Zemlja
Povzetek
Predstavljena je narava sončnega in zemeljskega magnetnega polja, njuna medsebojna povezava in njune anomalije. Cikli števila magnetnih neviht so enaki ciklu števila sončnih peg. Izbruhi na Soncu, ki izhajajo iz sončnih peg, povečujejo sončni veter in tako vplivajo na magnetno polje Zemlje in na njeno atmosfero. Kot primer te povezave je opisana največja magnetna nevihta iz zadnjih dveh sončnih ciklov, ki je trajala od 28. oktobra do 2. novembra 2003. Da je navigacija uspešna, je potrebno upoštevati tudi vse spremembe, ki jih na Zemlji povzročajo spremembe na Soncu.
Sončni cikli
Nemški astronom Heinrich Schwabe (1789-1875) je leta 1843 objavil rezultate svojega
večdesetletnega vsakodnevnega spremljanja sončnih peg. Opazil je, da število sončnih peg
narašča in upada v neenakomernih ciklih, trajajočih približno po 10 let. Tudi širina
področja, v katerem se te pege pojavljajo, se širi in krči. V bližini vrha takega sončnega
cikla se v okolici sončnih peg sprošča velika količina energije v obliki žarkov X, radijskih
valov in zelo hitro potujočih oblakov plazme. Ti oblaki plazme na Zemlji povzročajo
magnetne nevihte. Izbruhe plazme na Soncu spremljajo nenadni bleski (solar flares). Prva
opazovanja sončnih bleskov je s pomočjo teleskopa opravil angleški astronom Richard C.
Carrington (1826-1875). Na osnovi opazovanja gibanja sončnih peg je tudi odkril, da se
Sonce vrti različno hitro, odvisno od solarne širine. Sonce opravi popoln obrat okoli svoje
osi glede na Zemljo približno v sedemindvajsetih dneh. Pri tem se njegov ekvatorialni
predel vrti hitreje kot pa polarni. Ta neenakomernost v vrtenju skupaj z gibanjem plazme iz
notranjosti Sonca proti površini je osnova za razlago nastanka njegovega magnetnega polja
(Čop & Fefer, 2006). Sonce je po tej razlagi velik magnetni dinamo, ki zaradi nesimetrije
širi svoje magnetno polje v interplanetarni prostor.
Področja na površini sonca s povečano gostoto magnetnega polja se v vidni svetlobi
zaznajo kot sončne pege. Iz še ne pojasnjenega razloga lahko močno magnetno polje v
posamezni sončni pegi upočasni prehod toplote, zaradi česar je sončna pega hladnejša od
svoje okolice. Močnejše in bolj nehomogeno magnetno polje Sonca nastaja ob večjem
številu sončnih peg. Enajstletni cikel sončnih peg, ki pozna le pozitivne amplitude, se
približno pokriva s ciklom magnetnega polja Sonca ali Halejevim ciklom. Skupaj s svojimi
sodelavci je ta cikel odkril George Ellery Hale (1868-1938), graditelj astronomskega
observatorija na gori Palomer v Kaliforniji. Sončev magnetni cikel ima pozitivne in
negativne amplitude, kar pomeni zaporedno menjavanje magnetnih polov vsakih enajst let.
Magnetni poli Sonca se postavijo ponovno v začetno lego po dveh takih menjavah.
V času popolnega sončnega mrka se opazita drugače slabo vidni zunanji plasti Sonca:
rdečkasta kromosfera in nad njo v žarke oblikovana korona. Na področjih sončnih peg kot
tudi na magnetnih polih so ti žarki vidno pod vplivom močnih magnetnih polj. Fotosfera,
vidno področje solarne površine, dosega temperaturo okoli 6000 K. Korona, ki leži nekaj
tisoč kilometrov nad fotosfero, pa dosega temperaturo preko
2.10 6K in gostoto delcev 10 14 m -3.
Za ta pojav še ni zadovoljive razlage. Zgornja plast Sonca se namreč ne obnaša po
pravilih običajnega prenosa toplote (Stern & Peredo, 2003).
V nekaterih primerih nastanejo na Zemlji magnetne nevihte in močno povečanje sipanja
osnovnih delcev iz Sonca tudi brez predhodnega pojava sončnih bleskov. Nad posameznim
področjem sončnih peg se v takem primeru ustvari motnja v obliki balona, ki se z
oddaljevanjem od svojega izvora vse bolj širi. Taki izbruhi materije v sončni koroni
(coronal mass ejection, CME) so bili odkriti s pomočjo kamer na vesoljskih sondah konec
sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Zemeljsko magnetno polje
Zemeljsko magnetno polje se načrtno proučuje v geomagnetnih observatorijih več kot
stoletje in pol. Zadnja tri desetletja se meri tudi s pomočjo vesoljskih sond. Odkrivajo se
lastnosti notranjih in zunanjih izvorov zemeljskega magnetizma. Podatke o njegovih
spremembah v preteklih geoloških obdobjih nam posreduje remanenčni magnetizem
kamenin, lončenine in podobnih predmetov, ki so se namagnetili med njihovim ohlajanjem
(Jarrard & Sclater, 1974; Mankinen & Wentworth, 2003).
Zemlja se od vseh notranjih planetov sončnega sistema vrti najhitreje. En obrat napravi
v 23 urah in 56 minutah glede na zvezde stalnice oziroma v 24 urah glede na Sonce. Ima
povprečni polmer 6371,2 km. Njeno jedro v stanju plazme zavzema84 % celotnega
volumna, zunanja tekoča lupina pa ostalih16 %. Tekoča lupina predstavlja36 % celotne
mase Zemlje in jo sestavljajo v glavnem kovine. Toplotna energija, ki se sprošča pri
njenem ohlajanju, se odvaja v interplanetarni prostor s pomočjo prevajanja in konvekcije.
Do danes se je zaradi ohlajanja strdila zunanja skorja, ki predstavlja vsega4 % volumna
celotne tekoče zunanje lupine. Zunanja tekoča lupina zemlje je toplejša od temperature 1043 K, nad katero železo izgubi svoje feromagnetne lastnosti. Zato nastaja magnetno polje Zemlje samo zaradi električnih tokov, ki tečejo v njeni raztaljeni lupini. Konvekcijski tokovi v zunanji tekoči lupini povzročajo pretakanja ioniziranega materiala in so zato sestavni del magnetnega dinama.
Poleg tega pa povzročajo tudi premikanje tektonskih plošč (Kious & Tilling,
1996). Zaradi razlike v gostoti in zaradi nesimetričnih konvekcijskih tokov tekoča lupina
še dodatno samostojno niha, zaradi česar se s časom premika tudi zemeljsko magnetno
polje (Russell & Luhmann, 1997). Danes je dejanski južni magnetni pol zemlje na severni
polobli in se premika proti zahodu. Spremembe magnetne polaritete na severni polobli so
se pred 60 milijoni let dogajala na vsakih 500 tisoč let. Pred 10 milijoni let so te
spremembe postale trikrat pogostejše in se dogajajo na približno vsakih 150 tisoč let.
Približek dejanskemu magnetnemu polju Zemlje je magnetno polje, ki bi ga ustvarjal
magnetni dipol v njenem središču. Kjer magnetna os tega dipola prebada zemeljsko
površino, sta njena geomagnetna pola. Danes sta ta dva pola nagnjena za približno 11,3°
glede na os rotacije Zemlje. Le v primeru, da bi bilo njeno resnično magnetno polje
dipolno, bi se njena geomagnetna pola pokrivala z njenima magnetnima poloma, dejansko
pa ti dve skupini polov ležita na različnih krajih. Zemeljska magnetna pola sta
tam, kjer je inklinacija magnetnega polja 90° na severnem magnetnem polu in -90° na
južnem magnetnem polu. Ta dva pola se premikata neodvisno eden od drugega.
Trenutno je južni magnetni pol bolj oddaljen od južnega geografskega pola, kot pa je severni magnetni pol oddaljen od severnega geografskega pola.
Spremembo magnetnega polja Zemlje se lahko opiše s sferično harmonično vrsto, ki je
rešitev Laplace-ove enačbe. V tej enačbi so zajeti le notranji izvori magnetnega polja in so
predstavljeni s sekularnim magnetnim potencialom, katerega gradient sestavljajo
tri osnovne vektorske komponente.
Spremembe zemeljskega magnetnega polja
Vektor zemeljskega magnetnega polja se spreminja s časom in s krajem. Spremembe
magnetnega polja Zemlje se v določenih obdobjih odvijajo enakomerno in pravilno, zato se
lahko tem spremembam določi zakonitost. Obstajajo pa obdobja, v katerih se amplituda in
perioda neprestano spreminjata. Na osnovi observatorijskih meritev so najprej določene
normalne vrednosti geomagnetnega polja. To so letne srednje vrednosti, določene za daljše
merilno obdobje, kot je na primer en sončni cikel. Normalna gostota magnetnega polja v
Sloveniji je nekaj več kot 47000 nT (Weyand, 1984).
S pomočjo statistične analize so iz merilnih podatkov posameznega geomagnetnega
observatorija nato določene spremembe magnetnega polja Zemlje, ki imajo svoj izvor v
Zemlji ali na njeni površini. Spremembe zunanjega izvora imajo svoje poreklo v
spremembi aktivnosti Sonca, spremembi njegovega magnetnega polja in v sončnem vetru.
Razdeli se jih lahko v več različnih razredov glede na njihovo obliko in velikost.
Spremembe magnetnega polja, izmerjene v magnetno mirnih dneh, določajo stalno dnevno
spremembo magnetnega polja Zemlje.
V času trajanja geomagnetne nevihte 30. in 31. oktobra 2003 so bile registrirane velike
spremembe zemeljskega magnetnega polja (Largest Geomagnetic Storm, 2003). Zato je bil
povzročen dodatni naključni pogrešek pri navigacijskih instrumentih za merjenje smeri. Ti
instrumenti so danes v navigaciji sekundarnega pomena, vendar se obvezno uporabljajo v
navigacijskih napravah s povečano točnostjo, zanesljivostjo in robustnostjo delovanja:
integralni navigacijski sistemi, avto-piloti, radarji ARPA, sistemi za uravnavanje vrtalnih
platform. Prehod posamezne magnetne nevihte se danes že točno napove. To pomeni, da
pogreški, ki jih taka nevihta povzroči na navigacijskih instrumentih, postanejo sistemski in
zato obvladljivi.
Magnetna nevihta spremeni razmere v atmosferi in s tem način širjenja radijskih valov.
Zato se spremenijo pogoji uporabe radionavigacijskih sistemov: satelitskih in hiperboličnih
navigacijskih sistemov ter radijskih svetilnikov. Zato je poznavanje izjemnih sprememb v
magnetnem polju Zemlje pomembno tudi pri uporabi primarnih navigacijskih sistemov
pasivne in aktivne vrste.
Zaključek
V Evropi delujeta dva od šestih svetovnih centrov GIN (Geomagnetic Information
Node) za zbiranje rezultatov geomagnetnih meritev v skoraj realnem času. Preko teh
centrov je več kot osemdeset geomagnetnih observatorijev po vsem svetu povezanih v
projekt Intermagnet (International Real-time Magnetic Observatory Network) (Kerridge;
Intermagnet, 2004). Ta mednarodni projekt, ki deluje od leta 1991, omogoča zbiranje in
shranjevanje rezultatov meritev sprememb magnetnega polja Zemlje na njeni površini.
Zbrane podatke nato posreduje vsem observatorijem za geomagnetne meritve IMO
(Intermagnet Magnetic Observatory) in drugim uporabnikom.
Postavitev geomagnetnega observatorija v Republiki Sloveniji bi pomenila ponovno
vzpostavitev geomagnetnih meritev na njenem ozemlju, ki so že potekale od leta 1958 do
leta 1991. Njegova vključitev v mednarodno mrežo Intermagnet pa bi mu omogočila
sodelovanje v domačih in mednarodnih programih in projektih is področja geomagnetizma,
astronomije, seizmologije, vremenoslovja, navigacije in varstva okolja.
Predstavljena je narava sončnega in zemeljskega magnetnega polja, njuna medsebojna povezava in njune anomalije. Cikli števila magnetnih neviht so enaki ciklu števila sončnih peg. Izbruhi na Soncu, ki izhajajo iz sončnih peg, povečujejo sončni veter in tako vplivajo na magnetno polje Zemlje in na njeno atmosfero. Kot primer te povezave je opisana največja magnetna nevihta iz zadnjih dveh sončnih ciklov, ki je trajala od 28. oktobra do 2. novembra 2003. Da je navigacija uspešna, je potrebno upoštevati tudi vse spremembe, ki jih na Zemlji povzročajo spremembe na Soncu.
Sončni cikli
Nemški astronom Heinrich Schwabe (1789-1875) je leta 1843 objavil rezultate svojega
večdesetletnega vsakodnevnega spremljanja sončnih peg. Opazil je, da število sončnih peg
narašča in upada v neenakomernih ciklih, trajajočih približno po 10 let. Tudi širina
področja, v katerem se te pege pojavljajo, se širi in krči. V bližini vrha takega sončnega
cikla se v okolici sončnih peg sprošča velika količina energije v obliki žarkov X, radijskih
valov in zelo hitro potujočih oblakov plazme. Ti oblaki plazme na Zemlji povzročajo
magnetne nevihte. Izbruhe plazme na Soncu spremljajo nenadni bleski (solar flares). Prva
opazovanja sončnih bleskov je s pomočjo teleskopa opravil angleški astronom Richard C.
Carrington (1826-1875). Na osnovi opazovanja gibanja sončnih peg je tudi odkril, da se
Sonce vrti različno hitro, odvisno od solarne širine. Sonce opravi popoln obrat okoli svoje
osi glede na Zemljo približno v sedemindvajsetih dneh. Pri tem se njegov ekvatorialni
predel vrti hitreje kot pa polarni. Ta neenakomernost v vrtenju skupaj z gibanjem plazme iz
notranjosti Sonca proti površini je osnova za razlago nastanka njegovega magnetnega polja
(Čop & Fefer, 2006). Sonce je po tej razlagi velik magnetni dinamo, ki zaradi nesimetrije
širi svoje magnetno polje v interplanetarni prostor.
Področja na površini sonca s povečano gostoto magnetnega polja se v vidni svetlobi
zaznajo kot sončne pege. Iz še ne pojasnjenega razloga lahko močno magnetno polje v
posamezni sončni pegi upočasni prehod toplote, zaradi česar je sončna pega hladnejša od
svoje okolice. Močnejše in bolj nehomogeno magnetno polje Sonca nastaja ob večjem
številu sončnih peg. Enajstletni cikel sončnih peg, ki pozna le pozitivne amplitude, se
približno pokriva s ciklom magnetnega polja Sonca ali Halejevim ciklom. Skupaj s svojimi
sodelavci je ta cikel odkril George Ellery Hale (1868-1938), graditelj astronomskega
observatorija na gori Palomer v Kaliforniji. Sončev magnetni cikel ima pozitivne in
negativne amplitude, kar pomeni zaporedno menjavanje magnetnih polov vsakih enajst let.
Magnetni poli Sonca se postavijo ponovno v začetno lego po dveh takih menjavah.
V času popolnega sončnega mrka se opazita drugače slabo vidni zunanji plasti Sonca:
rdečkasta kromosfera in nad njo v žarke oblikovana korona. Na področjih sončnih peg kot
tudi na magnetnih polih so ti žarki vidno pod vplivom močnih magnetnih polj. Fotosfera,
vidno področje solarne površine, dosega temperaturo okoli 6000 K. Korona, ki leži nekaj
tisoč kilometrov nad fotosfero, pa dosega temperaturo preko
2.10 6K in gostoto delcev 10 14 m -3.
Za ta pojav še ni zadovoljive razlage. Zgornja plast Sonca se namreč ne obnaša po
pravilih običajnega prenosa toplote (Stern & Peredo, 2003).
V nekaterih primerih nastanejo na Zemlji magnetne nevihte in močno povečanje sipanja
osnovnih delcev iz Sonca tudi brez predhodnega pojava sončnih bleskov. Nad posameznim
področjem sončnih peg se v takem primeru ustvari motnja v obliki balona, ki se z
oddaljevanjem od svojega izvora vse bolj širi. Taki izbruhi materije v sončni koroni
(coronal mass ejection, CME) so bili odkriti s pomočjo kamer na vesoljskih sondah konec
sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Zemeljsko magnetno polje
Zemeljsko magnetno polje se načrtno proučuje v geomagnetnih observatorijih več kot
stoletje in pol. Zadnja tri desetletja se meri tudi s pomočjo vesoljskih sond. Odkrivajo se
lastnosti notranjih in zunanjih izvorov zemeljskega magnetizma. Podatke o njegovih
spremembah v preteklih geoloških obdobjih nam posreduje remanenčni magnetizem
kamenin, lončenine in podobnih predmetov, ki so se namagnetili med njihovim ohlajanjem
(Jarrard & Sclater, 1974; Mankinen & Wentworth, 2003).
Zemlja se od vseh notranjih planetov sončnega sistema vrti najhitreje. En obrat napravi
v 23 urah in 56 minutah glede na zvezde stalnice oziroma v 24 urah glede na Sonce. Ima
povprečni polmer 6371,2 km. Njeno jedro v stanju plazme zavzema84 % celotnega
volumna, zunanja tekoča lupina pa ostalih16 %. Tekoča lupina predstavlja36 % celotne
mase Zemlje in jo sestavljajo v glavnem kovine. Toplotna energija, ki se sprošča pri
njenem ohlajanju, se odvaja v interplanetarni prostor s pomočjo prevajanja in konvekcije.
Do danes se je zaradi ohlajanja strdila zunanja skorja, ki predstavlja vsega4 % volumna
celotne tekoče zunanje lupine. Zunanja tekoča lupina zemlje je toplejša od temperature 1043 K, nad katero železo izgubi svoje feromagnetne lastnosti. Zato nastaja magnetno polje Zemlje samo zaradi električnih tokov, ki tečejo v njeni raztaljeni lupini. Konvekcijski tokovi v zunanji tekoči lupini povzročajo pretakanja ioniziranega materiala in so zato sestavni del magnetnega dinama.
Poleg tega pa povzročajo tudi premikanje tektonskih plošč (Kious & Tilling,
1996). Zaradi razlike v gostoti in zaradi nesimetričnih konvekcijskih tokov tekoča lupina
še dodatno samostojno niha, zaradi česar se s časom premika tudi zemeljsko magnetno
polje (Russell & Luhmann, 1997). Danes je dejanski južni magnetni pol zemlje na severni
polobli in se premika proti zahodu. Spremembe magnetne polaritete na severni polobli so
se pred 60 milijoni let dogajala na vsakih 500 tisoč let. Pred 10 milijoni let so te
spremembe postale trikrat pogostejše in se dogajajo na približno vsakih 150 tisoč let.
Približek dejanskemu magnetnemu polju Zemlje je magnetno polje, ki bi ga ustvarjal
magnetni dipol v njenem središču. Kjer magnetna os tega dipola prebada zemeljsko
površino, sta njena geomagnetna pola. Danes sta ta dva pola nagnjena za približno 11,3°
glede na os rotacije Zemlje. Le v primeru, da bi bilo njeno resnično magnetno polje
dipolno, bi se njena geomagnetna pola pokrivala z njenima magnetnima poloma, dejansko
pa ti dve skupini polov ležita na različnih krajih. Zemeljska magnetna pola sta
tam, kjer je inklinacija magnetnega polja 90° na severnem magnetnem polu in -90° na
južnem magnetnem polu. Ta dva pola se premikata neodvisno eden od drugega.
Trenutno je južni magnetni pol bolj oddaljen od južnega geografskega pola, kot pa je severni magnetni pol oddaljen od severnega geografskega pola.
Spremembo magnetnega polja Zemlje se lahko opiše s sferično harmonično vrsto, ki je
rešitev Laplace-ove enačbe. V tej enačbi so zajeti le notranji izvori magnetnega polja in so
predstavljeni s sekularnim magnetnim potencialom, katerega gradient sestavljajo
tri osnovne vektorske komponente.
Spremembe zemeljskega magnetnega polja
Vektor zemeljskega magnetnega polja se spreminja s časom in s krajem. Spremembe
magnetnega polja Zemlje se v določenih obdobjih odvijajo enakomerno in pravilno, zato se
lahko tem spremembam določi zakonitost. Obstajajo pa obdobja, v katerih se amplituda in
perioda neprestano spreminjata. Na osnovi observatorijskih meritev so najprej določene
normalne vrednosti geomagnetnega polja. To so letne srednje vrednosti, določene za daljše
merilno obdobje, kot je na primer en sončni cikel. Normalna gostota magnetnega polja v
Sloveniji je nekaj več kot 47000 nT (Weyand, 1984).
S pomočjo statistične analize so iz merilnih podatkov posameznega geomagnetnega
observatorija nato določene spremembe magnetnega polja Zemlje, ki imajo svoj izvor v
Zemlji ali na njeni površini. Spremembe zunanjega izvora imajo svoje poreklo v
spremembi aktivnosti Sonca, spremembi njegovega magnetnega polja in v sončnem vetru.
Razdeli se jih lahko v več različnih razredov glede na njihovo obliko in velikost.
Spremembe magnetnega polja, izmerjene v magnetno mirnih dneh, določajo stalno dnevno
spremembo magnetnega polja Zemlje.
V času trajanja geomagnetne nevihte 30. in 31. oktobra 2003 so bile registrirane velike
spremembe zemeljskega magnetnega polja (Largest Geomagnetic Storm, 2003). Zato je bil
povzročen dodatni naključni pogrešek pri navigacijskih instrumentih za merjenje smeri. Ti
instrumenti so danes v navigaciji sekundarnega pomena, vendar se obvezno uporabljajo v
navigacijskih napravah s povečano točnostjo, zanesljivostjo in robustnostjo delovanja:
integralni navigacijski sistemi, avto-piloti, radarji ARPA, sistemi za uravnavanje vrtalnih
platform. Prehod posamezne magnetne nevihte se danes že točno napove. To pomeni, da
pogreški, ki jih taka nevihta povzroči na navigacijskih instrumentih, postanejo sistemski in
zato obvladljivi.
Magnetna nevihta spremeni razmere v atmosferi in s tem način širjenja radijskih valov.
Zato se spremenijo pogoji uporabe radionavigacijskih sistemov: satelitskih in hiperboličnih
navigacijskih sistemov ter radijskih svetilnikov. Zato je poznavanje izjemnih sprememb v
magnetnem polju Zemlje pomembno tudi pri uporabi primarnih navigacijskih sistemov
pasivne in aktivne vrste.
Zaključek
V Evropi delujeta dva od šestih svetovnih centrov GIN (Geomagnetic Information
Node) za zbiranje rezultatov geomagnetnih meritev v skoraj realnem času. Preko teh
centrov je več kot osemdeset geomagnetnih observatorijev po vsem svetu povezanih v
projekt Intermagnet (International Real-time Magnetic Observatory Network) (Kerridge;
Intermagnet, 2004). Ta mednarodni projekt, ki deluje od leta 1991, omogoča zbiranje in
shranjevanje rezultatov meritev sprememb magnetnega polja Zemlje na njeni površini.
Zbrane podatke nato posreduje vsem observatorijem za geomagnetne meritve IMO
(Intermagnet Magnetic Observatory) in drugim uporabnikom.
Postavitev geomagnetnega observatorija v Republiki Sloveniji bi pomenila ponovno
vzpostavitev geomagnetnih meritev na njenem ozemlju, ki so že potekale od leta 1958 do
leta 1991. Njegova vključitev v mednarodno mrežo Intermagnet pa bi mu omogočila
sodelovanje v domačih in mednarodnih programih in projektih is področja geomagnetizma,
astronomije, seizmologije, vremenoslovja, navigacije in varstva okolja.
Richard Dawkins: Bog kot zabloda
Richarda Dawkinsa, evolucijskega biologa iz Oxforda, ki ga imajo za enega izmed najvplivnejših svetovnih intelektualcev, se ni brez razloga prijel vzdevek Darwinov rotvajler. Trdi, da sta edina prava razloga, zakaj obstajamo, evolucija in naravna selekcija, človeštva ni ustvaril inteligentni načrt, ni ga ustvaril splet okoliščin ali bog, takšni, kot smo, smo samo zaradi preprostih pravil naravnega izbora.
Dawkins v knjigi Bog kot zabloda najprej zavrne hipoteze o bogu. Ker je globoko veren nevernik, zanj bog ne obstaja, kot znanstvenik pa dopušča zanemarljivo majhno možnost, da se moti, razlika med znanostjo in vero je pač ta, da znanost temelji na dokazih, racionalnem sklepanju, religija pa na veri. "Vem, da ne verujete v starega bradača na oblaku, torej z njim ne zapravljamo več časa. Tu ne napadam nobene konkretne različice boga ali bogov. Tu napadam boga, vse bogove po vrsti, vse, kar je nadnaravno, ne glede na to, kje in kdaj so si ljudje to izmislili ali si še bodo." Za obstoj boga ne obstajajo prepričljivi (znanstveni) dokazi, argumenti Tomaža Akvinskega ne veljajo, ne veljajo niti ontološki argumenti, argumenti lepote, argumenti lastnega izkustva in jasno niti argumenti Svetega pisma. Štirje (izbrani) evangeliji so za Dawkinsa pač enaki Da Vincijevi šifri. "Edina razlika je v tem, da je Da Vincijeva šifra sodobna fikcija, evangeliji pa starodavna." In seveda, prva je del pop kulture, drugi pa že več kot 2000 let usodno vplivajo na človeško družbo, pa čeprav njihov vpliv ne pomeni, da so resnični.
Dawkins pričakovano secira Staro zavezo, grozodejstva in genocidne zgodbe v njej. Napada tudi popise Jezusovega življenja, a hkrati priznava, da vsebuje Nova zaveza ponekod sprejemljivejše moralne napotke kot pa njena predhodnica. Kljub temu nad to pravljico ni preveč navdušen. Jezus je recimo imel do matere nespoštljiv odnos, prav tako je bil nespoštljiv do družine, saj je od svojih učencev zahteval, naj zapustijo svoja ognjišča in mu sledijo. To je popolnoma enako temu, kar od privržencev zahtevajo nekateri "novodobni kulti". Prav tako ga moti izvirni greh: "Kakšna etična filozofija pa lahko še nerojene otroke obsodi zaradi greha nekega daljnega prednika?" Mimogrede, geslo ljubite svojega bližnjega je svojčas pomenilo ljubite drugega Juda. Ljubite ene, tistih drugih, pa ni treba ... In kdo so za Dawkinsa največje žrtve zablode, imenovane bog? Otroci. A ne samo zaradi spolnih zlorab, obstajajo še hujše. "Spolna zloraba je nedvoumno grozljivo dejanje, vendar dolgoročno otroku povzroči manj škode kot pa katoliška vzgoja sama po sebi ..."
Mesijansko napisana knjiga, ki naj bi ljudi odvrnila od goljufive kače, je sicer napadalna, a natančna in prepričljiva. Ni dokazov za obstoj boga, so samo ideološki svetovi, ljudje, ki so vanje ujeti, in institucije, ki jih zlorabljajo. Lonček pa zraven pristavlja tudi politika. Če v ZDA obstajajo ljudje, ki prišepetujejo predsedniku, da bog pravi, naj ZDA napadejo Irak, ne vidim pametnega razloga, da ne bi bili tudi v Slovenji posamezniki, ki politikom prišepetujejo, naj bog v družbi končno dobi takšen položaj, kot se spodobi. Težava je le v tem, da se ne ve, kdo je pravi bog, in da ti politiki knjige Richarda Dawkinsa Bog kot zabloda ne bodo prebrali.
Dawkins v knjigi Bog kot zabloda najprej zavrne hipoteze o bogu. Ker je globoko veren nevernik, zanj bog ne obstaja, kot znanstvenik pa dopušča zanemarljivo majhno možnost, da se moti, razlika med znanostjo in vero je pač ta, da znanost temelji na dokazih, racionalnem sklepanju, religija pa na veri. "Vem, da ne verujete v starega bradača na oblaku, torej z njim ne zapravljamo več časa. Tu ne napadam nobene konkretne različice boga ali bogov. Tu napadam boga, vse bogove po vrsti, vse, kar je nadnaravno, ne glede na to, kje in kdaj so si ljudje to izmislili ali si še bodo." Za obstoj boga ne obstajajo prepričljivi (znanstveni) dokazi, argumenti Tomaža Akvinskega ne veljajo, ne veljajo niti ontološki argumenti, argumenti lepote, argumenti lastnega izkustva in jasno niti argumenti Svetega pisma. Štirje (izbrani) evangeliji so za Dawkinsa pač enaki Da Vincijevi šifri. "Edina razlika je v tem, da je Da Vincijeva šifra sodobna fikcija, evangeliji pa starodavna." In seveda, prva je del pop kulture, drugi pa že več kot 2000 let usodno vplivajo na človeško družbo, pa čeprav njihov vpliv ne pomeni, da so resnični.
Dawkins pričakovano secira Staro zavezo, grozodejstva in genocidne zgodbe v njej. Napada tudi popise Jezusovega življenja, a hkrati priznava, da vsebuje Nova zaveza ponekod sprejemljivejše moralne napotke kot pa njena predhodnica. Kljub temu nad to pravljico ni preveč navdušen. Jezus je recimo imel do matere nespoštljiv odnos, prav tako je bil nespoštljiv do družine, saj je od svojih učencev zahteval, naj zapustijo svoja ognjišča in mu sledijo. To je popolnoma enako temu, kar od privržencev zahtevajo nekateri "novodobni kulti". Prav tako ga moti izvirni greh: "Kakšna etična filozofija pa lahko še nerojene otroke obsodi zaradi greha nekega daljnega prednika?" Mimogrede, geslo ljubite svojega bližnjega je svojčas pomenilo ljubite drugega Juda. Ljubite ene, tistih drugih, pa ni treba ... In kdo so za Dawkinsa največje žrtve zablode, imenovane bog? Otroci. A ne samo zaradi spolnih zlorab, obstajajo še hujše. "Spolna zloraba je nedvoumno grozljivo dejanje, vendar dolgoročno otroku povzroči manj škode kot pa katoliška vzgoja sama po sebi ..."
Mesijansko napisana knjiga, ki naj bi ljudi odvrnila od goljufive kače, je sicer napadalna, a natančna in prepričljiva. Ni dokazov za obstoj boga, so samo ideološki svetovi, ljudje, ki so vanje ujeti, in institucije, ki jih zlorabljajo. Lonček pa zraven pristavlja tudi politika. Če v ZDA obstajajo ljudje, ki prišepetujejo predsedniku, da bog pravi, naj ZDA napadejo Irak, ne vidim pametnega razloga, da ne bi bili tudi v Slovenji posamezniki, ki politikom prišepetujejo, naj bog v družbi končno dobi takšen položaj, kot se spodobi. Težava je le v tem, da se ne ve, kdo je pravi bog, in da ti politiki knjige Richarda Dawkinsa Bog kot zabloda ne bodo prebrali.
Galileo Galilei - med mitom in zgodovino
Skorajda ni človeka v zgodovini zahodne kulture, ki bi s svojim življenjem in delom postal simbol za toliko pomembnih prelomnih trenutkov v znanosti, kot je prav Galileo Galilei. Njegov poskus, pri katerem je metal kamne s poševnega stolpa v Pisi, da bi pokazal neveljavnost Aristotelove fizike, je postal simbol za začetek nove znanstvene metode, ki temelji na eksperimentu. Njegova iznajdba teleskopa naj bi simbolizirala pomen tehnologije za boljše razumevanje narave. Obsodba pred inkvizicijo, simbol boja med togo Cerkvijo in novo znanostjo, ko naj bi izdahnil sloviti "Eppur si muove!", pa ga je naredila za mučenika. Vendar je večina mitičnih zgodb o Galileiju bolj malo skladna z resničnim potekom dogodkov. Vrnimo se v čase, ko stolp v Pisi še ni bil tako nevarno nagnjen, in poglejmo zakaj!
* Mladi profesor matematike
* Nebo ukinjeno
* So nova odkritja heretična?
* Galileija prijavijo inkviziciji
* Bellarminovo prvo opozorilo Galileiju
* Proces pred inkvizicijo
* Hišni pripor
* Skrivnostni 26. februar 1616
* Je bil dokument podtaknjen?
* Janez Pavel II prizna zmoto
Mladi profesor matematike
"Sveti Duh nas v Bibliji uči, kako priti v nebo, in ne kako nebo deluje." (Galileo Galilei)
Galileo Galilei se je rodil 15. februarja 1564 očetu Vincenzu Galileiju in materi Giuli degli Ammannati. Oče Vincenzo je bil kot glasbenik zelo aktiven v florentinskih umetniških krogih, ki so želeli obuditi formo starogrškega gledališča iz česar se je kasneje rodila opera. Na očetovo željo se je Galileo s sedemnajstimi leti vpisal na univerzo v Pisi in študiral medicino, a ga predavanja niso pretirano zanimala. S sholastičnimi profesorji se je spuščal v dolge debate, v katerih je nastopal zelo samozavestno. Namesto univerzitetnih predavanj je raje poslušal osebnega učitelja Ostilia Riccija s katerim sta prebirala Evklidove Elemente. Po pričevanju njegovega učenca in prvega, a zelo nezanesljivega biografa Vincenza Vivianija je leta 1583 med opazovanjem nihanja svečnikov katedrale v Pisi odkril, da je nihajni čas nihala neodvisen od amplitude nihanja. Študiral je tudi Arhimeda, ker se je hotel miselno oddaljiti od Aristotela.
Oče Vincenzo je leta 1588 izvedel serijo poskusov o razmerju med napetostjo strun in višino tonov, ki jih le-te proizvajajo, pri katerih mu Galileo zelo verjetno asistiral. Kmalu zatem je mladi Galileo postal tudi profesor matematike na univerzi v Pisi in predaval o zgradbi, velikosti in lokaciji Dantejevega Pekla na Accademii Fiorentini. Iz tistega časa se je ohranilo tudi nekaj zapiskov predavanj, v katerih je zagovarjal Arhimedov pogled na gibanje, kjer je hitrost padajočih teles sorazmerna gostoti in ne teži, kot pri Aristotelu. Po pričevanju Vincenza Vivianija naj bi med bivanjem v Pisi izvedel tudi slavni poskus z metanjem krogel z nagnjenega stolpa, o čemer večina zgodovinarjev močno dvomi. Leta 1591 mu je umrl oče, zato je moral kot najstarejši sin sam skrbeti za številno družino. Zaradi boljšega zaslužka, in ker mu v Pisi zaradi zbadljivih pesmic na račun sholastičnih profesorjev niso hoteli podaljšati pogodbe, se je preselil na univerzo v Padovo. Tam je za svoje privatne učence napisal knjigo o mehaniki in tehniki grajenja obrambnih obzidij ter hkrati poskušal razložiti plimovanje z gibanjem Zemlje. Sam pri sebi je že sprejel kopernikanski sistem sveta, a ga javno še ni poskušal braniti, ker se je (kot je povedal v pismu Keplerju) bal, da bi ga zasmehovali. Bojazen seveda ni bila s trte izvita, saj so februarja 1600 v Rimu - po dolgem odlašanju - na grmadi zažgali upornega Giordana Bruna, ki pred inkvizicijo ni hotel preklicati svojih heretičnih misli. V Padovi se je zaljubil v Marino Gambo, s katero je imel nekaj otrok, poročil pa je ni nikoli.
Poševni stolp in katedrala v Pisi.
24. decembra 1604 je opazoval novo zvezdo (supernovo), za katero je s pomočjo paralakse ugotovil, da je izven Lunine krogle, in torej pripada domnevno nespremenljivemu nebu. Takrat je začel eksperimentirati tudi z gibanjem kroglic na nagnjeni stezi in iznašel zakon za padanje teles, vendar ga je v matematični obliki izrazil šele čez tri leta. Odkril je tudi, da se izstrelki gibljejo po paraboličnih krivuljah. Balthasarja Capro je obtožil plagiatorstva, ker je napisal knjigo o sektorju (pripomočku za računanje v obliki šestila), ki ga je iznašel pred leti, in na sodišču je zmagal.
Nebo ukinjeno
Leta 1609 je Kepler objavil knjigo Nova astronomija, v kateri je zapisal in pojasnil svoja prva dva zakona o gibanju planetov, po katerih se planeti ne gibljejo več po krožnicah, ampak po elipsah s Soncem v gorišču. Maja istega leta so na Nizozemskem odkrili napravo, ki s pomočjo leč predmete navidezno približa in le slab mesec zatem je Galilio že skonstruiral svoj prvi teleskop s trikratno povečavo. Ko je konec poletja Thomas Harriot naredil v Londonu prve skice Lune, kot jo je videl skozi svoj šestkratni daljnogled, je Galileo ravno prodajal patent za svoj teleskop beneškemu senatu, ki mu je v zameno podvojil plačo in podaljšal pogodbo na univerzi v Padovi. Jeseni je že tako izboljšal daljnogled, da je lahko v začetku decembra opravil daljšo sistematično serijo opazovanj Lune. Na njej je, v nasprotju s sholastičnim dogmo, da so nebesna telesa idealne krogle, opazil pokrajino s kraterji in gorami, ki je zelo spominjala na Zemljo. Njegova opazovanja so dosegla vrh 7. januarja 1610, ko je prvič opazil tri majhne zvezde zraven Jupitra, ki jih je čez dober teden že pravilno interpretiral kot Jupitrove satelite in jih v slavo svojemu mecenu poimenoval Medičejske zvezde.
Svoja nova odkritja na nebu je zgodaj spomladi opisal in izdal v knjigi Sidereus Nuncius, ki je bila zelo dobro sprejeta. Navdušila je tudi Keplerja, saj Galileiju kmalu po izidu knjige poslal pozdravno pismo in pohvalil njegova odkritja. Poleti je zapustil Padovo, ker so mu v Firenzah ponudili dobro plačano mesto dvornega matematika in filozofa. Nova odkritja na nebu, ki se jih v okviru sholastično - ptolemejskega sistema ni dalo razložiti, pa so mu še kar naprej padala pred noge. Med drugim je odkril, da je Rimska cesta sestavljena iz velikega števila drobnih zvezd, da ima Venera mene, in da izgleda planet Saturn zelo nenavadno. Le pri sončnih pegah ga je prehitel Anglež Thomas Harriot. Na zahtevo vplivnega kardinala Bellarmina so jezuitski matematiki s Collegia Romana aprila 1611 preverili Galileijeva odkritja in jih, čeprav se niso strinjali z vsemi interpretacijami, tudi potrdili.
Galileijeve skice Lune iz knjige Sidereus Nuncius.
So nova odkritja heretična?
Konec leta 1613 je Galileijev učenec in profesor matematike na univerzi v Pisi Benedetto Castelli, pred nadvojvodo Cosmom II. in nadvojvodinjo Kristino Lorrainsko, v Pisi, kjer je toskanski dvor preživljal zimo, ob slavnostnem kosilu predaval o novih astronomskih odkritjih in težavah pri interpretaciji novih spoznanj s starimi sholastičnimi teorijami o nebu. Med gosti je bil tudi Dr. Boscaglia profesor filozofije z univerze v Pisi in vnet pristaš Aristotela. Odzval se je na predavanje in zatrdil, da Galileijevo učenje nasprotuje Svetemu pismu. Čeprav je Castelli dobro zagovarjal Galileijeve poglede in v neposrednem besednem boju z Dr. Boscagliem zmagal, je že sama možnost, da dvorni astronom Galilei brani heretične nauke, nadvojvodinjo dodobra vznemirila. O dogodku je Castelli poročal Galileiju:
"Dr. Bascaglia je dopuščal kot resnične vse nove stvari, ki si jih odkril na nebu, le za gibanje Zemlje je rekel, da ima nekaj neverjetnega v sebi in zato ni mogoče, posebno še, ker Sveto pismo očitno nasprotuje takšnemu pogledu."
Galileija so novice vzpodbudile, da je še isti mesec napisal dolgo pismo Castelliju, ki ga je kasneje razširil v slavno pismo toskanski nadvojvodinji Kristini (glej Galileo Galilei: Pismo Kristini Lorenski nadvojvodinji toskanski) v katerem je razložil svoje poglede na razmerje med znanostjo in Svetim pismom:
"Mislim, da bi bilo bolj modro, če nikomur ne bi dovolili, da uporablja dele Svetega pisma na način, ki jih sili da podpirajo kot resnične sklepe o naravi, katerih nasprotje lahko nato očitno razkrijemo s pomočjo čutov ali z nujnim dokazom. Kdo bo postavljal meje človekovemu razumevanju? Kdo nam lahko zatrdi, da je vse, kar lahko vemo, že poznano?"
Galileija prijavijo inkviziciji
Seveda polemično pismo, kljub temu, da je bilo zasebno, ni ostalo brez odmeva. Decembra leta 1614 je Galileija s prižnice v florentinski stolnici odkrito napadel dominikanski pater Tommaso Caccini in ga skupaj s kopernikanskim sistemom obtožil herezije in nevarnosti za državo:
"Matematika je hudičeva iznajdba; matematike bi morali izgnati iz vseh krščanskih narodov." Caccinijev nadrejeni se je naslednji mesec Galileiju opravičil, drugi dominikanski menih Niccolo Lorini pa je Galileijeve poglede na Kopernikov sistem kot heretične prijavil inkviziciji v Rim. Svojemu mnenju je priložil še kopijo Gelileijevega pisma Castelliju.
Karmeličanski menih Paolo Antonio Foscarini je marca 1615 objavil knjigo, v kateri je trdil, da je Kopernikov sistem skladen s Svetim pismom. Nanjo se je odzval vplivni kardinal Bellarmine in, kot teološka avtoriteta tistega časa, v odgovoru zapisal:
"Zdi se mi, da Vi, častiti oče, in Galileo ravnata preudarno, ko se zadovoljita zgolj s tem, da govorita o domnevi in ne o nečem absolutnem, kot sem zmeraj mislil, da je govoril Kopernik. Reči namreč, da se - ob predpostavki, da se Zemlja giblje in Sonce miruje - vsi pojavi rešijo bolje, kot s pomočjo ekscentrov in epiciklov, je zelo dobro rečeno; to ne predstavlja nikakršne nevarnosti in zadošča matematiku. Trditi, da Sonce v središču vesolja dejansko miruje, da se vrti samo po sebi, ne da bi krožilo od vzhoda na zahod, da je Zemlja umeščena na 3. nebesni svod in z veliko hitrostjo kroži okrog Sonca, pa je zelo tvegano in poleg tega, da vznemirja vse filozofe in sholastične teologe - škodi sveti veri in potvarja Sveto pismo... Ni namreč isto dokazovati, da se pojavi rešijo ob predpostavki, da je Sonce v središču vesolja in Zemlja na nebu, in dokazati, da je Sonce zares v središču vesolja in Zemlja na nebu."
Galileo se je odzval in, delno kot odgovor na Bellarminova stališča, napisal slavno pismo toskanski nadvojvodinji Kristini, v katerem je govoril o podobnih vprašanjih, kot že prej v pismu Castelliju. Ker se je zavedal, da bi lahko pomagalo le lobiranje prav pri vrhu, se je proti koncu leta odpravil še v Rim. Tamkajšnje najvišje cerkvene oblasti je želel prepričati, da imata on in Kopernik prav. Spotoma je napisal še razpravo o nastanku plime, ki naj bi bila kronski dokaz za gibanje Zemlje, a kljub svoji govorni spretnosti Cerkve ni uspel prepričati. Že v začetku februarja je namreč posebno svetovalno telo pri inkviziciji ocenilo:
"Trditi, da je Sonce postavljeno nepremično v sredino sveta, je nesmiselno, filozofsko napačno in povsem heretično mnenje, ker nasprotuje Svetemu pismu; trditi, da Zemlja ni postavljena v središče sveta, da ni nepremična, da ima celo krožno gibanje, je prav tako nesmiselna, filozofsko napačna in versko nič manj zmotna trditev."
Bellarminovo prvo opozorilo Galileiju
Konec februarja 1616 je - na zahtevo papeža Pavla V. - kardinal Bellarmine poklical Galileija v svojo pisarno. Opozoril ga je, naj preneha braniti Kopernikov sistem, sicer bo sveti oficij proti njemu sprožil preiskavo. (Leta 1633 bodo odkrili v arhivih inkvizicije nepodpisan zapisnik, po katerem naj bi Galileiju takrat prepovedali kakršnokoli omenjanje Kopernikovega sistema, tako ustno kot pisno. Ta dokument bo takrat temelj inkvizicijskega procesa proti Galileiju, o čemer bomo več govorili v naslednjem poglavju.) Marca so cerkvene oblasti postavile Kopernikovo knjigo na Indeks, a le začasno, dokler je ne bodo priredili (spisek popravkov, ki jih je bilo treba upoštevati pred branjem Kopernikove knjige je kongregacija za indeks izdala leta 1620), Foscarinijevo so popolnoma prepovedale, Galileija pa v odloku niso omenjale. Predvsem zaradi govoric, da teče proti njem inkvizicijska obravnava, je Galileo prosil Bellarmina za potrdilo, da med februarskim pogovorom proti njemu ni bil sprožen noben uradni inkvizicijski postopek.
Avgusta 1623 so za papeža Urbana VIII izvolili Galileijevega prijatelja in mecena Maffea Barberinija. Galileo se je že kmalu po izvolitvi večkrat sestal z novim papežem, ki mu je zatrdil, da lahko brez težav napiše knjigo o Kopernikovem sistemu, če bo le upošteval, da je sistem samo matematična hipoteza. Leta 1630 je Galileo končal knjigo Dialog o dveh glavnih svetovnih sistemih in jo kar nekaj mesecev usklajeval z uradnimi cerkvenimi cenzorji v Rimu. Februarja 1632 je bila knjiga z vsemi dovoljenji končno natisnjena.
Proces pred inkvizicijo
Poleti je papež Urban VIII. nepričakovano prepovedal prodajo knjige in ustanovil komisijo, ki bo raziskala njeno vsebino. Razlog za zasuk v papeževem odnosu do Galileia je bila verjetno osebna užaljenost. Galileo je namreč - zelo nediplomatsko - nekaj misli, ki jih je zagovarjal tudi papež, postavil v usta najbolj neumnemu izmed vseh treh sogovornikov v knjigi. Septembra je komisija, ki ji je predsedoval sam papež, odločila, da bodo Galileiju sodili pred svetim oficijem. Formalna obtožba je temeljila na uradnem inkvizicijskem zaznamku pogovora Bellarmina z Galileijem leta 1616, ko naj bi Galileiju uradno prepovedali zagovarjanje kopernikanskega sistema. Galileo je prosil, da bi proces potekal v Firenzah, a so prošnjo zavrnili. Decembra je inkvizitor iz Firenz poročal v Rim, da so trije zdravniki podpisali potrdilo, da je Galileo preveč bolan, da bi lahko potoval v Rim. A papež ni popustil; naročil je celo, naj Galileia v vsakem primeru privedejo v Rim, če ne drugače, pa vklenjenega.
Januarja 1633 se je tako Galileo bolan odpravil na težko pot v Rim. Tu so mu sicer dovolili, da je prebival v toskanski ambasadi, vendar so mu prepovedali kakršnekoli socialne stike. Od 12. do 30. aprila so ga zasliševali v palači inkvizicije; čeprav ni bil zaprt v ječi, ampak v dokaj udobnem stanovanju, je vseeno zaradi bolezni in visoke starosti zelo trpel. 30. aprila je priznal, da se je v knjigi mogoče preveč postavil na Kopernikovo stran in obljubil, da bo razmerje popravil v svoji naslednji knjigi. Junija se je Urban VIII. odločil, da bo Galilei za nedoločen čas ostal v zaporu. Ob formalni grožnji z mučenjem je Galileija pregledala inkvizicija in ga naslednji dan obsodila na ječo in pokoro. Sodbo je podpisalo samo sedem od desetih kardinalov inkvizitorjev. Med formalnim obredom v cerkvi Santa Maria Sopia Minerva se je Galilei kleče pokesal za svoje grehe.
Hišni pripor
Kazen je prestajal najprej v poslopju toskanske ambasade potem pa so ga premestili v palačo sienskega nadškofa. Šele decembra so ga končno spustili domov v Firenze, kjer je do smrti ostal v hišnem priporu. Pozimi 1634 ga je hudo mučila kila, a mu inkvizicija ni dovolila obiska pri zdravniku. V začetku leta 1638 je že popolnoma oslepel, zato so mu marca končno dovolili obiskovati cerkev ob večjih praznikih, če le ne bo imel nobenih stikov z ljudmi. Poleti so v Leidenu natisnili njegovo zadnjo knjigo Dialog o dveh novih znanostih, doma v Firenzah, pa ga je obiskal mladi angleški pesnik John Milton. Galilo Galilei je po daljši bolezni in devetih letih hišnega zapora 18. januarja 1642 umrl.
Skrivnostni 26. februar 1616
Za Galileijevo formalno obsodbo je bil obremenjujoč predvsem dokument, ki naj bi nastal na dan Galileijevega prvega srečanja s kardinalom Bellarminom. Poglejmo, kaj natančno se je dogajalo v Rimu tistega usodnega februarskega dne.
Dan prej je papež Pavel V., kot je razvidno iz njegovih zapiskov, naročil Bellarminu, naj pokliče Galileija in ga prepriča naj opusti Kopernikovo heliocentrično teorijo. V primeru, če bi Galileijo vztrajal pri svojem, je papež naročil, da mu zastopanje heliocentrizma prepovedo sodno. V inkvizicijskih arhivih sicer piše, da je na srečanju z Bellarminom, Galilei sprejel opozorilo ne da bi ga v to prisilili, vendar je na dokumentu poleg tega zabeleženo še, da mu je takoj za tem generalni komisar svetega oficija prebral sodbo, po kateri Kopernikove teorije ne sme več ne braniti in ne učiti. Ta dodatek k dokumentu je nenavaden, saj je v očitnem nasprotju s papeževim navodilom, naj Galileiju sodno prepovedo zastopanje heliocentrizma le v primeru, če bi zavrnil Bellarminove nasvete, česar pa ni storil. Čudno je tudi, da dokumenta niso podpisale niti priče, ki so bile prisotne, ne Galilei, kot je bilo v navadi. Tudi mesto zapisa v inkvizicijskih dokumentih ni običajno, saj je sodba, skupaj z zapisom o srečanju, zapisana na hrbtno stran nekega drugega dokumenta in ni oštevilčena, tako kot so zaporedoma oštevilčeni vsi listi v mapi. Kaj se je v resnici dogajalo tistega dne v Bellarminovi pisarni? Je dokument sploh pristen?
Po Galileijevem srečanju z Bellarminom so se začele širiti govorice, da je inkvizicija Galileiju sodno stopila na prste, zato je od cerkvenih oblasti Galileijo sam zahteval potrdilo o dogodkih tistega dne. Dobil je potrdilo, ki ga je podpisal sam Bellarmin, v katerem sodba ni omenjena niti z eno besedo. Tudi v uradnih publikacijah so dogodki opisani točno tako, kot si jih je zapisal papež v svoj dnevnik 25. februarja. Tako je videti, da ne oblasti ne Galilejo niso vedeli za skrivno sodbo.
Je bil dokument podtaknjen?
Zgodovinarji znanosti so razvili kar nekaj teorij, kaj se je resnično dogajalo 26. februarja 1616. Wohlwill je trdil, da je dokument ponarejen. Leta 1927 je Laemmbet dokument pregledal po rentgenom in izjavil, da je dokument avtentičen, vsaj kar se tiče brisanja in revidiranja. Na podlagi tega je sklepal, da so dokument podtaknili leta 1632, ko so iskali način, kako končno utišati Galileija. Vendar se omenjeni zgornji trditvi ne skladata z Geberjevo ugotovitvijo, da se tekst ujema s sosednjimi in da je bil napisan v približno istem času. Vendar nenavadna hrbtna stran in manjkajoči podpisi vzbujajo upravičene domneve, da je dokument nastal šele po srečanju v Bellarminovi pisarni.
Še najbolj verjetna je teza Giorgia de Santillane, s katero se danes strinja tudi večina zgodovinarjev. Generalni komisar svetega oficija oče Segizi naj bi deloval na svojo roko. Iz Galileijevega pričevanja je znano, da ni tisti dan nihče drug uradno govoril z njim in da je bil oče Segizi 26. februarja prisoten pri pogovoru in je slišal Bellarminova navodila Galileiju. Kot vdanemu dominikancu se mu je zdela Bellarminova ustna grožnja verjetno premila, zato se je odločil za akcijo. Ker je imel pri roki vse inkvizicijske dokumente, je naročil svojemu pomočniku očetu Tintiju, naj v zapisnik vnese lažne podatke. S takim potekom dogodkov lahko razložimo, zakaj na dnu dokumenta ni podpisov in druge probleme, ki smo jih našteli zgoraj.
Tak potek dogodkov spere krivdo tudi z Bellarmina, saj v zapisniku piše, da sta bila priči pri branju sodbe le njegova pomočnika, ki nista bila duhovnika, zraven pa ni bilo nobenega od dominikanskih očetov, ki so bili navzoči pri pogovoru, kar je (glede na stroga pravila inkvizicije) skoraj neverjetno. Dokument je bil skoraj gotovo podtaknjen brez Bellarminove vednosti. Vprašanje je le, kako da nihče izmed očetov, ki so vodili proces proti Galileiju leta 1633, ni opazil nepravilnosti v zapisniku iz leta 1616. Videti je, da sta bila papežev pritisk, da Galileija obsodi, in takratna politična situacija pomembnejša od resnice.
Janez Pavel II prizna zmoto
Leta 1979 je papež Janez Pavel II. na zboru pontifikalne akademije znanosti v čast stoletnice Einsteinovega rojstva zaradi pritiskov verujočih znanstvenikov s celega sveta, napovedal ustanovitev komisije, ki bi raziskala Galileijev primer. Ker Cerkev še zmeraj deluje s srednjeveško hitrostjo, smo na razplet čakali kar dobro desetletje, saj je kardinal Paupard ugotovitve komisije pred akademijo predstavil šele oktobra 1992.
Cerkev je heliocentrizem vseskozi dopuščala kot eno izmed hipotez, nikakor pa ni bila pripravljena, vsaj v času Galileija in Keplerja ne, sprejeti heliocentrizma za edino pravo resnico o svetu. Argumenti kopernikancev od izida Kopernikove De Revolutionibus pa do Newtonove Principie niso bili dovolj prepričljivi, da bi premaknili tehtnico na stran heliocentrizma. Za prvih trideset let po izidu Kopernikove knjige vemo za samo deset prepričanih heliocentristov, med katerimi sta že všteta tudi Galileijo in Kepler. Izbira med geo in heliocentrizmom je bila v tistem času bolj stvar osebnega prepričanja kot pa znanstvenih argumentov. Za Cerkev heliocentrizem ni problematičen od leta 1822, ko je inkvizicija po nalogu takratnega papeža Pija VII. odredila imprimatur (dovoljenje za tiskanje) sklopu del Settelskega kanona, v katerih je bilo kopernikanstvo predstavljeno kot fizično dejstvo in ne le kot hipoteza.
Ne Galileijo ne kopernikanski sistem nista bila nikoli obtožena herezije. Na razvpitem procesu leta 1632 so Galileiju sodili, ker domnevno ni spoštoval ukaza inkvizicije, ki mu je prepovedoval branjenje kopernikanske astronomije, in ne, ker je zagovarjal heretične nauke. Med procesom je bilo storjenih več pravnih napak, zaradi katerih je papež Janez Pavel II. leta 1992 priznal, da sojenje Galileiju, tudi po takratnih zakonih, ni bilo pravično. Odločitev za prepoved učenja kopernikanskega sistema, po mnenju današnje Cerkve, takrat ni bila pravilna, vendar zagovorniki Cerkve radi poudarjajo, da je četrti lateranski koncil že leta 1215 sprejel dogmo, po kateri ima vesolje začetek v času, do česar je znanost, seveda po malo daljši in zanesljivejši poti, prišla šele v 20. stoletju.
* Mladi profesor matematike
* Nebo ukinjeno
* So nova odkritja heretična?
* Galileija prijavijo inkviziciji
* Bellarminovo prvo opozorilo Galileiju
* Proces pred inkvizicijo
* Hišni pripor
* Skrivnostni 26. februar 1616
* Je bil dokument podtaknjen?
* Janez Pavel II prizna zmoto
Mladi profesor matematike
"Sveti Duh nas v Bibliji uči, kako priti v nebo, in ne kako nebo deluje." (Galileo Galilei)
Galileo Galilei se je rodil 15. februarja 1564 očetu Vincenzu Galileiju in materi Giuli degli Ammannati. Oče Vincenzo je bil kot glasbenik zelo aktiven v florentinskih umetniških krogih, ki so želeli obuditi formo starogrškega gledališča iz česar se je kasneje rodila opera. Na očetovo željo se je Galileo s sedemnajstimi leti vpisal na univerzo v Pisi in študiral medicino, a ga predavanja niso pretirano zanimala. S sholastičnimi profesorji se je spuščal v dolge debate, v katerih je nastopal zelo samozavestno. Namesto univerzitetnih predavanj je raje poslušal osebnega učitelja Ostilia Riccija s katerim sta prebirala Evklidove Elemente. Po pričevanju njegovega učenca in prvega, a zelo nezanesljivega biografa Vincenza Vivianija je leta 1583 med opazovanjem nihanja svečnikov katedrale v Pisi odkril, da je nihajni čas nihala neodvisen od amplitude nihanja. Študiral je tudi Arhimeda, ker se je hotel miselno oddaljiti od Aristotela.
Oče Vincenzo je leta 1588 izvedel serijo poskusov o razmerju med napetostjo strun in višino tonov, ki jih le-te proizvajajo, pri katerih mu Galileo zelo verjetno asistiral. Kmalu zatem je mladi Galileo postal tudi profesor matematike na univerzi v Pisi in predaval o zgradbi, velikosti in lokaciji Dantejevega Pekla na Accademii Fiorentini. Iz tistega časa se je ohranilo tudi nekaj zapiskov predavanj, v katerih je zagovarjal Arhimedov pogled na gibanje, kjer je hitrost padajočih teles sorazmerna gostoti in ne teži, kot pri Aristotelu. Po pričevanju Vincenza Vivianija naj bi med bivanjem v Pisi izvedel tudi slavni poskus z metanjem krogel z nagnjenega stolpa, o čemer večina zgodovinarjev močno dvomi. Leta 1591 mu je umrl oče, zato je moral kot najstarejši sin sam skrbeti za številno družino. Zaradi boljšega zaslužka, in ker mu v Pisi zaradi zbadljivih pesmic na račun sholastičnih profesorjev niso hoteli podaljšati pogodbe, se je preselil na univerzo v Padovo. Tam je za svoje privatne učence napisal knjigo o mehaniki in tehniki grajenja obrambnih obzidij ter hkrati poskušal razložiti plimovanje z gibanjem Zemlje. Sam pri sebi je že sprejel kopernikanski sistem sveta, a ga javno še ni poskušal braniti, ker se je (kot je povedal v pismu Keplerju) bal, da bi ga zasmehovali. Bojazen seveda ni bila s trte izvita, saj so februarja 1600 v Rimu - po dolgem odlašanju - na grmadi zažgali upornega Giordana Bruna, ki pred inkvizicijo ni hotel preklicati svojih heretičnih misli. V Padovi se je zaljubil v Marino Gambo, s katero je imel nekaj otrok, poročil pa je ni nikoli.
Poševni stolp in katedrala v Pisi.
24. decembra 1604 je opazoval novo zvezdo (supernovo), za katero je s pomočjo paralakse ugotovil, da je izven Lunine krogle, in torej pripada domnevno nespremenljivemu nebu. Takrat je začel eksperimentirati tudi z gibanjem kroglic na nagnjeni stezi in iznašel zakon za padanje teles, vendar ga je v matematični obliki izrazil šele čez tri leta. Odkril je tudi, da se izstrelki gibljejo po paraboličnih krivuljah. Balthasarja Capro je obtožil plagiatorstva, ker je napisal knjigo o sektorju (pripomočku za računanje v obliki šestila), ki ga je iznašel pred leti, in na sodišču je zmagal.
Nebo ukinjeno
Leta 1609 je Kepler objavil knjigo Nova astronomija, v kateri je zapisal in pojasnil svoja prva dva zakona o gibanju planetov, po katerih se planeti ne gibljejo več po krožnicah, ampak po elipsah s Soncem v gorišču. Maja istega leta so na Nizozemskem odkrili napravo, ki s pomočjo leč predmete navidezno približa in le slab mesec zatem je Galilio že skonstruiral svoj prvi teleskop s trikratno povečavo. Ko je konec poletja Thomas Harriot naredil v Londonu prve skice Lune, kot jo je videl skozi svoj šestkratni daljnogled, je Galileo ravno prodajal patent za svoj teleskop beneškemu senatu, ki mu je v zameno podvojil plačo in podaljšal pogodbo na univerzi v Padovi. Jeseni je že tako izboljšal daljnogled, da je lahko v začetku decembra opravil daljšo sistematično serijo opazovanj Lune. Na njej je, v nasprotju s sholastičnim dogmo, da so nebesna telesa idealne krogle, opazil pokrajino s kraterji in gorami, ki je zelo spominjala na Zemljo. Njegova opazovanja so dosegla vrh 7. januarja 1610, ko je prvič opazil tri majhne zvezde zraven Jupitra, ki jih je čez dober teden že pravilno interpretiral kot Jupitrove satelite in jih v slavo svojemu mecenu poimenoval Medičejske zvezde.
Svoja nova odkritja na nebu je zgodaj spomladi opisal in izdal v knjigi Sidereus Nuncius, ki je bila zelo dobro sprejeta. Navdušila je tudi Keplerja, saj Galileiju kmalu po izidu knjige poslal pozdravno pismo in pohvalil njegova odkritja. Poleti je zapustil Padovo, ker so mu v Firenzah ponudili dobro plačano mesto dvornega matematika in filozofa. Nova odkritja na nebu, ki se jih v okviru sholastično - ptolemejskega sistema ni dalo razložiti, pa so mu še kar naprej padala pred noge. Med drugim je odkril, da je Rimska cesta sestavljena iz velikega števila drobnih zvezd, da ima Venera mene, in da izgleda planet Saturn zelo nenavadno. Le pri sončnih pegah ga je prehitel Anglež Thomas Harriot. Na zahtevo vplivnega kardinala Bellarmina so jezuitski matematiki s Collegia Romana aprila 1611 preverili Galileijeva odkritja in jih, čeprav se niso strinjali z vsemi interpretacijami, tudi potrdili.
Galileijeve skice Lune iz knjige Sidereus Nuncius.
So nova odkritja heretična?
Konec leta 1613 je Galileijev učenec in profesor matematike na univerzi v Pisi Benedetto Castelli, pred nadvojvodo Cosmom II. in nadvojvodinjo Kristino Lorrainsko, v Pisi, kjer je toskanski dvor preživljal zimo, ob slavnostnem kosilu predaval o novih astronomskih odkritjih in težavah pri interpretaciji novih spoznanj s starimi sholastičnimi teorijami o nebu. Med gosti je bil tudi Dr. Boscaglia profesor filozofije z univerze v Pisi in vnet pristaš Aristotela. Odzval se je na predavanje in zatrdil, da Galileijevo učenje nasprotuje Svetemu pismu. Čeprav je Castelli dobro zagovarjal Galileijeve poglede in v neposrednem besednem boju z Dr. Boscagliem zmagal, je že sama možnost, da dvorni astronom Galilei brani heretične nauke, nadvojvodinjo dodobra vznemirila. O dogodku je Castelli poročal Galileiju:
"Dr. Bascaglia je dopuščal kot resnične vse nove stvari, ki si jih odkril na nebu, le za gibanje Zemlje je rekel, da ima nekaj neverjetnega v sebi in zato ni mogoče, posebno še, ker Sveto pismo očitno nasprotuje takšnemu pogledu."
Galileija so novice vzpodbudile, da je še isti mesec napisal dolgo pismo Castelliju, ki ga je kasneje razširil v slavno pismo toskanski nadvojvodinji Kristini (glej Galileo Galilei: Pismo Kristini Lorenski nadvojvodinji toskanski) v katerem je razložil svoje poglede na razmerje med znanostjo in Svetim pismom:
"Mislim, da bi bilo bolj modro, če nikomur ne bi dovolili, da uporablja dele Svetega pisma na način, ki jih sili da podpirajo kot resnične sklepe o naravi, katerih nasprotje lahko nato očitno razkrijemo s pomočjo čutov ali z nujnim dokazom. Kdo bo postavljal meje človekovemu razumevanju? Kdo nam lahko zatrdi, da je vse, kar lahko vemo, že poznano?"
Galileija prijavijo inkviziciji
Seveda polemično pismo, kljub temu, da je bilo zasebno, ni ostalo brez odmeva. Decembra leta 1614 je Galileija s prižnice v florentinski stolnici odkrito napadel dominikanski pater Tommaso Caccini in ga skupaj s kopernikanskim sistemom obtožil herezije in nevarnosti za državo:
"Matematika je hudičeva iznajdba; matematike bi morali izgnati iz vseh krščanskih narodov." Caccinijev nadrejeni se je naslednji mesec Galileiju opravičil, drugi dominikanski menih Niccolo Lorini pa je Galileijeve poglede na Kopernikov sistem kot heretične prijavil inkviziciji v Rim. Svojemu mnenju je priložil še kopijo Gelileijevega pisma Castelliju.
Karmeličanski menih Paolo Antonio Foscarini je marca 1615 objavil knjigo, v kateri je trdil, da je Kopernikov sistem skladen s Svetim pismom. Nanjo se je odzval vplivni kardinal Bellarmine in, kot teološka avtoriteta tistega časa, v odgovoru zapisal:
"Zdi se mi, da Vi, častiti oče, in Galileo ravnata preudarno, ko se zadovoljita zgolj s tem, da govorita o domnevi in ne o nečem absolutnem, kot sem zmeraj mislil, da je govoril Kopernik. Reči namreč, da se - ob predpostavki, da se Zemlja giblje in Sonce miruje - vsi pojavi rešijo bolje, kot s pomočjo ekscentrov in epiciklov, je zelo dobro rečeno; to ne predstavlja nikakršne nevarnosti in zadošča matematiku. Trditi, da Sonce v središču vesolja dejansko miruje, da se vrti samo po sebi, ne da bi krožilo od vzhoda na zahod, da je Zemlja umeščena na 3. nebesni svod in z veliko hitrostjo kroži okrog Sonca, pa je zelo tvegano in poleg tega, da vznemirja vse filozofe in sholastične teologe - škodi sveti veri in potvarja Sveto pismo... Ni namreč isto dokazovati, da se pojavi rešijo ob predpostavki, da je Sonce v središču vesolja in Zemlja na nebu, in dokazati, da je Sonce zares v središču vesolja in Zemlja na nebu."
Galileo se je odzval in, delno kot odgovor na Bellarminova stališča, napisal slavno pismo toskanski nadvojvodinji Kristini, v katerem je govoril o podobnih vprašanjih, kot že prej v pismu Castelliju. Ker se je zavedal, da bi lahko pomagalo le lobiranje prav pri vrhu, se je proti koncu leta odpravil še v Rim. Tamkajšnje najvišje cerkvene oblasti je želel prepričati, da imata on in Kopernik prav. Spotoma je napisal še razpravo o nastanku plime, ki naj bi bila kronski dokaz za gibanje Zemlje, a kljub svoji govorni spretnosti Cerkve ni uspel prepričati. Že v začetku februarja je namreč posebno svetovalno telo pri inkviziciji ocenilo:
"Trditi, da je Sonce postavljeno nepremično v sredino sveta, je nesmiselno, filozofsko napačno in povsem heretično mnenje, ker nasprotuje Svetemu pismu; trditi, da Zemlja ni postavljena v središče sveta, da ni nepremična, da ima celo krožno gibanje, je prav tako nesmiselna, filozofsko napačna in versko nič manj zmotna trditev."
Bellarminovo prvo opozorilo Galileiju
Konec februarja 1616 je - na zahtevo papeža Pavla V. - kardinal Bellarmine poklical Galileija v svojo pisarno. Opozoril ga je, naj preneha braniti Kopernikov sistem, sicer bo sveti oficij proti njemu sprožil preiskavo. (Leta 1633 bodo odkrili v arhivih inkvizicije nepodpisan zapisnik, po katerem naj bi Galileiju takrat prepovedali kakršnokoli omenjanje Kopernikovega sistema, tako ustno kot pisno. Ta dokument bo takrat temelj inkvizicijskega procesa proti Galileiju, o čemer bomo več govorili v naslednjem poglavju.) Marca so cerkvene oblasti postavile Kopernikovo knjigo na Indeks, a le začasno, dokler je ne bodo priredili (spisek popravkov, ki jih je bilo treba upoštevati pred branjem Kopernikove knjige je kongregacija za indeks izdala leta 1620), Foscarinijevo so popolnoma prepovedale, Galileija pa v odloku niso omenjale. Predvsem zaradi govoric, da teče proti njem inkvizicijska obravnava, je Galileo prosil Bellarmina za potrdilo, da med februarskim pogovorom proti njemu ni bil sprožen noben uradni inkvizicijski postopek.
Avgusta 1623 so za papeža Urbana VIII izvolili Galileijevega prijatelja in mecena Maffea Barberinija. Galileo se je že kmalu po izvolitvi večkrat sestal z novim papežem, ki mu je zatrdil, da lahko brez težav napiše knjigo o Kopernikovem sistemu, če bo le upošteval, da je sistem samo matematična hipoteza. Leta 1630 je Galileo končal knjigo Dialog o dveh glavnih svetovnih sistemih in jo kar nekaj mesecev usklajeval z uradnimi cerkvenimi cenzorji v Rimu. Februarja 1632 je bila knjiga z vsemi dovoljenji končno natisnjena.
Proces pred inkvizicijo
Poleti je papež Urban VIII. nepričakovano prepovedal prodajo knjige in ustanovil komisijo, ki bo raziskala njeno vsebino. Razlog za zasuk v papeževem odnosu do Galileia je bila verjetno osebna užaljenost. Galileo je namreč - zelo nediplomatsko - nekaj misli, ki jih je zagovarjal tudi papež, postavil v usta najbolj neumnemu izmed vseh treh sogovornikov v knjigi. Septembra je komisija, ki ji je predsedoval sam papež, odločila, da bodo Galileiju sodili pred svetim oficijem. Formalna obtožba je temeljila na uradnem inkvizicijskem zaznamku pogovora Bellarmina z Galileijem leta 1616, ko naj bi Galileiju uradno prepovedali zagovarjanje kopernikanskega sistema. Galileo je prosil, da bi proces potekal v Firenzah, a so prošnjo zavrnili. Decembra je inkvizitor iz Firenz poročal v Rim, da so trije zdravniki podpisali potrdilo, da je Galileo preveč bolan, da bi lahko potoval v Rim. A papež ni popustil; naročil je celo, naj Galileia v vsakem primeru privedejo v Rim, če ne drugače, pa vklenjenega.
Januarja 1633 se je tako Galileo bolan odpravil na težko pot v Rim. Tu so mu sicer dovolili, da je prebival v toskanski ambasadi, vendar so mu prepovedali kakršnekoli socialne stike. Od 12. do 30. aprila so ga zasliševali v palači inkvizicije; čeprav ni bil zaprt v ječi, ampak v dokaj udobnem stanovanju, je vseeno zaradi bolezni in visoke starosti zelo trpel. 30. aprila je priznal, da se je v knjigi mogoče preveč postavil na Kopernikovo stran in obljubil, da bo razmerje popravil v svoji naslednji knjigi. Junija se je Urban VIII. odločil, da bo Galilei za nedoločen čas ostal v zaporu. Ob formalni grožnji z mučenjem je Galileija pregledala inkvizicija in ga naslednji dan obsodila na ječo in pokoro. Sodbo je podpisalo samo sedem od desetih kardinalov inkvizitorjev. Med formalnim obredom v cerkvi Santa Maria Sopia Minerva se je Galilei kleče pokesal za svoje grehe.
Hišni pripor
Kazen je prestajal najprej v poslopju toskanske ambasade potem pa so ga premestili v palačo sienskega nadškofa. Šele decembra so ga končno spustili domov v Firenze, kjer je do smrti ostal v hišnem priporu. Pozimi 1634 ga je hudo mučila kila, a mu inkvizicija ni dovolila obiska pri zdravniku. V začetku leta 1638 je že popolnoma oslepel, zato so mu marca končno dovolili obiskovati cerkev ob večjih praznikih, če le ne bo imel nobenih stikov z ljudmi. Poleti so v Leidenu natisnili njegovo zadnjo knjigo Dialog o dveh novih znanostih, doma v Firenzah, pa ga je obiskal mladi angleški pesnik John Milton. Galilo Galilei je po daljši bolezni in devetih letih hišnega zapora 18. januarja 1642 umrl.
Skrivnostni 26. februar 1616
Za Galileijevo formalno obsodbo je bil obremenjujoč predvsem dokument, ki naj bi nastal na dan Galileijevega prvega srečanja s kardinalom Bellarminom. Poglejmo, kaj natančno se je dogajalo v Rimu tistega usodnega februarskega dne.
Dan prej je papež Pavel V., kot je razvidno iz njegovih zapiskov, naročil Bellarminu, naj pokliče Galileija in ga prepriča naj opusti Kopernikovo heliocentrično teorijo. V primeru, če bi Galileijo vztrajal pri svojem, je papež naročil, da mu zastopanje heliocentrizma prepovedo sodno. V inkvizicijskih arhivih sicer piše, da je na srečanju z Bellarminom, Galilei sprejel opozorilo ne da bi ga v to prisilili, vendar je na dokumentu poleg tega zabeleženo še, da mu je takoj za tem generalni komisar svetega oficija prebral sodbo, po kateri Kopernikove teorije ne sme več ne braniti in ne učiti. Ta dodatek k dokumentu je nenavaden, saj je v očitnem nasprotju s papeževim navodilom, naj Galileiju sodno prepovedo zastopanje heliocentrizma le v primeru, če bi zavrnil Bellarminove nasvete, česar pa ni storil. Čudno je tudi, da dokumenta niso podpisale niti priče, ki so bile prisotne, ne Galilei, kot je bilo v navadi. Tudi mesto zapisa v inkvizicijskih dokumentih ni običajno, saj je sodba, skupaj z zapisom o srečanju, zapisana na hrbtno stran nekega drugega dokumenta in ni oštevilčena, tako kot so zaporedoma oštevilčeni vsi listi v mapi. Kaj se je v resnici dogajalo tistega dne v Bellarminovi pisarni? Je dokument sploh pristen?
Po Galileijevem srečanju z Bellarminom so se začele širiti govorice, da je inkvizicija Galileiju sodno stopila na prste, zato je od cerkvenih oblasti Galileijo sam zahteval potrdilo o dogodkih tistega dne. Dobil je potrdilo, ki ga je podpisal sam Bellarmin, v katerem sodba ni omenjena niti z eno besedo. Tudi v uradnih publikacijah so dogodki opisani točno tako, kot si jih je zapisal papež v svoj dnevnik 25. februarja. Tako je videti, da ne oblasti ne Galilejo niso vedeli za skrivno sodbo.
Je bil dokument podtaknjen?
Zgodovinarji znanosti so razvili kar nekaj teorij, kaj se je resnično dogajalo 26. februarja 1616. Wohlwill je trdil, da je dokument ponarejen. Leta 1927 je Laemmbet dokument pregledal po rentgenom in izjavil, da je dokument avtentičen, vsaj kar se tiče brisanja in revidiranja. Na podlagi tega je sklepal, da so dokument podtaknili leta 1632, ko so iskali način, kako končno utišati Galileija. Vendar se omenjeni zgornji trditvi ne skladata z Geberjevo ugotovitvijo, da se tekst ujema s sosednjimi in da je bil napisan v približno istem času. Vendar nenavadna hrbtna stran in manjkajoči podpisi vzbujajo upravičene domneve, da je dokument nastal šele po srečanju v Bellarminovi pisarni.
Še najbolj verjetna je teza Giorgia de Santillane, s katero se danes strinja tudi večina zgodovinarjev. Generalni komisar svetega oficija oče Segizi naj bi deloval na svojo roko. Iz Galileijevega pričevanja je znano, da ni tisti dan nihče drug uradno govoril z njim in da je bil oče Segizi 26. februarja prisoten pri pogovoru in je slišal Bellarminova navodila Galileiju. Kot vdanemu dominikancu se mu je zdela Bellarminova ustna grožnja verjetno premila, zato se je odločil za akcijo. Ker je imel pri roki vse inkvizicijske dokumente, je naročil svojemu pomočniku očetu Tintiju, naj v zapisnik vnese lažne podatke. S takim potekom dogodkov lahko razložimo, zakaj na dnu dokumenta ni podpisov in druge probleme, ki smo jih našteli zgoraj.
Tak potek dogodkov spere krivdo tudi z Bellarmina, saj v zapisniku piše, da sta bila priči pri branju sodbe le njegova pomočnika, ki nista bila duhovnika, zraven pa ni bilo nobenega od dominikanskih očetov, ki so bili navzoči pri pogovoru, kar je (glede na stroga pravila inkvizicije) skoraj neverjetno. Dokument je bil skoraj gotovo podtaknjen brez Bellarminove vednosti. Vprašanje je le, kako da nihče izmed očetov, ki so vodili proces proti Galileiju leta 1633, ni opazil nepravilnosti v zapisniku iz leta 1616. Videti je, da sta bila papežev pritisk, da Galileija obsodi, in takratna politična situacija pomembnejša od resnice.
Janez Pavel II prizna zmoto
Leta 1979 je papež Janez Pavel II. na zboru pontifikalne akademije znanosti v čast stoletnice Einsteinovega rojstva zaradi pritiskov verujočih znanstvenikov s celega sveta, napovedal ustanovitev komisije, ki bi raziskala Galileijev primer. Ker Cerkev še zmeraj deluje s srednjeveško hitrostjo, smo na razplet čakali kar dobro desetletje, saj je kardinal Paupard ugotovitve komisije pred akademijo predstavil šele oktobra 1992.
Cerkev je heliocentrizem vseskozi dopuščala kot eno izmed hipotez, nikakor pa ni bila pripravljena, vsaj v času Galileija in Keplerja ne, sprejeti heliocentrizma za edino pravo resnico o svetu. Argumenti kopernikancev od izida Kopernikove De Revolutionibus pa do Newtonove Principie niso bili dovolj prepričljivi, da bi premaknili tehtnico na stran heliocentrizma. Za prvih trideset let po izidu Kopernikove knjige vemo za samo deset prepričanih heliocentristov, med katerimi sta že všteta tudi Galileijo in Kepler. Izbira med geo in heliocentrizmom je bila v tistem času bolj stvar osebnega prepričanja kot pa znanstvenih argumentov. Za Cerkev heliocentrizem ni problematičen od leta 1822, ko je inkvizicija po nalogu takratnega papeža Pija VII. odredila imprimatur (dovoljenje za tiskanje) sklopu del Settelskega kanona, v katerih je bilo kopernikanstvo predstavljeno kot fizično dejstvo in ne le kot hipoteza.
Ne Galileijo ne kopernikanski sistem nista bila nikoli obtožena herezije. Na razvpitem procesu leta 1632 so Galileiju sodili, ker domnevno ni spoštoval ukaza inkvizicije, ki mu je prepovedoval branjenje kopernikanske astronomije, in ne, ker je zagovarjal heretične nauke. Med procesom je bilo storjenih več pravnih napak, zaradi katerih je papež Janez Pavel II. leta 1992 priznal, da sojenje Galileiju, tudi po takratnih zakonih, ni bilo pravično. Odločitev za prepoved učenja kopernikanskega sistema, po mnenju današnje Cerkve, takrat ni bila pravilna, vendar zagovorniki Cerkve radi poudarjajo, da je četrti lateranski koncil že leta 1215 sprejel dogmo, po kateri ima vesolje začetek v času, do česar je znanost, seveda po malo daljši in zanesljivejši poti, prišla šele v 20. stoletju.
RKC in njene pravljice
Od 22tega do 25tega Decembra sonce simbolično umre in spet oživi. Za 3 dni obstoji in se preneha premikati po horizontu.
Deviška rojstva verjetno pomenijo, da so ženske zanosile brez spolnih odnosov. Po Tarionovi teoriji so plode modificirala višja bitja. A proces so si nekdaj lahko razlagali kot deviško rojstvo..BOŽJI PLOD. Čeprav mislim, da je to možno, so lahko deviška rojstva le simbolična. A Bogov iz drugih planetov ne izključujem, ker vsekakor pojasnijo vsa človekova idiotska verovanja ob Bogu, maščevalni osebi, ki nas je ustvaril po lastni podobi. NLP-ji prihajajo iz neba, prav tako pa naš BOG.
Rešeniki so en za drugim umirali pri 33ih. Toliko mitoloških in zgodovinskih osebnosti je umrlo pri triintridesetih. Mislim, da je to tudi simbolično, ker številka 33 pomeni popolnost. Lahko rečemo, da so živeli popolno življenje. Naj razložim. Človeška zavest deluje na 33ih stopnjah. 1.stopnja = pekel, 33eta stopnja = nebesa/nirvana. Na višji stopnji delujemo, bolj zbujeni smo in naše življenje postaja urejeno. Prve stopnje so dokaj živalske in obupane narave. Življenje v razsulu. Da poenostavim; na višji stopnji zavesti deluješ, bolj si RAZSVETLJEN, št. 33 pa zato pomeni popolnost.
Od tod tudi zloglasne 33ete stopnje prostozidarstva in izredna raba svetega št. 33 v simboliki. Ampak mi tega ne smemo vedeti. Če so te osebe dejansko umrle pri 33ih verjetno v večini primerov ne drži, pomeni le da so bili popolni, delovali so na najvišji stopnji zavesti!Lahko rečemo, da so IZPOLNILI SMISEL ŽIVLJENJA.
Tomažev evangelij so skoraj v CELOTI črtali iz svetega pisma, ker v njem Jezus dejansko pridiga o notranjem templju, ljubezni do samega sebe, meditaciji, združenju moške zavesti z žensko. Jezus govori o popolnosti in Božanskosti v nas sami in njegove besede so v tej knjigi bolj podobne Budovim. Dejstvo je, da je Tomažev Evangelij verjetno edini pristen zapis o Jezusu Kristusu, iz knjige pa je črtan, ker je kontradikcija vsem načelom in dogmam RKC. Za Katoliško Cerkev sta sveta samo Papež in Bog, ljudstvo so le ovčke. No v resnici so jim druge stvari bolj svete, a pustimo zdaj to. RKC namreč vsiljuje ljudem, da lahko boga najdejo le v cerkvi, nudijo pa jim ga lahko samo župniki. Cerkev poudarja da v nas ni Boga in na nas ni nič božanskega. Ampak Jezus govori v Tomaževi knjigi prav nasprotno; učence svari, da nič ni bolj sveto od njih samih in njihove zavesti, grešiti proti svoji zavesti /sv. duhu pa je največji greh, ki jim ga nihče ne bo odpustil. Ampak to je kontradikcija Rimo-Katoliški Cerkvi, SMOM in Vatikanu. Zato so si upali iti celo tako daleč, da so cenzurirali lastnega rešenika. Oskrunili so besede človeka, katerega nam vsiljujejo na križu.. Preberite Tomažev Evangelij (se da kupit) ….splet : http://www.juliadoria.com/knjigarna/q/artikel/ ...
Vedno je prisotna tudi št. 12. 12 apostolov, 12 ur, 12 plemen itd. Število 12 izvira iz Zodiaka, ampak zatem stoji še veliko bolj čudovita mistično-znanstvena razlaga. Nedavno so znanstveniki odkrili v naših možganih centralni reženj, večno luč..okoli tega režnja pa je razporejenih 12 živcev. Znanstveniki pravijo, da je v centru tako močna luč, kot sonce. In to je center v katerega lahko stopimo z meditacijo, to je antena, ki nas povezuje z univerzalno zavestjo. Jezus je v Tomaževi knjigi govoril, o templju v Nag Hammad, o večni luči. Rekel je, da je v nas oltar okoli katerega je 12 sveč...le kako je lahko to vedel pred 2000 leti. Rekel je tudi ; Kdo greši proti bogu mu bo odpuščeno, kdo greši proti sinu mu bo odpuščeno, a kdo greši proti duhu v sebi mu ne bo. Mislil je sv. duha, to luč, ki so jo znanstveniki odkrili v centralnem režnju. In ta duh vrne sina k očetu.
Naj vam pokažem pravo lice sv. Trojice:
Bog Oče = Univerzalna zavest ( matrica, ki vse skupaj predvaja, po smrti se k njej v kraljestvo tudi vrnemo.
Sin = Vsi mi smo sinovi božji in v nas je skrita možnost, da postanemo Bude in Jezusi...vsi mi smo sinovi božji, to je skrivnost božjega sina!
Sveti Duh = Energija v našem centru, naša duša....Sveti duh ni nič drugega, kot božanskost v nas samih, ki jo vedno poudarjam. Po smrti se bo ta luč vrnila k očetu, univerzalni zavesti. Od tod tudi prilika, da se sin po smrti vrne k očetu v kraljestvo. In če meditiraš lahko to potrdiš z svojo izkušnjo, ker veš da res pristopiš v nek anti-materični prostor luči. Sveti duh je v nas. Še Jezus nas je opozoril, da je greh proti nam samim največji.
Torej pridemo od očeta in postanemo sin božji, ki s pomočjo svetega duha odide nazaj k očetu. In vsi imamo to možnost, ampak krščanstvo nam je vsililo te „fake“ zgodbe, ki jih ovce morajo jemati dobesedno. Ampak to kar sem vam zgoraj napisal je smisel in skrivnost religije. In ta smisel najdemo v vsakem spisu, ker vsi učijo isto, Ker sonce in njegova energija sta pomembna za naš sončni sistem in za naš duhovni obstoj; obstoj naše spiritualne energije. Tako KOT IMAMO zunanji zodiak, imamo tudi notranjega... In če notranji zodiak ni urejen zunanji tudi ne more biti,, In naši Zodiaki so zamegljeni, zaslepljeni z kapitalistično religijo,..zato bodite pravični in sočutni do sebe in do vašega templja - VAS SAMIH..ker le sami lahko najdete "boga" Vsak guru vam lahko pokaže njegovo pot, a ta pot ne bo vaša in postali boste samo suženj nekoga drugega..
Le vi sami lahko najdete Boga.
V tišini, miru.
Nihče drug vam ga ne more pokazati!
Deviška rojstva verjetno pomenijo, da so ženske zanosile brez spolnih odnosov. Po Tarionovi teoriji so plode modificirala višja bitja. A proces so si nekdaj lahko razlagali kot deviško rojstvo..BOŽJI PLOD. Čeprav mislim, da je to možno, so lahko deviška rojstva le simbolična. A Bogov iz drugih planetov ne izključujem, ker vsekakor pojasnijo vsa človekova idiotska verovanja ob Bogu, maščevalni osebi, ki nas je ustvaril po lastni podobi. NLP-ji prihajajo iz neba, prav tako pa naš BOG.
Rešeniki so en za drugim umirali pri 33ih. Toliko mitoloških in zgodovinskih osebnosti je umrlo pri triintridesetih. Mislim, da je to tudi simbolično, ker številka 33 pomeni popolnost. Lahko rečemo, da so živeli popolno življenje. Naj razložim. Človeška zavest deluje na 33ih stopnjah. 1.stopnja = pekel, 33eta stopnja = nebesa/nirvana. Na višji stopnji delujemo, bolj zbujeni smo in naše življenje postaja urejeno. Prve stopnje so dokaj živalske in obupane narave. Življenje v razsulu. Da poenostavim; na višji stopnji zavesti deluješ, bolj si RAZSVETLJEN, št. 33 pa zato pomeni popolnost.
Od tod tudi zloglasne 33ete stopnje prostozidarstva in izredna raba svetega št. 33 v simboliki. Ampak mi tega ne smemo vedeti. Če so te osebe dejansko umrle pri 33ih verjetno v večini primerov ne drži, pomeni le da so bili popolni, delovali so na najvišji stopnji zavesti!Lahko rečemo, da so IZPOLNILI SMISEL ŽIVLJENJA.
Tomažev evangelij so skoraj v CELOTI črtali iz svetega pisma, ker v njem Jezus dejansko pridiga o notranjem templju, ljubezni do samega sebe, meditaciji, združenju moške zavesti z žensko. Jezus govori o popolnosti in Božanskosti v nas sami in njegove besede so v tej knjigi bolj podobne Budovim. Dejstvo je, da je Tomažev Evangelij verjetno edini pristen zapis o Jezusu Kristusu, iz knjige pa je črtan, ker je kontradikcija vsem načelom in dogmam RKC. Za Katoliško Cerkev sta sveta samo Papež in Bog, ljudstvo so le ovčke. No v resnici so jim druge stvari bolj svete, a pustimo zdaj to. RKC namreč vsiljuje ljudem, da lahko boga najdejo le v cerkvi, nudijo pa jim ga lahko samo župniki. Cerkev poudarja da v nas ni Boga in na nas ni nič božanskega. Ampak Jezus govori v Tomaževi knjigi prav nasprotno; učence svari, da nič ni bolj sveto od njih samih in njihove zavesti, grešiti proti svoji zavesti /sv. duhu pa je največji greh, ki jim ga nihče ne bo odpustil. Ampak to je kontradikcija Rimo-Katoliški Cerkvi, SMOM in Vatikanu. Zato so si upali iti celo tako daleč, da so cenzurirali lastnega rešenika. Oskrunili so besede človeka, katerega nam vsiljujejo na križu.. Preberite Tomažev Evangelij (se da kupit) ….splet : http://www.juliadoria.com/
Vedno je prisotna tudi št. 12. 12 apostolov, 12 ur, 12 plemen itd. Število 12 izvira iz Zodiaka, ampak zatem stoji še veliko bolj čudovita mistično-znanstvena razlaga. Nedavno so znanstveniki odkrili v naših možganih centralni reženj, večno luč..okoli tega režnja pa je razporejenih 12 živcev. Znanstveniki pravijo, da je v centru tako močna luč, kot sonce. In to je center v katerega lahko stopimo z meditacijo, to je antena, ki nas povezuje z univerzalno zavestjo. Jezus je v Tomaževi knjigi govoril, o templju v Nag Hammad, o večni luči. Rekel je, da je v nas oltar okoli katerega je 12 sveč...le kako je lahko to vedel pred 2000 leti. Rekel je tudi ; Kdo greši proti bogu mu bo odpuščeno, kdo greši proti sinu mu bo odpuščeno, a kdo greši proti duhu v sebi mu ne bo. Mislil je sv. duha, to luč, ki so jo znanstveniki odkrili v centralnem režnju. In ta duh vrne sina k očetu.
Naj vam pokažem pravo lice sv. Trojice:
Bog Oče = Univerzalna zavest ( matrica, ki vse skupaj predvaja, po smrti se k njej v kraljestvo tudi vrnemo.
Sin = Vsi mi smo sinovi božji in v nas je skrita možnost, da postanemo Bude in Jezusi...vsi mi smo sinovi božji, to je skrivnost božjega sina!
Sveti Duh = Energija v našem centru, naša duša....Sveti duh ni nič drugega, kot božanskost v nas samih, ki jo vedno poudarjam. Po smrti se bo ta luč vrnila k očetu, univerzalni zavesti. Od tod tudi prilika, da se sin po smrti vrne k očetu v kraljestvo. In če meditiraš lahko to potrdiš z svojo izkušnjo, ker veš da res pristopiš v nek anti-materični prostor luči. Sveti duh je v nas. Še Jezus nas je opozoril, da je greh proti nam samim največji.
Torej pridemo od očeta in postanemo sin božji, ki s pomočjo svetega duha odide nazaj k očetu. In vsi imamo to možnost, ampak krščanstvo nam je vsililo te „fake“ zgodbe, ki jih ovce morajo jemati dobesedno. Ampak to kar sem vam zgoraj napisal je smisel in skrivnost religije. In ta smisel najdemo v vsakem spisu, ker vsi učijo isto, Ker sonce in njegova energija sta pomembna za naš sončni sistem in za naš duhovni obstoj; obstoj naše spiritualne energije. Tako KOT IMAMO zunanji zodiak, imamo tudi notranjega... In če notranji zodiak ni urejen zunanji tudi ne more biti,, In naši Zodiaki so zamegljeni, zaslepljeni z kapitalistično religijo,..zato bodite pravični in sočutni do sebe in do vašega templja - VAS SAMIH..ker le sami lahko najdete "boga" Vsak guru vam lahko pokaže njegovo pot, a ta pot ne bo vaša in postali boste samo suženj nekoga drugega..
Le vi sami lahko najdete Boga.
V tišini, miru.
Nihče drug vam ga ne more pokazati!
Nacionalna pripadnost prinaša svetu predvsem sovraštvo
Na strani http://www.dnevnik.si/novice/svet/1042242427 so objavili novico o hrvaškem duhovniku, ki staršem podarja tisoč kun, če bodo otroku dali “hrvaško” ime. Duhovnik je pojasnil, da poskuša na ta način preprečiti “uničenje nacije” ter da mu ni težko dati denarja “za ohranitev nacionalne identitete”.
Če se vsak iskreno vpraša, kaj je delitev ljudi na različne države prinesla človeštvu, bo morda prišel do spoznanja, da predvsem sovraštvo, nasilje in vojne. To pa je tudi cilj nasprotnika Boga, da deluje v tem svetu po demonskem zakonu: “Deli, veži, vladaj!”. O tem je zelo nazorno pisal že Tolstoj v svoji legendi/noveli “Obnova pekla”, kjer hudič razlaga, kako na Zemlji najlažje pripravi ljudi, da se sovražijo in ubijajo med seboj: »Vsakemu narodu podtaknemo, da je on najboljši na svetu. „Deutschland uber alles”, Francija, Anglija, Rusija – vsi „uber alles” (nad vsemi). In da mora ta edini narod vladati vsem drugim. Glede na to, da vse narode usmerjamo enako, se ti neprestano počutijo ogrožene od svojih sosedov, zato se vedno pripravljajo na obrambo in se jezijo na svoje sosede in čim bolj se pripravljajo na obrambo pred drugimi, tem bolj se jezijo drug na drugega.« Vam je ta zgodba kaj znana v naših odnosih s Hrvaško? Zato je za politike značilno, da včasih tudi umetno razpihujejo sovraštvo in spore do drugih narodov, da potem še navadni ljudje začnejo slabo misliti o prebivalcih npr. sosednje države.
Države so v zgodovini nastale zaradi peščice ljudi, ki jim je šlo zgolj za oblast in moč nad ljudmi. Tudi danes vsepovsod po svetu državni aparat bolj ali manj izkorišča ljudi, kajti vsaka država, vsaka davkarija je do državljanov neizprosna. Ali je kakšna bistvena razlika za ljudi, če oblast prihaja iz Ljubljane ali npr. Dunaja…. Za male, delavne ljudi skorajda ni razlike, za tiste, ki pa močno polnijo žepe iz našega davkoplačevalskega denarja, pa je razlika. To je tudi eden izmed razlogov nastajanja več občin, iz ene države več držav. Npr. vsa ta naša politična in cerkvena elita ne bi tako dobro shajala, če ne bi imeli svoje države.
Bistveno vlogo pri razpihovanju nacionalne pripadnosti ima tudi katoliška cerkev. Tudi ta institucija se dobro zaveda, da je na ta način najlažje vezati ljudi nase. To ji zelo dobro uspeva, saj pogosto slišimo zagovornike katoliške cerkve, ki pravijo, da je ravno cerkev pripomogla k ohranitvi slovenske narodne identitete, da če ne bi bilo cerkve, bi danes govorili v naši deželi nemško. Ni pomembno, kateri jezik govorimo, važno je, da se lahko sporazumevamo. Najbolj praktično bi bilo, da bi vsi ljudje govorili en jezik. Vprašamo pa se lahko, zakaj na tem svetu obstaja toliko različnih jezikov. Ali ni to še eno izmed sredstev, da bi na ta način ločili ljudi med seboj, da bi težje komunicirali?
Vsak od nas se bo moral prej ali slej vprašati: po kateri poti hočem stopati? Po poti, ki nam jo je pokazal Jezus iz Nazareta, ali po poti, ki nam jo kažejo politiki in duhovščina? Lahko bi rekli, da so doslej vse poti, ki so jih pokazali ljudje, vodile v slepo ulico – razen enostavne, preproste, a zelo, zelo koristne za vse nas in celotno stvarstvo, poti, ki jo je pokazal Nazarečan. Če bi vsi ljudje sledili preprostemu nauku Jezusa (zlato pravilo: “Kar ne želiš, da tebi storijo, tega tudi ti drugim ne stori!”), potem na tem svetu ne bi bilo nadrejenim in podrejenih, izkoriščanja ljudi in celotne narave, nepravične razdelitve dobrin in nenazadnje ne bi bilo nobenih držav. Nastalo bi Kraljestvo miru, kjer bi vsi ljudje živeli v sožitju in miru med seboj, naravo in živalmi. Vsak človek bi se zavedal, da je njegova edina prava identiteta to, da je globoko v sebi Božji otrok, ki je na Zemlji za to, da se nauči živeti v miru z vsemi ljudmi, s svetom rastlin, mineralov in živali ter tako postopoma čisti svojo dušo, ki se lahko le popolnoma očiščena vseh bremen vrne nazaj v večno domovino.
Če se vsak iskreno vpraša, kaj je delitev ljudi na različne države prinesla človeštvu, bo morda prišel do spoznanja, da predvsem sovraštvo, nasilje in vojne. To pa je tudi cilj nasprotnika Boga, da deluje v tem svetu po demonskem zakonu: “Deli, veži, vladaj!”. O tem je zelo nazorno pisal že Tolstoj v svoji legendi/noveli “Obnova pekla”, kjer hudič razlaga, kako na Zemlji najlažje pripravi ljudi, da se sovražijo in ubijajo med seboj: »Vsakemu narodu podtaknemo, da je on najboljši na svetu. „Deutschland uber alles”, Francija, Anglija, Rusija – vsi „uber alles” (nad vsemi). In da mora ta edini narod vladati vsem drugim. Glede na to, da vse narode usmerjamo enako, se ti neprestano počutijo ogrožene od svojih sosedov, zato se vedno pripravljajo na obrambo in se jezijo na svoje sosede in čim bolj se pripravljajo na obrambo pred drugimi, tem bolj se jezijo drug na drugega.« Vam je ta zgodba kaj znana v naših odnosih s Hrvaško? Zato je za politike značilno, da včasih tudi umetno razpihujejo sovraštvo in spore do drugih narodov, da potem še navadni ljudje začnejo slabo misliti o prebivalcih npr. sosednje države.
Države so v zgodovini nastale zaradi peščice ljudi, ki jim je šlo zgolj za oblast in moč nad ljudmi. Tudi danes vsepovsod po svetu državni aparat bolj ali manj izkorišča ljudi, kajti vsaka država, vsaka davkarija je do državljanov neizprosna. Ali je kakšna bistvena razlika za ljudi, če oblast prihaja iz Ljubljane ali npr. Dunaja…. Za male, delavne ljudi skorajda ni razlike, za tiste, ki pa močno polnijo žepe iz našega davkoplačevalskega denarja, pa je razlika. To je tudi eden izmed razlogov nastajanja več občin, iz ene države več držav. Npr. vsa ta naša politična in cerkvena elita ne bi tako dobro shajala, če ne bi imeli svoje države.
Bistveno vlogo pri razpihovanju nacionalne pripadnosti ima tudi katoliška cerkev. Tudi ta institucija se dobro zaveda, da je na ta način najlažje vezati ljudi nase. To ji zelo dobro uspeva, saj pogosto slišimo zagovornike katoliške cerkve, ki pravijo, da je ravno cerkev pripomogla k ohranitvi slovenske narodne identitete, da če ne bi bilo cerkve, bi danes govorili v naši deželi nemško. Ni pomembno, kateri jezik govorimo, važno je, da se lahko sporazumevamo. Najbolj praktično bi bilo, da bi vsi ljudje govorili en jezik. Vprašamo pa se lahko, zakaj na tem svetu obstaja toliko različnih jezikov. Ali ni to še eno izmed sredstev, da bi na ta način ločili ljudi med seboj, da bi težje komunicirali?
Vsak od nas se bo moral prej ali slej vprašati: po kateri poti hočem stopati? Po poti, ki nam jo je pokazal Jezus iz Nazareta, ali po poti, ki nam jo kažejo politiki in duhovščina? Lahko bi rekli, da so doslej vse poti, ki so jih pokazali ljudje, vodile v slepo ulico – razen enostavne, preproste, a zelo, zelo koristne za vse nas in celotno stvarstvo, poti, ki jo je pokazal Nazarečan. Če bi vsi ljudje sledili preprostemu nauku Jezusa (zlato pravilo: “Kar ne želiš, da tebi storijo, tega tudi ti drugim ne stori!”), potem na tem svetu ne bi bilo nadrejenim in podrejenih, izkoriščanja ljudi in celotne narave, nepravične razdelitve dobrin in nenazadnje ne bi bilo nobenih držav. Nastalo bi Kraljestvo miru, kjer bi vsi ljudje živeli v sožitju in miru med seboj, naravo in živalmi. Vsak človek bi se zavedal, da je njegova edina prava identiteta to, da je globoko v sebi Božji otrok, ki je na Zemlji za to, da se nauči živeti v miru z vsemi ljudmi, s svetom rastlin, mineralov in živali ter tako postopoma čisti svojo dušo, ki se lahko le popolnoma očiščena vseh bremen vrne nazaj v večno domovino.
Torinski prt
Kdor trdi, da so testirali podlogo in ne prt, se norčuje iz znanstvenikov in bralcev
TORINSKI PRT JE PRISTEN
Zakaj so ob radiokarbonski analizi goljufali?
"Prt je pristen," je 21. septembra 2002 izjavil torinski kardinal Severino Poletti.
V 80-tih letih pa so se zelo trudili, da ga spravijo s poti. V četrtek, 21.4.1988 je pred številnimi pričami in kamerami tekstilni izvedenec Riggi di Numana v zakristiji iz prta odrezal košček, velik kot poštna znamka. Riggi hrani nad 350 fotografij odvzemanja primerkov in izjavlja, da v njegovi navzočnosti vzorci niso bili zamenjani (ali je bil slep, ko so to storili pod njegovimi očmi:). Trije inštituti so enoglasno izjavili, da je prt potvorba iz 14. stoletja, ker v radiokarbonsko analizo niso dali koščkov, ki so jih odrezali iz torinskega prta, ampak vzorce iz (nam poznanega) francoskega prta iz 14. stoletja. Vzorce so na skrivaj zamenjali v sosednji kapiteljski dvorani brez prič, in Riggi je bil verjetno zraven. To je detektivsko dokazal Holger Kersten in vse objavil 1994 v knjigi Zarota proti Jezusu. Ker so delali potvorbo, smo nekateri zgodovinarji postali pozorni na torinski prt, sicer še danes ne bi tako jasno vedeli, da Jezus ni na križu umrl. Srečna krivda!
Zakaj so se hoteli prta znebiti? Ker je prt eden glavnih dokazov, da Jezus ni na križu umrl. V prtu je krvavel iz 28 ran. Mrliči ne krvavijo. To je dokazala sodna medicina. V sedemdesetih letih je na tisoče časopisov po vsem svetu, razen v komunističnih deželah, poročalo, da prt dokazuje, da Jezus ni na križu umrl. 11.4.1997 so katedralo v Torinu zažgali, da bi prt zgorel, pa ga je z nadčloveško močjo rešil gasilec Trematore. Ker javnost ni razumela potvorbe iz leta 1988, sedaj spet govorijo, da je prt pristen, ne morejo pa razložiti, kako to, da je prišlo do take ugotovitve. Najnovejša, skrajno smešna razlaga: takrat niso odrezali vzorcev iz prta samega, ampak iz podloge, na katero je bil prt prišit leta 1532 po (po verjetno že takrat podtaknjenem) požaru. Kdor to trdi, se norčuje iz znanstvenikov in iz bralcev. Vsak otrok bi znal razločevati, kaj je prt in kaj je podloga. Torej je zadeva postala spet pereča. In to hočemo v nekaj nadaljevanjih pojasniti.
Judje so končno oproščeni obsodbe, da so umorili Jezusa
En sam človek sprožil mogočno revolucijo
Hans Naber je bil star 26 let, ko se mu je 23.2.1947 prikazal Jezus, mu povedal, da ni na križu umrl in da bo to spoznanje delovalo rešilno na potek zgodovine ter da je njegova naloga, to senzacionalno novost spraviti v svetovno javnost. Naber takrat ni ničesar vedel o cerkvi ali bibliji. Med vojno je bil sanitarec, zato je vedel, da mrliči ne krvavijo. V torinskem prtu je Jezus krvavel iz 28 ran. Poldrugo leto po prikazanju je Hans Naber izvedel za torinski prt. Sodna medicina ugotavlja že 40 let, da na prtu ni videti mrliške togosti. Moški na prtu je presenetljivo sproščen. Ne opazimo ničesar upognjenega, zvitega, polomljenega ali togega. Zdi se, kot bi mirno počival. Še močnejši dokaz so dobro vidni sledovi krvi. Jožefu iz Arimateje in njegovim pomočnikom gre zahvala, da iz medicinskih razlogov niso umili Jezusovega telesa, ker bi sicer izkrvavel. Na prtu jasno razlikujemo dve vrsti krvavitev. Prvič, strjeno kri iz mnogih ran. In drugič, svežo kri, ki je stekla iz ran potem, ko so ga položili na prt v vodoravnem položaju. Tkanina je bila prepojena z smolnato alojo in miro za celjenje odprtih ran in ne za balzamiranje (v Janezovem evangeliju piše, da je Jožef iz Arimateje prinesel k prtu 30 kg te mešanice, kar je odločno preveč - 3 kg je zadostovalo), zaradi tega je bila tkanina nepropustna. Blago ni moglo vsrkati večine krvi in se je ta razlila po površini. To pojasni, zakaj so raziskovalci presenečeno ugotovili, da se večina madežev na zelo tankem blagu ne vidi na drugi strani. Istočasno pa je previdno negovanje z zelišči spet omehčalo že strjeno kri in tako so se tudi ta prikazala na prtu.
Kri mrtvega telesa se v prvi fazi po smrti praktično ne razlikuje od krvi živega. Nekoč so kri pravkar umrlih uporabljali za transfuzije. Sveža kri, ki je prišla v stik s platnom, je ustvarila robove iz seruma - trdni delci krvi so se sprijeli v kepice sredi vodenega seruma. Čisto drugače so videti madeži od krvi, ki se je že prej strdila na telesu in se potem spet razmočila ob stiku s prepojenim blagom. Te krvavitve ne pokažejo nobenih serumskih robov. Tu je fibrin na robovih madežev ustvaril tesno pregrado. Prof dr. W.Bonte, vodja Instituta za sodno medicino na univerzi Düsseldorf, je po opisu krvnih madežev izjavil, da človek, ki je ležal v prtu, ni bil mrtev. Bonte pa ni vedel, za kateri prt gre. Torej Judje niso umorili Jezusa. Po 2000 letih so te obsodbe lahko oproščeni. To je rezultat raziskav sodne medicine.
V soboto 28.6.1969 je Hans Naber v Rimu predložil obširno dokumentacijo o teh raziskavah na prtu in tiskovne agencije so novico raznesle naslednji dan po vsem svetu. Londonski dopisnik UPI-ja iz Rima, Harald Hotze je objavil obširen članek pod naslovom Jezus je svojo usmrtitev preživel, katerega so ponatisnili številni časopisi. Z njegovim člankom je bilo seznanjenih 12.000 nemških novinarjev kot je poročalo glasilo njihovega združenja Der Journalist (št. 4/1973). V Vatikanu je nastal preplah.
Panika v Vatikanu ob novici, da Jezus ni na križu umrl
Na delo gredo kot nočni tatovi
Kardinal Poletti je torej 21. septembra 2002 izjavil, da je torinski prt pristen, in da so leta 1988 dali v analizo podlogo prta iz leta 1532, ne pa prta samega. Kaj bolj smešnega še nismo doživeli. Ogromna znanstvena komisija ni znala razločevati prta od podloge! In ljudje to verjamejo, ker tako piše v časopisih (Slovenske novice, sreda 9.10.2002, stran 5).
Hans Naber je 28.6.1969 po vsem svetu razglasil, da torinski prt dokazuje, da Jezus ni umrl na križu. Te novice kljub svoji izrednosti niso posebno pretresle svetovno javnost. Če bi se Vatikan nanje odzval, bi svet postal radoveden. Vatikan je deloval izredno diplomatsko. Uradni demanti pogosto doseže nasprotno od nameravanega - ljudje napnejo ušesa. Če pa se nič ne zgodi, se nemir poleže in pozabi. Hans Naber je dobil decembra 1969 strogo zaupno opozorilo ali namig "z najvišjega mesta", naravnost iz Vatikana. Visok cekveni dostojanstvenik mu je pisal: Cerkev ne sme trpeti razcepa. Po eni strani ne bi smela učiti, da je Jezus za odrešenje grešnega človeštva umrl na križu, po drugi strani pa je prepovedano častiti prt, v katerem nikoli ni ležal mrlič. Potrebno je najti radikalno in dokončno rešitev! Londonska agencija Reuter je v ponedeljek 3.1.1970 po vsem svetu poročala: "Svetemu Kristusovem prtu grozi uničenje." Naslednji dan je isto sporočil svetu še UPI. Obe tiskovni agenciji spadata k najstarejšim in najresnejšim.
Pod pritiskom objav so morali priznati nekaj, kar je bilo doslej zamolčano ali celo zanikano: od 16.6.1969 so v zaprti kapeli tri dni Vatikanu zvesti znanstveniki prvič preiskovali prt in sicer popolnoma tajno. Naber jih je prisilil, da so (šele) 1976 objavili pod pritiskom javnega mnenja imena udeležencev. Naber je dobil sporočilo, da so šli na delo kot nočni tatovi. Leta 1978 je torinska škofija izdala knjigo z "znanstvenimi" dokazi, da je bil Jezus v prtu mrtev. Počasi se je izkazalo, da so dokazi nevzdržni. Položaj je postajal kritičen za Cerkev. Morala je spremeniti svoje obnašanje. Zanimanje znanstvenikov iz tabora radiokarbonskega datiranja je prišlo kot naročeno. V 70-ih letih se je to datiranje tako izboljšalo, da so že na majhnem koščku starost ugotavljali stoodstotno. 1.10.1972 so hoteli prt sežgati, pa se ogenj zaradi azbesta ni prijel.
Lastnik prta, nekdanji italijanski kralj Umberto II je v portugalskem izgnanstvu hudo zbolel. Papež se je v sredo 2.3.1983 srečal z njim v Lizboni, ga objel, mu dal odvezo in v dar dobil torinski prt, dobesedno v zadnji minuti. Dva tedna pozneje, 18.3.1983 je nekdanji kralj umrl. Ali je bil prenos legitimen?
Sedaj se je Cerkev še lažje lotila dolgoletne priprave na radiokarbonsko analizo in na goljufijo ob tem početju: znanstveno naj bi bilo dognano, da je prt potvorba iz 14. stoletja in da torej ni nevarnosti, da bi pričal o tem, da Jezus ni na križu umrl. Toliko časa so razmišljali in pilili postopek, da moramo na rezultat gledati kot na načrtovano dejstvo. Enkrat za vselej so morali prekiniti dotok znanstvenih ugotovitev, ki so govorile za pristnost prta in za Jezusovo preživetje.
21.4.1988 je torej Riggi odrezal košček iz pravega prta pred pričami in kamerami. Riggi je izjavil, da obstaja popolna dokumentacija o celotnem postopku jemanja vzorcev. Na filmu se natančno vidi, kateri košček prta je bil odvzet. Omenjena pa ni sramotna nepopolnost te dokumentacije. V odločilni fazi, ko dr. Tite, oxfordski vodja poduzetja, torinski kardinal Ballestrero njegov znanstveni sodelavec Gonella in verjetno Riggi izginejo v kapiteljsko dvorano, da bi razdelili vzorce v posodice, kamere izključijo. Razlog, da so hoteli opraviti slepi test, pri čemer niti snemalci ne smejo vedeti, kateri vzorci pridejo v določene posodice, je nesprejemljiv. Cela predstava nikoli ni bila slepi test, saj so znanstveniki poznali prt s povečanih posnetkov in kdor ga še ni videl, si ga je v Torinu lahko mirno ogledal. Dokumentacija bi morala biti popolna, da bi se razpršili vsi dvomi. Manjkajoči posnetki v mečejo na zadevo zelo slabo luč. Ta del je bil načrtno izpuščen, da bi omogočili prevaro. Le v tiste pol ure je bilo mogoče vzorce zamenjati. Besednega protokola na tonskem traku oziroma zapisnika o postopku na tisti znameniti dan 21.4.1988 tudi ni nikjer, čeprav je šlo za nekaj izjemnega. Ali naj bi meseci in leta priprave privedla k tako amaterskemu procesu? Nemogoče! Opustitve so dobro premišljene.
Kje so pa dobili tkanine, ki so jih dali v analizo?
S padalsko akcijo po napačen prt v Francijo
V četrtek 21.4.1988 je Riggi pod nadzorom predstavnikov treh laboratorijev (Oxford, Zürich in Tucson) odrezal iz torinskega prta (in seveda ne iz njegove podloge, kakor hočejo opravičiti datiranje v 14. stoletje), in dr. Franco Testore, profesor na torinski politehniki, izvedenec za tkanine, ki je bil zadolžen za nadzorovanje jemanja primerkov (na vprašanja, kaj se je takrat zgodilo, odgovarja, da je dolžan poročati le vatikanskim avtoritetam), ga je položil na precizno tehtnico. Potem so ga razrezali. Vodja podviga, oxfordski dr. Tite je vzel koščke in jih v spremstvu kardinala Ballestrera odnesel v sosednjo kapiteljsko dvorano, da bi vzorce blaga na skrivaj položil v kovinske valje. Potem se je spet prikazal; na pladnju je nesel devet majhnih valjev - smejoči natakar, ki nese nenavadno, edinstveno jed. Vsakemu laboratoriju so bili namenjeni trije valji: eden z vzorcem "torinskega" prta, v dveh pa je bil kontrolni vzorec. 13.10.1988 so objavili, da so laboratoriji datirali vzorec v srednji vek (1260-1390). Za znanost je to sporočilo pomenilo konec legende, konec mita.
Nič nisem vedel, da se delajo testi na prtu, katerega sem vedno zelo spoštoval, zlasti, odkar je neki italijanski zdravnik nam slovenskim študentom v Rimu prt zelo lepo razložil. Leta 1987 sem dobil na seansi v ZDA telepatsko projiciran obraz iz prta in ob tem obrazu obraz moje prijetno nasmejane mame, ki izgleda stara 20 let. Od nje pa iz tistih časov ni nobene fotografije. Ko sem po radiju ali televiziji slišal novico, da je prt datiran v srednji vek, sem udaril po mizi (kar nikakor ni moja navada) in svoji začudeni ženi rekel: To je pa zadnja lumparija, ki si je je cerkev dovolila. Mislil sem, da nikdar ne bo prišlo na plano, da je bila načrtno delana potvorba tisočletja. Istočasno je moj dobri znanec Holger Kersten v časopisu na Sardiniji bral, kaj pravijo komisije. Takoj je sklenil, da bo stvar raziskal in leta 1994 je izšla njegova knjiga Zarota proti Jezusu v nemščini, leta 1997 pa po mojem prizadevanju v slovenščini. Pred izidom je še ena Kerstenova knjiga: Jezus je živel v Indiji, ki manipulacijo okrog datiranja še bolj strnjeno prikaže in seveda mnogo dokazov, da je Jezus (Ješua) kot mladenič in po križanju živel in deloval v Indiji, bil poročen in njegovi potomci, ki so muslimani čuvajo njegov grob v Šrinagarju.
Dolžnost neodvisnih zgodovinarjev je, da tako pomembno zadevo spravijo v javnost, ker gre za to, kako se bomo rešili iz ekološke in drugih katastrof. Jezus je točno vedel, kaj se mora zgoditi. Gre samo za pravo osveščenje.
Kaj so dobili trije instituti v datiranje? V torek 12.4.1988 zjutraj se je v francoskem St.-Maximinu zgodila prava "padalska akcija". Veliko ljudi se je zgrnilo v cerkev. Vodila sta jih tekstilni znanstvenik Vial in oče Boyer iz nekega tekstilnega laboratorija. Župnik Weber, kustos bazilike Sainte-Marie-Madeleine se je zgražal nad načinom izpeljave te akcije. Izvedena je bila pod vodstvom Boyerja, nekega znanstvenika s prav majhnim "z" kot je sarkastično komentiral Weber. Skupina si je pridobila županovo soglasje, dala odpreti omaro in vzela niti iz korne halje. Izbrali so si dan, ko župnika Webra ni bilo doma. Očitno so se pozanimali, kdaj ga ne bo, da bi tako preskočili nadzorno točko. Znanstveniki so se javili županu, da bi mu predložili metodo nameravanega odvzema niti in ga prosili za dovoljenje. Pismo je dopuščalo domnevo, da gre za poznejši datum. Župnik je imel nad cerkvijo in njeno vsebino po zakonu vso oblast. Ko se je župnik Weber nenadoma vrnil, je ta nenavadna komisija že opravila svoje delo. Weber je bil zelo ogorčen in je zahteval, naj odprejo zapečateno pismo. Rekli so mu, naj ne dviga prahu, saj gre le za nekaj niti iz kornega plašča iz 14. stoletja. V Torinu so te niti dali v posodice, češ da so iz torinskega prta. Imeli pa so iz istega plašča cele kose, tako da niso bili v zadregi, na pletilni statvi narediti tkanje po vzorcu torinskega prta.
Po objavi, da je prt potvorba, je bil cerkveni vodja kardinal Ballestrero takoj upokojen, vodja analize dr. Michael Tite, takrat konservator pri Britanskem muzeju v Londonu, pa je bil na veliki petek 1989 promoviran za voditelja oxfordskega instituta za radiokarbonske analize z dotacijo 1000.000 funtov sterlingov (1.500.000 Evrov). Na vprašanje, če je bila možna zamenjava vzorcev, odgovarja, da je bilo 90% časa odvzemanja vzorcev natančno nadzorovanih. Osebno sem poznal predsednika Papeške akademije znanosti, ki se mi je zdel zelo pošten. Dr. Carlos Chagas je bil profesor za biofiziko na univerzi v Riu de Janeiru. Niso mu dovolili, da bi bil prisoten pri datiranju torinskega prta. 14 dni po objavi rezultatov analize 31.10.1988 so ga odstavili iz mesta predsednika Papeške akademije znanosti.
Najbolj junaško dejanje v zgodovini človeštva:
Jezus se je dal križati. Le zakaj?
Jezusa so svarili, naj ne gre v Jeruzalem, ker ga bodo ubili. Odšel je vede, kaj se bo zgodilo. Na cvetno nedeljo je bil pravomočno oklican za judovskaga kralja. V templju si je natačno ogledal, kaj se dogaja, odšel je v Betanijo k svojim intimnim prijateljem in prijateljicam in pripravil fizični napad na tempeljsko bogoslužje, ki je obstajalo v klanju ovac. Piše, da je vso živino pognal iz templja. Kako je bilo to mogoče? Na klanje je bilo pripravljenih več tisoč ovac. Za veliko noč je bilo v Jeruzalemu kakih 500.000 romarjev iz celega tedanjega poznanega sveta. Na deset oseb je bilo treba zaklati eno ovco. Klati se je smelo samo v templju. Težko si je predstavljati, da so naenkrat poklali 50.000 ovac. Kakšen hrup, smrad, kričanje, smrtni boji, priganjalci živine, kam je tekla vsa tista kri - po hribu doli, ali v kake podzemeljske votline? Tempeljska policija je štela 400 oboroženih mož. Torej je imel zelo močno spremstvo, da je tak napad izvedel.
Preroki so že stoletja govorili, da je bogokletstvo, kar se dogaja v templju. Nikakor ne more biti res, da so ga obsodili na smrt, ker je prevrnil mize menjalcem denarja. Nobenega filma niste videli, ki bi pokazal, kaj se je res dogajalo. V evangeliju prvih kristajanov, ki so se imenovali nazorejci, ebioniti ali eseni, piše, da je sam večkrat izjavil, da je prišel na ta svet, ob pravem času, da ukine krvave daritve in jih nadomesti s krstom. Krst so imenovali pitje čiste vode, toliko časa, da si čisto zdrav. Tako piše v esenski poslanici miru, ki opisuje, kako je ljudi zdravil, saj se je tudi sam postil 40 dni, seveda ob čisti vodi in med živalmi. Izjavil je tudi večkrat, da je prišel zaradi bolnih in da ga zdravi in pravični ne potrebujejo.
Pravoverni, uradni Judje so učili, da je Mojzes hotel, naj se očistimo grehov in bolezni, tako da žrtvujemo živali, zlasti ovce. Jezus jim je rekel, da so Mojzesa potvorili in da on obnavlja čisto Mojzesovo religijo. Napovedal jim je strašen konec, če ne nehajo s tistim bogoslužjem. Kar se bo zgodilo s templjem in Jeruzalemom, se bo nekoč zgodilo s celim človeštvom, če ljudje ne nehajo ubijati živali. Po križanju je na skrivaj deloval med svojimi kakih šest mesecev, potem pa je odšel z mamo Marijo in svojo soprogo Marijo Magdaleno proti Indiji v Kašmir, kjer je dolgo mirno deloval in dopolnih 115 ali 120 let, starost, ki so jo pogosto dočakali eseni, med katerimi je deloval in kateri so njegovo poslanstvo popolnoma podprli.
Jeruzalemsko skupnost je vodil njegov brat Jakob kakih 26 let, končno so njega res ubili. Še preje pa so tempeljski véliki duhovniki organizirali entedenske debate o tem, v čem je rešitev človeka. Oni so razlagali, da je v žrtvovanju živali, Jakob in njegovi pa da je v krstu in potem v spremembi življenja, zlasti prehrane. Ko so se hoteli vsi tempeljski duhovniki spreobrniti, je prihrumel v tempelj Pavel, ki je s svojimi Jakoba fizično napadel, ga pahnil po stopnicah, da si je zlomil eno ali obe nogi. Pavel je ustanovil tisto religijo, ki je živo nadaljevanje potvorjenega Mojzesovega nauka, in iz Jezusa je naredil spravno krvavo žrtev, o Jezusu pa ni nič vedel. Jezus je hotel na križu podčrtati nauk, zapoved in voljo svojega Očeta, da je treba enkrat za vselej končati z vsakim ubijanjem in izkoriščanjem živali, ki so bile nam dane v tolažbo, spremstvo in pomoč. Največ znanstvenikov, filozofov in teologov, ki za to vedo in to preučujejo, je med židi. To se lahko vidi na medmrežju pod All-Creatures.org, pod Humane Religion in pod Essenes. Veliki geniji kot Leonardo da Vinci, Lev Tolstoj in mnogi drugi so rekli, da se bomo klali med sabo, dokler se bomo prehranjevali iz klavnic. Otroci smejo in morajo izvedeti, odkod prihaja njihova hrana.
TORINSKI PRT JE PRISTEN
Zakaj so ob radiokarbonski analizi goljufali?
"Prt je pristen," je 21. septembra 2002 izjavil torinski kardinal Severino Poletti.
V 80-tih letih pa so se zelo trudili, da ga spravijo s poti. V četrtek, 21.4.1988 je pred številnimi pričami in kamerami tekstilni izvedenec Riggi di Numana v zakristiji iz prta odrezal košček, velik kot poštna znamka. Riggi hrani nad 350 fotografij odvzemanja primerkov in izjavlja, da v njegovi navzočnosti vzorci niso bili zamenjani (ali je bil slep, ko so to storili pod njegovimi očmi:). Trije inštituti so enoglasno izjavili, da je prt potvorba iz 14. stoletja, ker v radiokarbonsko analizo niso dali koščkov, ki so jih odrezali iz torinskega prta, ampak vzorce iz (nam poznanega) francoskega prta iz 14. stoletja. Vzorce so na skrivaj zamenjali v sosednji kapiteljski dvorani brez prič, in Riggi je bil verjetno zraven. To je detektivsko dokazal Holger Kersten in vse objavil 1994 v knjigi Zarota proti Jezusu. Ker so delali potvorbo, smo nekateri zgodovinarji postali pozorni na torinski prt, sicer še danes ne bi tako jasno vedeli, da Jezus ni na križu umrl. Srečna krivda!
Zakaj so se hoteli prta znebiti? Ker je prt eden glavnih dokazov, da Jezus ni na križu umrl. V prtu je krvavel iz 28 ran. Mrliči ne krvavijo. To je dokazala sodna medicina. V sedemdesetih letih je na tisoče časopisov po vsem svetu, razen v komunističnih deželah, poročalo, da prt dokazuje, da Jezus ni na križu umrl. 11.4.1997 so katedralo v Torinu zažgali, da bi prt zgorel, pa ga je z nadčloveško močjo rešil gasilec Trematore. Ker javnost ni razumela potvorbe iz leta 1988, sedaj spet govorijo, da je prt pristen, ne morejo pa razložiti, kako to, da je prišlo do take ugotovitve. Najnovejša, skrajno smešna razlaga: takrat niso odrezali vzorcev iz prta samega, ampak iz podloge, na katero je bil prt prišit leta 1532 po (po verjetno že takrat podtaknjenem) požaru. Kdor to trdi, se norčuje iz znanstvenikov in iz bralcev. Vsak otrok bi znal razločevati, kaj je prt in kaj je podloga. Torej je zadeva postala spet pereča. In to hočemo v nekaj nadaljevanjih pojasniti.
Judje so končno oproščeni obsodbe, da so umorili Jezusa
En sam človek sprožil mogočno revolucijo
Hans Naber je bil star 26 let, ko se mu je 23.2.1947 prikazal Jezus, mu povedal, da ni na križu umrl in da bo to spoznanje delovalo rešilno na potek zgodovine ter da je njegova naloga, to senzacionalno novost spraviti v svetovno javnost. Naber takrat ni ničesar vedel o cerkvi ali bibliji. Med vojno je bil sanitarec, zato je vedel, da mrliči ne krvavijo. V torinskem prtu je Jezus krvavel iz 28 ran. Poldrugo leto po prikazanju je Hans Naber izvedel za torinski prt. Sodna medicina ugotavlja že 40 let, da na prtu ni videti mrliške togosti. Moški na prtu je presenetljivo sproščen. Ne opazimo ničesar upognjenega, zvitega, polomljenega ali togega. Zdi se, kot bi mirno počival. Še močnejši dokaz so dobro vidni sledovi krvi. Jožefu iz Arimateje in njegovim pomočnikom gre zahvala, da iz medicinskih razlogov niso umili Jezusovega telesa, ker bi sicer izkrvavel. Na prtu jasno razlikujemo dve vrsti krvavitev. Prvič, strjeno kri iz mnogih ran. In drugič, svežo kri, ki je stekla iz ran potem, ko so ga položili na prt v vodoravnem položaju. Tkanina je bila prepojena z smolnato alojo in miro za celjenje odprtih ran in ne za balzamiranje (v Janezovem evangeliju piše, da je Jožef iz Arimateje prinesel k prtu 30 kg te mešanice, kar je odločno preveč - 3 kg je zadostovalo), zaradi tega je bila tkanina nepropustna. Blago ni moglo vsrkati večine krvi in se je ta razlila po površini. To pojasni, zakaj so raziskovalci presenečeno ugotovili, da se večina madežev na zelo tankem blagu ne vidi na drugi strani. Istočasno pa je previdno negovanje z zelišči spet omehčalo že strjeno kri in tako so se tudi ta prikazala na prtu.
Kri mrtvega telesa se v prvi fazi po smrti praktično ne razlikuje od krvi živega. Nekoč so kri pravkar umrlih uporabljali za transfuzije. Sveža kri, ki je prišla v stik s platnom, je ustvarila robove iz seruma - trdni delci krvi so se sprijeli v kepice sredi vodenega seruma. Čisto drugače so videti madeži od krvi, ki se je že prej strdila na telesu in se potem spet razmočila ob stiku s prepojenim blagom. Te krvavitve ne pokažejo nobenih serumskih robov. Tu je fibrin na robovih madežev ustvaril tesno pregrado. Prof dr. W.Bonte, vodja Instituta za sodno medicino na univerzi Düsseldorf, je po opisu krvnih madežev izjavil, da človek, ki je ležal v prtu, ni bil mrtev. Bonte pa ni vedel, za kateri prt gre. Torej Judje niso umorili Jezusa. Po 2000 letih so te obsodbe lahko oproščeni. To je rezultat raziskav sodne medicine.
V soboto 28.6.1969 je Hans Naber v Rimu predložil obširno dokumentacijo o teh raziskavah na prtu in tiskovne agencije so novico raznesle naslednji dan po vsem svetu. Londonski dopisnik UPI-ja iz Rima, Harald Hotze je objavil obširen članek pod naslovom Jezus je svojo usmrtitev preživel, katerega so ponatisnili številni časopisi. Z njegovim člankom je bilo seznanjenih 12.000 nemških novinarjev kot je poročalo glasilo njihovega združenja Der Journalist (št. 4/1973). V Vatikanu je nastal preplah.
Panika v Vatikanu ob novici, da Jezus ni na križu umrl
Na delo gredo kot nočni tatovi
Kardinal Poletti je torej 21. septembra 2002 izjavil, da je torinski prt pristen, in da so leta 1988 dali v analizo podlogo prta iz leta 1532, ne pa prta samega. Kaj bolj smešnega še nismo doživeli. Ogromna znanstvena komisija ni znala razločevati prta od podloge! In ljudje to verjamejo, ker tako piše v časopisih (Slovenske novice, sreda 9.10.2002, stran 5).
Hans Naber je 28.6.1969 po vsem svetu razglasil, da torinski prt dokazuje, da Jezus ni umrl na križu. Te novice kljub svoji izrednosti niso posebno pretresle svetovno javnost. Če bi se Vatikan nanje odzval, bi svet postal radoveden. Vatikan je deloval izredno diplomatsko. Uradni demanti pogosto doseže nasprotno od nameravanega - ljudje napnejo ušesa. Če pa se nič ne zgodi, se nemir poleže in pozabi. Hans Naber je dobil decembra 1969 strogo zaupno opozorilo ali namig "z najvišjega mesta", naravnost iz Vatikana. Visok cekveni dostojanstvenik mu je pisal: Cerkev ne sme trpeti razcepa. Po eni strani ne bi smela učiti, da je Jezus za odrešenje grešnega človeštva umrl na križu, po drugi strani pa je prepovedano častiti prt, v katerem nikoli ni ležal mrlič. Potrebno je najti radikalno in dokončno rešitev! Londonska agencija Reuter je v ponedeljek 3.1.1970 po vsem svetu poročala: "Svetemu Kristusovem prtu grozi uničenje." Naslednji dan je isto sporočil svetu še UPI. Obe tiskovni agenciji spadata k najstarejšim in najresnejšim.
Pod pritiskom objav so morali priznati nekaj, kar je bilo doslej zamolčano ali celo zanikano: od 16.6.1969 so v zaprti kapeli tri dni Vatikanu zvesti znanstveniki prvič preiskovali prt in sicer popolnoma tajno. Naber jih je prisilil, da so (šele) 1976 objavili pod pritiskom javnega mnenja imena udeležencev. Naber je dobil sporočilo, da so šli na delo kot nočni tatovi. Leta 1978 je torinska škofija izdala knjigo z "znanstvenimi" dokazi, da je bil Jezus v prtu mrtev. Počasi se je izkazalo, da so dokazi nevzdržni. Položaj je postajal kritičen za Cerkev. Morala je spremeniti svoje obnašanje. Zanimanje znanstvenikov iz tabora radiokarbonskega datiranja je prišlo kot naročeno. V 70-ih letih se je to datiranje tako izboljšalo, da so že na majhnem koščku starost ugotavljali stoodstotno. 1.10.1972 so hoteli prt sežgati, pa se ogenj zaradi azbesta ni prijel.
Lastnik prta, nekdanji italijanski kralj Umberto II je v portugalskem izgnanstvu hudo zbolel. Papež se je v sredo 2.3.1983 srečal z njim v Lizboni, ga objel, mu dal odvezo in v dar dobil torinski prt, dobesedno v zadnji minuti. Dva tedna pozneje, 18.3.1983 je nekdanji kralj umrl. Ali je bil prenos legitimen?
Sedaj se je Cerkev še lažje lotila dolgoletne priprave na radiokarbonsko analizo in na goljufijo ob tem početju: znanstveno naj bi bilo dognano, da je prt potvorba iz 14. stoletja in da torej ni nevarnosti, da bi pričal o tem, da Jezus ni na križu umrl. Toliko časa so razmišljali in pilili postopek, da moramo na rezultat gledati kot na načrtovano dejstvo. Enkrat za vselej so morali prekiniti dotok znanstvenih ugotovitev, ki so govorile za pristnost prta in za Jezusovo preživetje.
21.4.1988 je torej Riggi odrezal košček iz pravega prta pred pričami in kamerami. Riggi je izjavil, da obstaja popolna dokumentacija o celotnem postopku jemanja vzorcev. Na filmu se natančno vidi, kateri košček prta je bil odvzet. Omenjena pa ni sramotna nepopolnost te dokumentacije. V odločilni fazi, ko dr. Tite, oxfordski vodja poduzetja, torinski kardinal Ballestrero njegov znanstveni sodelavec Gonella in verjetno Riggi izginejo v kapiteljsko dvorano, da bi razdelili vzorce v posodice, kamere izključijo. Razlog, da so hoteli opraviti slepi test, pri čemer niti snemalci ne smejo vedeti, kateri vzorci pridejo v določene posodice, je nesprejemljiv. Cela predstava nikoli ni bila slepi test, saj so znanstveniki poznali prt s povečanih posnetkov in kdor ga še ni videl, si ga je v Torinu lahko mirno ogledal. Dokumentacija bi morala biti popolna, da bi se razpršili vsi dvomi. Manjkajoči posnetki v mečejo na zadevo zelo slabo luč. Ta del je bil načrtno izpuščen, da bi omogočili prevaro. Le v tiste pol ure je bilo mogoče vzorce zamenjati. Besednega protokola na tonskem traku oziroma zapisnika o postopku na tisti znameniti dan 21.4.1988 tudi ni nikjer, čeprav je šlo za nekaj izjemnega. Ali naj bi meseci in leta priprave privedla k tako amaterskemu procesu? Nemogoče! Opustitve so dobro premišljene.
Kje so pa dobili tkanine, ki so jih dali v analizo?
S padalsko akcijo po napačen prt v Francijo
V četrtek 21.4.1988 je Riggi pod nadzorom predstavnikov treh laboratorijev (Oxford, Zürich in Tucson) odrezal iz torinskega prta (in seveda ne iz njegove podloge, kakor hočejo opravičiti datiranje v 14. stoletje), in dr. Franco Testore, profesor na torinski politehniki, izvedenec za tkanine, ki je bil zadolžen za nadzorovanje jemanja primerkov (na vprašanja, kaj se je takrat zgodilo, odgovarja, da je dolžan poročati le vatikanskim avtoritetam), ga je položil na precizno tehtnico. Potem so ga razrezali. Vodja podviga, oxfordski dr. Tite je vzel koščke in jih v spremstvu kardinala Ballestrera odnesel v sosednjo kapiteljsko dvorano, da bi vzorce blaga na skrivaj položil v kovinske valje. Potem se je spet prikazal; na pladnju je nesel devet majhnih valjev - smejoči natakar, ki nese nenavadno, edinstveno jed. Vsakemu laboratoriju so bili namenjeni trije valji: eden z vzorcem "torinskega" prta, v dveh pa je bil kontrolni vzorec. 13.10.1988 so objavili, da so laboratoriji datirali vzorec v srednji vek (1260-1390). Za znanost je to sporočilo pomenilo konec legende, konec mita.
Nič nisem vedel, da se delajo testi na prtu, katerega sem vedno zelo spoštoval, zlasti, odkar je neki italijanski zdravnik nam slovenskim študentom v Rimu prt zelo lepo razložil. Leta 1987 sem dobil na seansi v ZDA telepatsko projiciran obraz iz prta in ob tem obrazu obraz moje prijetno nasmejane mame, ki izgleda stara 20 let. Od nje pa iz tistih časov ni nobene fotografije. Ko sem po radiju ali televiziji slišal novico, da je prt datiran v srednji vek, sem udaril po mizi (kar nikakor ni moja navada) in svoji začudeni ženi rekel: To je pa zadnja lumparija, ki si je je cerkev dovolila. Mislil sem, da nikdar ne bo prišlo na plano, da je bila načrtno delana potvorba tisočletja. Istočasno je moj dobri znanec Holger Kersten v časopisu na Sardiniji bral, kaj pravijo komisije. Takoj je sklenil, da bo stvar raziskal in leta 1994 je izšla njegova knjiga Zarota proti Jezusu v nemščini, leta 1997 pa po mojem prizadevanju v slovenščini. Pred izidom je še ena Kerstenova knjiga: Jezus je živel v Indiji, ki manipulacijo okrog datiranja še bolj strnjeno prikaže in seveda mnogo dokazov, da je Jezus (Ješua) kot mladenič in po križanju živel in deloval v Indiji, bil poročen in njegovi potomci, ki so muslimani čuvajo njegov grob v Šrinagarju.
Dolžnost neodvisnih zgodovinarjev je, da tako pomembno zadevo spravijo v javnost, ker gre za to, kako se bomo rešili iz ekološke in drugih katastrof. Jezus je točno vedel, kaj se mora zgoditi. Gre samo za pravo osveščenje.
Kaj so dobili trije instituti v datiranje? V torek 12.4.1988 zjutraj se je v francoskem St.-Maximinu zgodila prava "padalska akcija". Veliko ljudi se je zgrnilo v cerkev. Vodila sta jih tekstilni znanstvenik Vial in oče Boyer iz nekega tekstilnega laboratorija. Župnik Weber, kustos bazilike Sainte-Marie-Madeleine se je zgražal nad načinom izpeljave te akcije. Izvedena je bila pod vodstvom Boyerja, nekega znanstvenika s prav majhnim "z" kot je sarkastično komentiral Weber. Skupina si je pridobila županovo soglasje, dala odpreti omaro in vzela niti iz korne halje. Izbrali so si dan, ko župnika Webra ni bilo doma. Očitno so se pozanimali, kdaj ga ne bo, da bi tako preskočili nadzorno točko. Znanstveniki so se javili županu, da bi mu predložili metodo nameravanega odvzema niti in ga prosili za dovoljenje. Pismo je dopuščalo domnevo, da gre za poznejši datum. Župnik je imel nad cerkvijo in njeno vsebino po zakonu vso oblast. Ko se je župnik Weber nenadoma vrnil, je ta nenavadna komisija že opravila svoje delo. Weber je bil zelo ogorčen in je zahteval, naj odprejo zapečateno pismo. Rekli so mu, naj ne dviga prahu, saj gre le za nekaj niti iz kornega plašča iz 14. stoletja. V Torinu so te niti dali v posodice, češ da so iz torinskega prta. Imeli pa so iz istega plašča cele kose, tako da niso bili v zadregi, na pletilni statvi narediti tkanje po vzorcu torinskega prta.
Po objavi, da je prt potvorba, je bil cerkveni vodja kardinal Ballestrero takoj upokojen, vodja analize dr. Michael Tite, takrat konservator pri Britanskem muzeju v Londonu, pa je bil na veliki petek 1989 promoviran za voditelja oxfordskega instituta za radiokarbonske analize z dotacijo 1000.000 funtov sterlingov (1.500.000 Evrov). Na vprašanje, če je bila možna zamenjava vzorcev, odgovarja, da je bilo 90% časa odvzemanja vzorcev natančno nadzorovanih. Osebno sem poznal predsednika Papeške akademije znanosti, ki se mi je zdel zelo pošten. Dr. Carlos Chagas je bil profesor za biofiziko na univerzi v Riu de Janeiru. Niso mu dovolili, da bi bil prisoten pri datiranju torinskega prta. 14 dni po objavi rezultatov analize 31.10.1988 so ga odstavili iz mesta predsednika Papeške akademije znanosti.
Najbolj junaško dejanje v zgodovini človeštva:
Jezus se je dal križati. Le zakaj?
Jezusa so svarili, naj ne gre v Jeruzalem, ker ga bodo ubili. Odšel je vede, kaj se bo zgodilo. Na cvetno nedeljo je bil pravomočno oklican za judovskaga kralja. V templju si je natačno ogledal, kaj se dogaja, odšel je v Betanijo k svojim intimnim prijateljem in prijateljicam in pripravil fizični napad na tempeljsko bogoslužje, ki je obstajalo v klanju ovac. Piše, da je vso živino pognal iz templja. Kako je bilo to mogoče? Na klanje je bilo pripravljenih več tisoč ovac. Za veliko noč je bilo v Jeruzalemu kakih 500.000 romarjev iz celega tedanjega poznanega sveta. Na deset oseb je bilo treba zaklati eno ovco. Klati se je smelo samo v templju. Težko si je predstavljati, da so naenkrat poklali 50.000 ovac. Kakšen hrup, smrad, kričanje, smrtni boji, priganjalci živine, kam je tekla vsa tista kri - po hribu doli, ali v kake podzemeljske votline? Tempeljska policija je štela 400 oboroženih mož. Torej je imel zelo močno spremstvo, da je tak napad izvedel.
Preroki so že stoletja govorili, da je bogokletstvo, kar se dogaja v templju. Nikakor ne more biti res, da so ga obsodili na smrt, ker je prevrnil mize menjalcem denarja. Nobenega filma niste videli, ki bi pokazal, kaj se je res dogajalo. V evangeliju prvih kristajanov, ki so se imenovali nazorejci, ebioniti ali eseni, piše, da je sam večkrat izjavil, da je prišel na ta svet, ob pravem času, da ukine krvave daritve in jih nadomesti s krstom. Krst so imenovali pitje čiste vode, toliko časa, da si čisto zdrav. Tako piše v esenski poslanici miru, ki opisuje, kako je ljudi zdravil, saj se je tudi sam postil 40 dni, seveda ob čisti vodi in med živalmi. Izjavil je tudi večkrat, da je prišel zaradi bolnih in da ga zdravi in pravični ne potrebujejo.
Pravoverni, uradni Judje so učili, da je Mojzes hotel, naj se očistimo grehov in bolezni, tako da žrtvujemo živali, zlasti ovce. Jezus jim je rekel, da so Mojzesa potvorili in da on obnavlja čisto Mojzesovo religijo. Napovedal jim je strašen konec, če ne nehajo s tistim bogoslužjem. Kar se bo zgodilo s templjem in Jeruzalemom, se bo nekoč zgodilo s celim človeštvom, če ljudje ne nehajo ubijati živali. Po križanju je na skrivaj deloval med svojimi kakih šest mesecev, potem pa je odšel z mamo Marijo in svojo soprogo Marijo Magdaleno proti Indiji v Kašmir, kjer je dolgo mirno deloval in dopolnih 115 ali 120 let, starost, ki so jo pogosto dočakali eseni, med katerimi je deloval in kateri so njegovo poslanstvo popolnoma podprli.
Jeruzalemsko skupnost je vodil njegov brat Jakob kakih 26 let, končno so njega res ubili. Še preje pa so tempeljski véliki duhovniki organizirali entedenske debate o tem, v čem je rešitev človeka. Oni so razlagali, da je v žrtvovanju živali, Jakob in njegovi pa da je v krstu in potem v spremembi življenja, zlasti prehrane. Ko so se hoteli vsi tempeljski duhovniki spreobrniti, je prihrumel v tempelj Pavel, ki je s svojimi Jakoba fizično napadel, ga pahnil po stopnicah, da si je zlomil eno ali obe nogi. Pavel je ustanovil tisto religijo, ki je živo nadaljevanje potvorjenega Mojzesovega nauka, in iz Jezusa je naredil spravno krvavo žrtev, o Jezusu pa ni nič vedel. Jezus je hotel na križu podčrtati nauk, zapoved in voljo svojega Očeta, da je treba enkrat za vselej končati z vsakim ubijanjem in izkoriščanjem živali, ki so bile nam dane v tolažbo, spremstvo in pomoč. Največ znanstvenikov, filozofov in teologov, ki za to vedo in to preučujejo, je med židi. To se lahko vidi na medmrežju pod All-Creatures.org, pod Humane Religion in pod Essenes. Veliki geniji kot Leonardo da Vinci, Lev Tolstoj in mnogi drugi so rekli, da se bomo klali med sabo, dokler se bomo prehranjevali iz klavnic. Otroci smejo in morajo izvedeti, odkod prihaja njihova hrana.
Kako to da ženske ob dnevu čarovnic molčijo?
Dan, ob katerem naj bi se poklonili vsem žrtvam cerkve, se je spremenil v spektakel. Še bolj pomembno pa je, kaj se skriva za tem spektaklom oz. kakšen je njegov namen.
V srednjem veku so verske avtoritete razpihovale strah pred čarovništvom. Strah pred čarovnicami je bil dejansko nekaj takega kot psihološka analogija epidemiji. Neki zgodovinar je zapisal, da je bila čarovniška blaznost bolezen domišljije, povzročalo in ohranjalo jo je preganjanje čarovnic. Manično preganjanje čarovništva pod pokroviteljstvom inkvizicije se je začelo v času, ko je Rimskokatoliška cerkev neizpodbitno obvladovala javno versko življenje v Evropi. Trierski nadškof in volilni knez je v obdobju med letoma l587 in 1593 poslal na grmado vsega skupaj 368 čarovnic, povprečno eno na teden. Leta 1585 je bilo prebivalstvo dveh nemških vasi tako zdesetkano, da je bila na koncu v vsaki vasi živa le še ena sama ženska. V obdobju treh mesecev je ženevski škof poslal na grmado petsto domnevnih čarovnic.
V prvih letih 17. stoletja je wurzburški knez in škof sežgal devetsto oseb, med njimi 19 duhovnikov, enega lastnih nečakov in vrsto otrok, ki so bili obdolženi, da so imeli spolne odnose z demoni. V Angliji je Lord Protektor Cromwel posebej v ta namen imenoval generala iskalcev čarovnic, zloglasnega Matthewa Hopkinsa. Ko se je 17. stoletje nagnilo h koncu, je histerija prekoračila Atlantik in se razširila v puritanskih kolonijah Nove Anglije, tam je prišlo do gnusnih čarovniških procesov v Salemu, ki so dali kuliso za dramo Arthurja Millerja.
Toda celo najhujši izpadi protestantizma niso dosegli tistih, za katere je bil odgovoren Rim. V tem pogledu ostajajo dosežki inkvizicije neizpodbitni. Inkvizicija sama se je ponašala s tem, da je v časovnem razdobju sto petdesetih let sežgala najmanj trideset tisoč čarovnic. Cerkev se je še vedno močno nagibala k mizoginiji, sovraštvu do žensk, strah pred ženskami in naloga, naj zatira čarovnice, ji je ponudil dobrodošel izgovor za pravi pravcati križarski pohod proti ženskam, proti vsemu ženskemu.
Križarski pohod proti čarovništvu je cerkvi omogočil izživeti njeno sovražno nagnjenje do žensk- a dopustil ji je tudi, da je dobila nad njimi tako učinkovit nadzor, da niso imele nobene možnosti biti priznane kot enakopravna bitja. Demonski je postal tisti skeptični razum, ki je podvomil v katero koli stanje, ki ga je zastopala cerkev.
Preganjanje čarovnic je temeljito obdelal dominikanec Heinrich Kramer v svoji knjigi Čarovniško kladivo, ki je bila naperjena skoraj izključno proti ženskam. Kot višek bi mogoče tukaj navedli, do kakšnega zaključka je prišel Kramer: vzel je besedo »femina« in jo razstavil na dva dela »fe« in »minus«. »Fe« je sinonim za fedes, vero, »minus« je sinonim za »manj«. Iz tega je izvajal, »femina« pomeni »ki ima manj vere« v smislu: ženska je pač le nepopolna žival. Takšno je spoznanje dominikanskega meniha, kateri se je vedno skliceval na cerkvene učitelje. S tako imenovano »čarovniško bulo« je papež Inocenc VIII. leta 1484 odprl pot »čarovniškemu kladivu«. Učinki te knjige in čarovniške bule so bili nezaslišani.
Ženskam so razmesarili prsi, trgali drobovje in maternico
Predočimo si, kaj se je dogajalo v mučilnicah inkvizicije? Po prof. Hubertusu Mynareku so v patriarhalno moško struktuirani cerkvi morale biti ženske avtomatično pogosto še huje kaznovane kot krivoverni moški. Obstajali so specialni specifični mučilni instrumenti za ženske, npr. »vaginalna hruška«, ki se povečuje z obračanjem vijaka, raztrga drobovje in maternico. Obstajali so »kremplji za prsi«, ki so prsi razmesarili; drugi kremplji, razbeljeni v ognju, so povzročili »samo ugriz« na prsih neporočenih mater, medtem ko so otroci ležali ob nogah matere in je po njih tekla njena kri. Obstajali so »španski pajki«, t.p. štiriprstni škarjam podobni kremplji, s katerimi so zgrabili žrtev za zadnjico, za prsi, za trebuh ali glavo, pogosto tudi z dvema krempljema za oči ali ušesa in jo dvignili. Pa tudi »oralne hruške« za klepetave ženske, torej umetelno napravljeni železni zamaški, ki so z ošiljenim koncem razparali grlo.
Za priznanje čarovništva so uporabljali različne načine. Naj naštejemo še nekaj mučilnih tehnik in naprav: stiskanje palcev, bičanje, tesno vezanje rok na hrbtu, zavezovanje čez razrezano kožo, privijanje nog s španskim škornjem, posebnim obuvalom iz dveh polovic z navznoter obrnjenimi konicami, raztegovanje različnih vrst, visečemu zaslišancu so obešali na noge še uteži. Najhujša metoda za doseganje priznanja je bil čarovniški stol, mučilna klop, mučilna koza… V Sloveniji so pogosto predvsem na Štajerskem uporabljali čarovniški stol, to je železen stol z ostrimi konicami na sedalu, pod katerimi so kurili.
Zanimivo se je vprašati, kaj danes pomeni noč čarovnic v svetu in pri nas. Ves masaker, ki ga je zagrešila cerkev skozi vso zgodovino, na ljudi ni naredil pravega vtisa. Kot, da to ni dovolj grozljivo, se prav v tem času obuja spomine na čarovnice. Ali nekdo želi zasejati novo kal množične blaznosti tako kot v srednjem veku, ali ni to ponovno zaničevanje žensk? Kako to, da ženske o tem molčijo? Je strah res tako velik, da si ne upamo povedati na glas?
V srednjem veku so verske avtoritete razpihovale strah pred čarovništvom. Strah pred čarovnicami je bil dejansko nekaj takega kot psihološka analogija epidemiji. Neki zgodovinar je zapisal, da je bila čarovniška blaznost bolezen domišljije, povzročalo in ohranjalo jo je preganjanje čarovnic. Manično preganjanje čarovništva pod pokroviteljstvom inkvizicije se je začelo v času, ko je Rimskokatoliška cerkev neizpodbitno obvladovala javno versko življenje v Evropi. Trierski nadškof in volilni knez je v obdobju med letoma l587 in 1593 poslal na grmado vsega skupaj 368 čarovnic, povprečno eno na teden. Leta 1585 je bilo prebivalstvo dveh nemških vasi tako zdesetkano, da je bila na koncu v vsaki vasi živa le še ena sama ženska. V obdobju treh mesecev je ženevski škof poslal na grmado petsto domnevnih čarovnic.
V prvih letih 17. stoletja je wurzburški knez in škof sežgal devetsto oseb, med njimi 19 duhovnikov, enega lastnih nečakov in vrsto otrok, ki so bili obdolženi, da so imeli spolne odnose z demoni. V Angliji je Lord Protektor Cromwel posebej v ta namen imenoval generala iskalcev čarovnic, zloglasnega Matthewa Hopkinsa. Ko se je 17. stoletje nagnilo h koncu, je histerija prekoračila Atlantik in se razširila v puritanskih kolonijah Nove Anglije, tam je prišlo do gnusnih čarovniških procesov v Salemu, ki so dali kuliso za dramo Arthurja Millerja.
Toda celo najhujši izpadi protestantizma niso dosegli tistih, za katere je bil odgovoren Rim. V tem pogledu ostajajo dosežki inkvizicije neizpodbitni. Inkvizicija sama se je ponašala s tem, da je v časovnem razdobju sto petdesetih let sežgala najmanj trideset tisoč čarovnic. Cerkev se je še vedno močno nagibala k mizoginiji, sovraštvu do žensk, strah pred ženskami in naloga, naj zatira čarovnice, ji je ponudil dobrodošel izgovor za pravi pravcati križarski pohod proti ženskam, proti vsemu ženskemu.
Križarski pohod proti čarovništvu je cerkvi omogočil izživeti njeno sovražno nagnjenje do žensk- a dopustil ji je tudi, da je dobila nad njimi tako učinkovit nadzor, da niso imele nobene možnosti biti priznane kot enakopravna bitja. Demonski je postal tisti skeptični razum, ki je podvomil v katero koli stanje, ki ga je zastopala cerkev.
Preganjanje čarovnic je temeljito obdelal dominikanec Heinrich Kramer v svoji knjigi Čarovniško kladivo, ki je bila naperjena skoraj izključno proti ženskam. Kot višek bi mogoče tukaj navedli, do kakšnega zaključka je prišel Kramer: vzel je besedo »femina« in jo razstavil na dva dela »fe« in »minus«. »Fe« je sinonim za fedes, vero, »minus« je sinonim za »manj«. Iz tega je izvajal, »femina« pomeni »ki ima manj vere« v smislu: ženska je pač le nepopolna žival. Takšno je spoznanje dominikanskega meniha, kateri se je vedno skliceval na cerkvene učitelje. S tako imenovano »čarovniško bulo« je papež Inocenc VIII. leta 1484 odprl pot »čarovniškemu kladivu«. Učinki te knjige in čarovniške bule so bili nezaslišani.
Ženskam so razmesarili prsi, trgali drobovje in maternico
Predočimo si, kaj se je dogajalo v mučilnicah inkvizicije? Po prof. Hubertusu Mynareku so v patriarhalno moško struktuirani cerkvi morale biti ženske avtomatično pogosto še huje kaznovane kot krivoverni moški. Obstajali so specialni specifični mučilni instrumenti za ženske, npr. »vaginalna hruška«, ki se povečuje z obračanjem vijaka, raztrga drobovje in maternico. Obstajali so »kremplji za prsi«, ki so prsi razmesarili; drugi kremplji, razbeljeni v ognju, so povzročili »samo ugriz« na prsih neporočenih mater, medtem ko so otroci ležali ob nogah matere in je po njih tekla njena kri. Obstajali so »španski pajki«, t.p. štiriprstni škarjam podobni kremplji, s katerimi so zgrabili žrtev za zadnjico, za prsi, za trebuh ali glavo, pogosto tudi z dvema krempljema za oči ali ušesa in jo dvignili. Pa tudi »oralne hruške« za klepetave ženske, torej umetelno napravljeni železni zamaški, ki so z ošiljenim koncem razparali grlo.
Za priznanje čarovništva so uporabljali različne načine. Naj naštejemo še nekaj mučilnih tehnik in naprav: stiskanje palcev, bičanje, tesno vezanje rok na hrbtu, zavezovanje čez razrezano kožo, privijanje nog s španskim škornjem, posebnim obuvalom iz dveh polovic z navznoter obrnjenimi konicami, raztegovanje različnih vrst, visečemu zaslišancu so obešali na noge še uteži. Najhujša metoda za doseganje priznanja je bil čarovniški stol, mučilna klop, mučilna koza… V Sloveniji so pogosto predvsem na Štajerskem uporabljali čarovniški stol, to je železen stol z ostrimi konicami na sedalu, pod katerimi so kurili.
Zanimivo se je vprašati, kaj danes pomeni noč čarovnic v svetu in pri nas. Ves masaker, ki ga je zagrešila cerkev skozi vso zgodovino, na ljudi ni naredil pravega vtisa. Kot, da to ni dovolj grozljivo, se prav v tem času obuja spomine na čarovnice. Ali nekdo želi zasejati novo kal množične blaznosti tako kot v srednjem veku, ali ni to ponovno zaničevanje žensk? Kako to, da ženske o tem molčijo? Je strah res tako velik, da si ne upamo povedati na glas?
Hitlerju je pomagala na oblast katoliška cerkev!
Konec januarja je minilo 75 let od Hitlerjevega vzpona na oblast. V osnovnih šolah nas ne učijo, da je diktatorju odločilno pomagal na oblast Vatikan in njegova nemška podružnica. Cerkev pa je razumljivo tudi tiho – vsaj dokler bo odklanjanje nacizma tako močno, kot je to sedaj. Kako je katoliška cerkev pomagala tako Hitlerju kot tudi Mussoliniju?
1.februarja 1933 je imel Hitler svoj znameniti nastopni govor kot novi nemški kancler, v katerem je med drugim rekel: “Nacionalna vlada mora braniti in ohranjati tista krščanska načela, na katerih je nastal naš narod in na katerih temeljijo naše moralne in družinske vrednote.” Leto pozneje je kancler Hitler poslal v nemški parlament svoj zakon o izjemnih pooblastilih, s katerim je postal absolutni vladar Nemčije. Toda prej je moral rešiti manjšo težavo: za zakon je bila potrebna dvotretjinska večina, njegova nacistična stranka pa je bila v manjšini. Tako kot pred njim tudi Mussolini je moral po pomoč v Vatikan. Januarja 1934 je papež Pij XI. pisal dvema najmočnejšima nemškima katoliškima strankama in jima naročil, naj njuni poslanci podprejo Hitlerjev zakon. Teden pozneje je Hitler postal diktator Nemčije.
Papež Pij XI. in Mussolini sta leta 1925 začela italijanske dečke in deklice prepisovati iz skavtskih organizacij v fašistične. To so bili otroci, ki so petnajst let pozneje predstavljali jedro Mussolinijevih – in Hitlerjevih - udarnih vojaških sil, ki naj bi uveljavile prevlado arijske rase. Aprila 1926 je dobilo italijansko fašistično mladinsko gibanje uradni status, januarja naslednje leto pa je bil sprejet zakon, ki je prepovedoval ustanavljanje drugih mladinskih organizacij in gibanj ter nalagal razpustitev starih katoliških skavtskih organizacij. Da sta papež in Mussolini otroke zares pripravljala na vojno, so pokazale že uniforme, saj so skorajda angelska skavtska oblačila zamenjale prave pravcate vojaške uniforme. Decembra istega leta je papež izdal odlok, ki je vsem italijanskim osnovnim šolam naročal, naj v fašistične mladinske organizacije vpišejo vse otroke, mlajše od šestnajst let.
Februarja 1929 sta papež Pij in Mussolini sklenila Lateranski sporazum, s katerim se je katoliška cerkev tudi formalno povezala s fašističnim gibanjem. S cerkvenih prižnic so začeli odkrito povzdigovati fašizem in ljudi pripravljati na skorajšnje ‘volitve’, na katerih so lahko zgolj z da ali ne odgovorili, ali podpirajo novo fašistično vlado. Pij je pred glasovanjem izdal papeško pismo, ki je doseglo 99,9 odstotkov vernikov, saj so ga prebrali z vseh prižnic in objavili v vseh časopisih. V njem je seveda vernikom naročil, naj obkrožijo da. 24. marca 1929 je v skladu s papeževim navodilom ravnalo 8.519.539 volivcev, medtem ko jih je ne obkrožilo le 155.761. Papežev vpliv med italijanskim prebivalstvom je bil v tistem času izjemen.
Z veliko gotovostjo lahko torej trdimo, da je bil uspeh evropskega fašističnega in nacističnega gibanja v tistem času povsem odvisen od papeževih odločitev, saj brez njegove podpore ne bi uspele niti italijanske ‘volitve’, niti nemško glasovanje v parlamentu. Papež je bil tisti, ki je vlekel niti usode, cena na koncu pa je bila strahotna – petdeset milijonov žrtev druge svetovne vojne. Postopek novega organiziranja fašistične mladine je bil leta 1935 končan in poskrbljeno je bilo, da so »nove« vrednote (v veliki meri temelječe na Stari zavezi v Bibliji, ki je eden temeljev katoliške vere še dandanes) – večvrednost arijske rase, manjvrednost žensk, predsodke do Judov, homoseksualcev, drugih etničnih skupin – vcepili slehernemu odraščajočemu italijanskemu otroku.
Vir zapisa: Umor v Vatikanu, Lucien Gregoire
Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru
Vatikan je prvi priznal Hitlerjevo diktaturo!
Datum objave: 4.02.2008 ob 11:40
V sredo, 30. januarja je minilo 75 let od Hitlerjevega prevzema oblasti v Nemčiji. Danes je nesporno, da so cerkve pripomogle k temu, da je na oblast prišel Adolf Hitler. Denimo, Vatikan je bil prvi, ki je s sklepanjem konkordata 16. julija 1935 v Berlinu priznal Hitlerjevo diktaturo. Ne samo Lutrova cerkev, ampak tudi poznejši papež Pij XII. je, kot je znano, sodeloval z nacisti – in za nameček sklepal pogodbe, iz katerih Vatikanska cerkev še danes izvaja zahteve do nemške države. Tako marsikateri državljan, ki plačuje davek, ne more dojeti, da milijarde, ki jih Vatikanska cerkev v obliki subvencij zahteva od nemške države, ta še vedno samoumevno plačuje – na stroške davkoplačevalca, se razume. Neodvisno od tega ali je cerkveni član ali ni. Spričo navedenih dejstev je predrzna zgodovinska laž, ko je zdajšnji papež pri obisku židovske sinagoge v Koelnu trdil, da je bil holokavst posledica novejših poganskih ideologij, ne pa cerkvenega protižidovstva.
Hitler je priznal, da je njegova uničevalna ideologija temeljila na Svetem pismu
Hitler je v svoji knjigi »Mein Kampf« pripomnil: »Delam samo to, kar cerkev počne že 1500 let, vsekakor temeljiteje.« V knjigi je Hitler opravičeval svoje načrte uničenja določenih delov prebivalstva prav s citati iz biblične stare zaveze. Na koncu knjige Hitler sklene: “Danes sem povsem prepričan, da je moje ravnanje popolnoma v skladu z navodili Vsemogočnega.” Dejstvo je, da je Hitlerjeva ideologija temeljila na stari zavezi ter da so ljudje verjeli, da predstavlja božjo voljo. V knjigi Umor v Vatikanu, Lucien Gregoire piše, da je Hitlerjeva knjižna uspešnica Mein Kampf postala priporočljivo branje po katoliških srednjih šolah v Evropi. Vidimo, da tudi antisemitizem v Nemškem rajhu nacionalsocialistov konec koncev izvira od Vatikanske cerkve in njenega potaknjenca, Lutrove cerkve. Po pravici lahko rečemo: zločinov Adolfa Hitlerja nad Židi cerkev ni le sama izrecno dopuščala ali pa si umazala roke, ampak jih je s svojo še danes vedno aktualno cerkveno doktrino pomagala pripraviti, jih podpirala in ideološko podkrepila.
Emilia Errath, Altfeld, Nemčija
1.februarja 1933 je imel Hitler svoj znameniti nastopni govor kot novi nemški kancler, v katerem je med drugim rekel: “Nacionalna vlada mora braniti in ohranjati tista krščanska načela, na katerih je nastal naš narod in na katerih temeljijo naše moralne in družinske vrednote.” Leto pozneje je kancler Hitler poslal v nemški parlament svoj zakon o izjemnih pooblastilih, s katerim je postal absolutni vladar Nemčije. Toda prej je moral rešiti manjšo težavo: za zakon je bila potrebna dvotretjinska večina, njegova nacistična stranka pa je bila v manjšini. Tako kot pred njim tudi Mussolini je moral po pomoč v Vatikan. Januarja 1934 je papež Pij XI. pisal dvema najmočnejšima nemškima katoliškima strankama in jima naročil, naj njuni poslanci podprejo Hitlerjev zakon. Teden pozneje je Hitler postal diktator Nemčije.
Papež Pij XI. in Mussolini sta leta 1925 začela italijanske dečke in deklice prepisovati iz skavtskih organizacij v fašistične. To so bili otroci, ki so petnajst let pozneje predstavljali jedro Mussolinijevih – in Hitlerjevih - udarnih vojaških sil, ki naj bi uveljavile prevlado arijske rase. Aprila 1926 je dobilo italijansko fašistično mladinsko gibanje uradni status, januarja naslednje leto pa je bil sprejet zakon, ki je prepovedoval ustanavljanje drugih mladinskih organizacij in gibanj ter nalagal razpustitev starih katoliških skavtskih organizacij. Da sta papež in Mussolini otroke zares pripravljala na vojno, so pokazale že uniforme, saj so skorajda angelska skavtska oblačila zamenjale prave pravcate vojaške uniforme. Decembra istega leta je papež izdal odlok, ki je vsem italijanskim osnovnim šolam naročal, naj v fašistične mladinske organizacije vpišejo vse otroke, mlajše od šestnajst let.
Februarja 1929 sta papež Pij in Mussolini sklenila Lateranski sporazum, s katerim se je katoliška cerkev tudi formalno povezala s fašističnim gibanjem. S cerkvenih prižnic so začeli odkrito povzdigovati fašizem in ljudi pripravljati na skorajšnje ‘volitve’, na katerih so lahko zgolj z da ali ne odgovorili, ali podpirajo novo fašistično vlado. Pij je pred glasovanjem izdal papeško pismo, ki je doseglo 99,9 odstotkov vernikov, saj so ga prebrali z vseh prižnic in objavili v vseh časopisih. V njem je seveda vernikom naročil, naj obkrožijo da. 24. marca 1929 je v skladu s papeževim navodilom ravnalo 8.519.539 volivcev, medtem ko jih je ne obkrožilo le 155.761. Papežev vpliv med italijanskim prebivalstvom je bil v tistem času izjemen.
Z veliko gotovostjo lahko torej trdimo, da je bil uspeh evropskega fašističnega in nacističnega gibanja v tistem času povsem odvisen od papeževih odločitev, saj brez njegove podpore ne bi uspele niti italijanske ‘volitve’, niti nemško glasovanje v parlamentu. Papež je bil tisti, ki je vlekel niti usode, cena na koncu pa je bila strahotna – petdeset milijonov žrtev druge svetovne vojne. Postopek novega organiziranja fašistične mladine je bil leta 1935 končan in poskrbljeno je bilo, da so »nove« vrednote (v veliki meri temelječe na Stari zavezi v Bibliji, ki je eden temeljev katoliške vere še dandanes) – večvrednost arijske rase, manjvrednost žensk, predsodke do Judov, homoseksualcev, drugih etničnih skupin – vcepili slehernemu odraščajočemu italijanskemu otroku.
Vir zapisa: Umor v Vatikanu, Lucien Gregoire
Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru
Vatikan je prvi priznal Hitlerjevo diktaturo!
Datum objave: 4.02.2008 ob 11:40
V sredo, 30. januarja je minilo 75 let od Hitlerjevega prevzema oblasti v Nemčiji. Danes je nesporno, da so cerkve pripomogle k temu, da je na oblast prišel Adolf Hitler. Denimo, Vatikan je bil prvi, ki je s sklepanjem konkordata 16. julija 1935 v Berlinu priznal Hitlerjevo diktaturo. Ne samo Lutrova cerkev, ampak tudi poznejši papež Pij XII. je, kot je znano, sodeloval z nacisti – in za nameček sklepal pogodbe, iz katerih Vatikanska cerkev še danes izvaja zahteve do nemške države. Tako marsikateri državljan, ki plačuje davek, ne more dojeti, da milijarde, ki jih Vatikanska cerkev v obliki subvencij zahteva od nemške države, ta še vedno samoumevno plačuje – na stroške davkoplačevalca, se razume. Neodvisno od tega ali je cerkveni član ali ni. Spričo navedenih dejstev je predrzna zgodovinska laž, ko je zdajšnji papež pri obisku židovske sinagoge v Koelnu trdil, da je bil holokavst posledica novejših poganskih ideologij, ne pa cerkvenega protižidovstva.
Hitler je priznal, da je njegova uničevalna ideologija temeljila na Svetem pismu
Hitler je v svoji knjigi »Mein Kampf« pripomnil: »Delam samo to, kar cerkev počne že 1500 let, vsekakor temeljiteje.« V knjigi je Hitler opravičeval svoje načrte uničenja določenih delov prebivalstva prav s citati iz biblične stare zaveze. Na koncu knjige Hitler sklene: “Danes sem povsem prepričan, da je moje ravnanje popolnoma v skladu z navodili Vsemogočnega.” Dejstvo je, da je Hitlerjeva ideologija temeljila na stari zavezi ter da so ljudje verjeli, da predstavlja božjo voljo. V knjigi Umor v Vatikanu, Lucien Gregoire piše, da je Hitlerjeva knjižna uspešnica Mein Kampf postala priporočljivo branje po katoliških srednjih šolah v Evropi. Vidimo, da tudi antisemitizem v Nemškem rajhu nacionalsocialistov konec koncev izvira od Vatikanske cerkve in njenega potaknjenca, Lutrove cerkve. Po pravici lahko rečemo: zločinov Adolfa Hitlerja nad Židi cerkev ni le sama izrecno dopuščala ali pa si umazala roke, ampak jih je s svojo še danes vedno aktualno cerkveno doktrino pomagala pripraviti, jih podpirala in ideološko podkrepila.
Emilia Errath, Altfeld, Nemčija
OBLAST JE MAFIJA, MAFIJA JE OBLAST
Organiziran zločin je v stoletjih prodrl tako globoko v temelje zakonite družbe in ima toliko bogastva, da ga kmalu ne bo mogla več nadzorovati nobena zakonita institucija. Začelo pa se je nekoč davno, nekje v Italiji.
Bilo je šestnajsto stoletje in na Siciliji so začela rasti tajna ilegalna zločinska združenja. Zelo dobro so poznala delo tako imenovanih "compagnie d'armi" oziroma tolp, ki jih je španska policija organizirala v času skorumpirane španske vladavine (1504-1713), da bi strahovali rojake in med njimi vohunili za tuje oblasti. Pravi razcvet je mafija doživela šele v prvi polovici 19. stoletja, ko so prišli na oblast Burboni. Takrat je bila Sicilija zanemarjena in sama sebi prepuščena dežela. V državi ni bilo noben avtoritete in prebivalci so bili na milost in nemilost prepuščeni izkoriščevalcem. Predvsem latifundisti so najemali zločinske tolpe, ki so z nasiljem obvladovale izkoriščane množice.
A takrat nihče niti slutiti ni mogel, kako se bo dogajanje resnično razpletlo. Nasilni zločinci so moč, ki so jim jo podelili, začeli izkoriščati proti tistim, ki so jih najeli in jih ustvarili. Izsiljevanja in nasilja je bilo čedalje več, mafija pa je svoj vpliv tako zelo razširila, da je odločala tudi o volitvah, narekovala je cene in sodelovala v javnem življenju. Čeprav so jo številne buržoazne vlade poskušale izkoreniniti, to nobeni ni uspelo. Zakaj? Zato, ker se socialno-ekonomske razmere, iz katerih je vzklila, niso nikoli spremenile.
Sicilijanska mafija ni bila nikoli tako strogo organizirana kot na primer njena bližnja sorodnica Camorra iz neapeljske kraljevine, bila pa je neverjetno trdna, saj je temeljila skorajda izključno na terorju in izsiljevanju. Od svojih najzgodnejših začetkov do sodobnih dni je mafija sovražila oblast in njene organe, njeni člani pa nikoli niso prelomili prisege, s katero so se zavezali k popolni molčečnost pred komerkoli in glede česarkoli, kar bi lahko pomagalo dokazati, da je mafija kriva za zločine.
Tudi v Ameriki mafija ni nastala šele z vladavino Al Caponeja. Svoje niti je tam spletla že v šestdesetih letih devetnajstega stoletja, ko so se tja priselili sicilijanski izseljenci. Povezali so se s tamkajšnjimi gangsterji in z zločinskimi organizacijami, si priborili "koncesije za delo" in kmalu postali najpomembnejši del ameriškega podzemlja.
Oblast je mafija, mafija je oblast
Danes dobro organiziranega kriminala ne simbolizira več le siciljanska mafija, saj so svet preplavile zločinske tolpe iz najrazličnejših držav. Kljub vsemu so zavestno ali ne vse prevzele način delovanja, ki ga je že pred stoletji ustoličila sicilijanska mafija.
Kjer je denar, tam je tudi kriminal. In tako je povsem razumljivo, da je organizirani kriminal veliko pred vsemi multinacionalnimi družbami zaslutil, kako velik dobiček se skriva na razvitem zahodu in kakšna zakladnica je Evropska unija. Denar je bilo treba le pobrati. In mafija ga je pobrala
Zločinske skupine iz vsega sveta so se povezale in začele poslovati na novem, enotnem trgu. Pravzaprav so bile tudi prve, ki so se začele obnašati kot novi Evropejci, čeprav jih veliko sploh ni bilo evropskih niti po svojem nastanku niti po nacionalni pripadnosti.
Med seboj so se povezovali tako, kot je bilo najbolj donosno. Narkomafije iz Kolumbije, Bolivije in Peruja so začele sodelovati z mafijama iz Italije in Francije.Ti dve sta se povezali z mafijama Rusije in Poljske, slednji pa sta neodvisni druga od druge navezali stike z narkomafijami iz Latinske Amerike. Krog je bil sklenjen.
Danes se mafija ukvarja z vsem, kar prinaša dobiček, svojo pot do denarja pa si praviloma utre z nasiljem. V Veliki Britaniji so izjemno močni nasilni jamajški "jardiji", ki svoja pravila igre vsiljujejo kar s puškami, ruskimi kalašnikovkami, ki jih dobivajo od svojih ruskih partnerjev. Evropski trg seksa z mladimi dekleti zalagajo madžarske, poljske in ruske tolpe, ki med drugim tihotapijo tudi otroke. Glavni izvozniki videofilmov s pornografsko-sadistično in pedofilsko vsebino na evropski trg so organizirane zločinske skupine iz ZDA, nemški trgovci pa raje sklepajo posle s kitajskimi triadami, ki snemajo filme s pedofilsko tematiko na Tajskem in v ŠriLanki.
Zakaj si združena Evropa zatiska oči pred tako razvejanim organiziranim kriminalom, ki kar bode v oči? Zato ker nihče noče tvegati in se s preveliko vnemo lotiti njenega izkoreninjanja, saj bi moral za uspeh močno poseči v zakonodajo in okrniti tudi osebne svoboščine. Ali so jih pošteni državljani pripravljeni žrtvovati v zameno za zakonsko zaščito in varnost? Verjetno ne, ali kot pravi neki pravnik iz Strasbourga: "Država brez kriminala je država brez svobode."
Vzhodna loža
Organizirani kriminal pa ima zelo mogočno pomočnico. Pod svoje okrilje ga je vzela svojevrstna evropska različica prostozidarstva, ki jo v različnih državah prepoznamo po tem, da ima v svojem imenu besedi Vzhodna loža. To so prepovedane prostozidarske lože, ki varujejo organiziran kriminal in izrabljajo svoj politični vpliv, da bi pomagale kateri od držav Evropske unije. Med njimi naj bi bila najdejavnejša in najvplivnejša prostozidarska loža Grande Orient Lodge de France, saj so najvišje položaje zasedli člani družin dveh francoskih voditeljev, med simpatizerji pa je bilo tudi nekaj najvišjih predstavnikov Evropske komisije v Bruslju in Evropskega parlamenta v Strasbourgu.
Kako močno je spletkarjenje neuradnega prostozidarstva, so leta 1981 nekoliko razkrili v Italiji. Takrat so odkrili, da se stranska veja Vzhodne lože, imenovana Propaganda Due (P2), intenzivno pripravljala na državni udar. Razkritje, da so bili med člani P2 nekateri vodilni politiki, uslužbenci policije, tajnih služb in sodniki, je bilo dovolj grozljivo, da je padla vlada, P2 pa so razglasili za nezakonito in jo domnevno razpustili.
Vendar res le domnevno, kajti v resnici deluje še danes. Javnost je namreč zvedela le za devetsto petdeset imen članov P2, preostalih tisoč šeststo pa se je ves čas uradne prepovedi še naprej tajno sestajalo, varovalo organiziran kriminal in spletkarilo. Člani P2 so tako brezkompromisni, da dajejo zavetje celo takšnim teroristom, kot so tisti, ki so odgovorni za bombni atentat na galerijo Uffizi v Firencah maja 1993.
Vse te »vzhodne« prostozidarske lože so nekakšne izobčenke. Glavna svetovna prostozidarska organizacija iz Velike Britanije jih je prepovedala, priznala pa ni niti zakonite Velike italijanske lože, ki je imela osemnajst tisoč članov in ni bila povezana s P2. Upravičeno, kajti celo njen Veliki mojster Guiliano di Bernardo, ki jo je poskušal očistiti, je obupal. "Imel sem opraviti s pošastjo," je izjavil in se iz Rima preselil v Milano, kjer je ustanovil svojo Veliko regularno italijansko ložo. Takrat se je zavezal, da bo sodeloval s sodniki, pooblaščenimi za preiskavo o povezavi med organiziranim kriminalom in prostozidarstvom, od ljudi, ki so se želeli pridružiti njegovi odcepljeni loži, pa je zahteval potrdilo preiskovalnega sodnika, da niso vpleteni v zločinsko dejavnost, da niso člani mafijske organizacije in da nikoli niso sodelovali v politični korupciji.
Čeprav se nekateri trudijo, da bi očistili zlovešče tajne vzhodne lože, so se te skupaj z enako skrivnostnimi mafijskimi skupinami, ki jih podpirajo, v Evropi zelo razmahnile in po končani hladni vojni svoje lovke razpredle po vsem nekdanjem komunističnem imperiju.
Jedrski kriminal
Tudi nekdanja Sovjetska zveza ni bila imuna za zakone podzemlja, čeprav se je zdelo, da partijska nomenklatura obvladuje vse in vsakogar. Državna struktura Sovjetske zveze s petnajstimi republikami in petnajstimi republiškimi partijskimi šefi z generalnim sekretarjem na čelu je bila neverjetno podobna svojim nasprotnikom, kriminalnim "botrskim" sistemom. In čeprav je bila v svoji represivnosti nadvse učinkovita, mafiji nikoli ni prišla do dna.
Ko je bila Sovjetska zveza tik pred razpadom, mafija ni bila presenečena, saj se je tamkajšnje podzemlje že dolgo pred razpadom s prav vizionarsko taktiko pripravljalo na spremembe. Leta 1993 je bilo jasno, da mafija zelo dobro ve, kakšna bo prihodnost Sovjetske zveze. Zle slutnje tamkajšnjih analitikov in politologov, da se bodo vrata v spodnji dom ruskega parlamenta odprla kriminalu, so se izkazale za upravičene in kmalu je najvišja zakonodajna oblast povsem legitimno in legalno začela zastopali interese ruskega podzemlja.
Na dnevnem redu novoizvoljenega parlamenta se je znašel tudi osnutek zakona, s katerim naj bi pomilostili vse, ki so bili obtoženi, da so si po razpadu Sovjetske zveze nezakonito pridobili premoženje in ga po skrivnih poteh prenesli na tajne račune v tujini. Za sprejetje tega zakona se je zavzemal tudi nacionalist Vladimir Žirinovski. Če bi pomilostili »lastnike« sto petdeset do dvesto milijard ukradenih dolarjev, je razložil, bi ga ti spet vložili v rusko gospodarstvo, sicer bodo za
Rusijo izgubljeni.
Vendar z rusko mafijo niso imeli težav le v njeni matični domovini, temveč tudi v Evropi. Ruski jedrski teroristi so na primer za središče svojih nečednih poslov izbrali Nemčijo. Ta je v boju proti njim ustanovila obveščevalni enoti v Kielu in Wiesbadnu ter tako poskušala nadzorovati eno največji strah zbujajočih dejavnosti organiziranega kriminala.
Avgusta 1994 so Nemci na svoji meji zasegli štiri pošiljke plutonija, ki so ga teroristi nameravali uporabiti za izdelavo jedrskega orožja. Helmut Kohl je v Moskvo poslal šefa nemške obveščevalne službe Bernda Schmidbauerja, da bi se z Rusi dogovoril o takojšnji zaustavitvi novih pošiljk. A so bili pogovori neuspešni. Razkrili so namreč pretresljivo dejstvo, da v vsej nekdanji Sovjetski zvezi ni policije, ki bi bila motivirana za preprečevanje trgovanja z orožjem, nad bojem proti kriminalu pa ni bila navdušena niti uradna Moskva.
Dolgoprvadnanskaja, čečenska, ukrajinska in gruzijska mafija, glavne prekupčevalke z jedrskim orožjem in jedrskimi surovinami, tako še danes nemoteno delujejo. Zelo uspešne so, saj imajo v svojih vrstah nekdanje vojake iz okrnjene Rdeče armade in zelo okleščenega KGB. Svoja omrežja vodijo iz različnih centrov v Nemčiji, najpogosteje iz nekdanjega Vzhodnega Berlina. Ruske mafije dobro sodelujejo s siciljansko Coso Nostro, neapeljsko Camorro, kalabrijsko Ndrangheto in drugimi. Zelo pomembna je tudi srbska skupina Ravna gora, ki je še posebej dejavna v Belgiji in na Nizozemskem, vendar s konvencionalnim in jedrskim orožjem posluje s svojega sedeža v nekdanjem vzhodnem Berlinu. Vse mafije namreč svoje niti najraje vlečejo iz vzhodnega dela Nemčije, saj jim tam pomagajo domače skupine, v katerih so uslužbenci nekdanje vzhodnonemške tajne službe Stasi. Brez te skorajda državne podpore bi veliko teže trgovali.
Julija 1994 je Manfred Kittlaus, direktor berlinske posebne policijske enote, ki preiskuje delovanje Stasija, v uradnem poročilu obvestil Bonn, da je leta 1990, še pred združitvijo Nemčije, vzhodnonemška obveščevalna služba ukradla skoraj enajst milijard funtov, s katerimi nekdanji častniki denarno podpirajo kriminal. Čeprav so v zahodnem delu države zdesetkali policijske vrste, da bi okrepili policijski nadzor nad vzhodnim delom države, jim še vedno primanjkuje nekaj tisoč policistov za enakovreden boj z mafijo.
Razmere v Vzhodni Nemčiji natančno orišejo besede člana mafijske skupine dolgoprvadnaski, ki pravi, da lahko tam mafija počne vse, kar se ji zljubi, saj je v času komunizma območje upravljal Stasi. Od takrat se ni dosti spremenilo, kar pomeni, da je mafija tam varna. Vse, kar počnejo, je protizakonito, in nikogar ni, ki bi jim to lahko preprečil.
Mednarodne konference in domnevno zavezujoči sporazumi o nadzoru nad trgovanjem z jedrskim orožjem v resničnem življenju nimajo nobene moči. Uradne oblasti v Rusiji in nekaterih republikah nekdanje Sovjetske zveze mižijo na obe očesi, samo da bi prišle do trdne tuje valute, Libija, Irak, Iran, Alžirijo in Pakistan pa bi dali vse, da bi prišli do tako želenega jedrskega orožja.
Rdeče živo srebro
Prekupčevanje z radioaktivnimi snovmi je sicer izjemno dobičkonosno, a je tudi zelo nevarno. Tako življenjsko kot denarno. Lahkovernih kupcev je zmeraj dovolj in marsikdo je ostal brez denarja, ker je kupoval "mačka v žaklju", resnični trgovini pa se ni niti približal.
Na jedrskem trgu je bilo nekaj časa "hit" tako imenovano rdeče živo srebro. Čeprav nihče ne ve zagotovo, kaj to pravzaprav je, ruski vladni uradniki trdijo, da takšna snov resnično obstaja. Tudi Vladimir Žirinovski je po uspehu na volitvah rad pripovedoval o orožju, ob katerem bo onemel ves svet.
Obveščevalni viri potrjujejo, da takšna snov resnično obstaja in da je zmes živega srebra in antimonovih oksidov. V prahu je spojina stabilna, eksplozivna pa naj bi postala, ko jo pod visokim pritiskom in s sevanjem spremenijo v tekoče stanje. Rdeče živo srebro naj bi pri izdelavi jedrskega orožja nadomestilo tradicionalne eksplozive, ki aktivirajo atomsko bombo. Po tej teoriji naj bi z živosrebrno spojino izdelali jedrsko orožje, ki ne bi bilo večje od ročne bombe.
Libija in Irak sta plačala več kot milijon funtov le za vzorec te spojine. Pošiljke s takšno snovjo je policija zasegla na Poljskem, v Bolgariji, Italiji in Nemčiji, vendar vodja nemške enote za odkrivanje tihotapljenja radioaktivnih snovi trdi, da iz nobene od zaseženih snovi, ki so jih testirali evropski znanstveniki, ni mogoče izdelati jedrskega orožja. Če takšna spojina res obstaja, je oblasti niso odkrile. Nekateri so prepričani, da so vse zgodbe o živem srebru samo prevara, s katero zločinci odirajo lakomne prekupčevalce. Da gre za enega najuspešnejših trikov, kar si jih je kdajkoli izmislila mafija, da bi zavedla kupce, se strinjajo tudi nekateri znanstveniki.
Analitiki iz ameriške obveščevalne službe se strinjajo, da rdeče živo srebro ne vsebuje eksplozivnih sestavin, vendar so prepričani, da je bilo za Sovjetsko zvezo kljub temu zelo dragoceno, le nekoliko drugače. Po njihovem mnenju so si to izvirno potegavščino namreč izmislili v Moskvi, da bi pozornost zahodnih obveščevalnih služb preusmerili s tihotapljenja pravega jedrskega orožja. Ko je namreč po padcu komunizma zahodni svet zagrozil Moskvi, da ji gospodarsko ne bo več pomagal, če bo še naprej vojaško sodelovala z državami Srednjega vzhoda, ki podpirajo terorizem, se je Moskva vdala in preklicala sodelovanje. A le navidezno. V resnici je ustanovila zasebna podjetja in nadaljevala sodelovanje ob pomoči starih in novih obveščevalnih služb. Slednje so se povezale z ruskim organiziranim kriminalom in pod krinko "zasebnih podjetij" še naprej trgovale z radioaktivnimi snovmi, ki jih po pogodbi o neširjenju jedrskega orožja ne bi smele prodajati.
V slogi je moč
Oblast in organiziran zločin sta bila vedno ne le tesno povezana, temveč tudi soodvisna. Dvajseto stoletje so pretresali na eni strani zločini vseh vrst in na drugi poskusi oblasti, da bi jih zatrla. Vendar so se v ozadju teh bojev vedno prepletali skupni interesi tistih, ki so sodelovali in dogajanja obračali v skupno korist. Sodelovali niso le koristoljubni posamezniki iz kriminalnih skupin in kakšni podkupljeni uradniki, kajti v tem primeru bi bila mafija že zdavnaj izkoreninjena, z mafijo so sodelovali vrhovi vlad.
Lucky Luciano
Ko mafiji odsekaš glavo, ji kmalu zraste nova, so ugotovili vsi, ki so se kdajkoli soočili z njo. Čeprav je Mussolini zajel skoraj vse mafijske botre in jih zaprl v otoške ječe, sicilijanska mafija ni razpadla. Po drugi svetovni vojni se je vrnila pošastna in močna, takšna, kakršno jo poznamo danes.
Pri življenju jo je ohranil Lucky Luciano, ki je zaslutil prednosti sodelovanja z oblastjo veliko prej, preden so se Združene države Amerike zavedle nevarnosti sodelovanja z mafijo. Mornariška obveščevalna služba je med drugo svetovno vojno prosila Luckyja Luciana, naj jim pomaga pri njenih vojaških akcijah v Evropi. Luciano je ponudbo sprejel. Iz svoje celice v newyorškem zaporu, kjer je prestajal najvišjo zaporno kazen zaradi organiziranja prostitucije, petdeset let torej, je prepovedal kraje in zamude pri pošiljanju vojnih zalog v Evropo iz newyorškega pristanišča, ki je bilo v rokah mafije. Njegova beseda je bila ukaz, ki si mu ni upal nihče ugovarjati. V pristanišču ni nihče ničesar ukradel in nobena pošiljka ni zamujala.
Ko je pokazal svojo nesporno oblast, je daleč naprej misleči Luciano predlagal dogovor, ki ga danes ameriške oblasti odločno zanikajo - pogojni izpust na prostost v zameno za pomoč mafije pri invaziji zaveznikov na Sicilijo. V tistem času je bila to ponudba, ki je ZDA niso mogle zavrniti, čeprav je bila predmet posmeha vseh uradnih institucij v Washingtonu in njihovih poročilih, še zlasti FBI. Lucianu je uspelo še marsikaj drugega, kar danes država, ki mu je to omogočila, mrzlično zanika.
Ponovno rojstvo
Luciano je iz svoje celice sporočil newyorškim priseljencem s Sicilije, naj sodelujejo z mornariško in vojaško obveščevalno službo, ti priseljenci pa so v Lucianovem imenu sporočali ukaze na Sicilijo. Danes uradna zgodovina navaja najmanjše število žrtev med vsemi izkrcavanji zaveznikov v Evropi. Že v prvih oseminpetdesetih urah so zavezniki napredovali sto kilometrov v notranjost. Mafija je vse izpeljala brez napake. Zavezniki, ki so se prvi izkrcali na sicilijanski obali, so sicer nosili ameriške zastave, vendar je v zraku vihralo veliko več zastav z drugačno, preprosto oznako. Na povsem belem ozadju je bila s črno barvo izpisana črka L. L je bil Lucianov znak. Bil je znak, da so poti pripravljene in prehodi odprti. Luciano je ukazal, da mora biti vse pripravljeno, in tako je tudi bilo.
Vendar Luciano ni bil neprecenljiv le za Američane, temveč tudi za Cosso Nostro. Čeprav je Mussolini zdesetkal sicilijansko mafijo, je ni uničil, le potuhnila se je in čakala pravega vodjo. Prišel je Lucky Luciano in bil babica pri porodu. Čeprav je bil takrat še vedno zaprt v New Yorku, je poskrbel, da je imelo njegovo sicilijansko dete pravilno prehrano. Naročil je, naj pripravijo sezname z imeni Mussolinijevih fašistov in nemških kolaboracionistov in poskrbel, da v vojaško nadzorovani vladi, ki so jo zavezniki ustanovili po uspešnem izkrcanju, zanje ni bilo prostora. Tisti, ki so vodili ameriške čete na kopno, so že imeli pripravljene predloge, koga naj izberejo zasedbene sile, da bo lokalna oblast nemoteno delovala. Ameriški upravitelji so hvaležno sprejeli pomoč in niti slutili niso, da so v vse občinske urade na Siciliji postavili člane ali sodelavce Cose Nostre. Američani so mafiji Sicilijo prinesli dobesedno na srebrnem krožniku, ta jo je morala le pogoltniti.
V Združenih državah Amerike se vse odtlej ameriške oblasti zaman trudijo, da bi spodnesle Lucianovega naslednika. Luciano je namreč še pred svojo aretacijo leta 1936 ustanovil vladajočo mafijsko Komisijo, ki ji je takrat predsedoval kot "capo di tutti capi." Komisija je vse v ZDA bivajoče mafijske družine povezala v sindikat, ki vodi organizirani kriminal v vseh državah ZDA.
Luciano je bil poseben človek. Odvetnik Moses Polakoff, ki je leta 1946 zastopal Luciana, ko je ta zaprosil za pogojni izpust, je naravnost občudoval utemeljitelja te izjemne ameriške zločinske organizacije. O njem in o legendarnih gangsterjih, kot so Frank Costello, Meyer Lansky, Bugsy Siegel in Albert Anastasia je bil prepričan, da bi bili odlični v vsem, česar bi se lotili. Njihov posel je bil pač zločin.
Zakon postave
Čeprav se večina oblasti na svetu bojuje proti vseprisotnim mafijam, nobena od njih ni uspešna. Mar nimajo dovolj policijskih sil, obveščevalnih služb in tehničnih pripomočkov, morda izvršilna oblast nima dovolj pooblastil? Ne, resnica je veliko bolj banalna. Teh služb je preprosto preveč, uporabljajo preveč različnih tehnologij in računalniških sistemov ter delujejo preveč različno, vsaka od njih pa je prepričana, da je njen sistem najboljši. Zato celo znotraj ene države le redke službe dobro sodelujejo med seboj, še redkeje pa se povezujejo zunaj državnih meja. Čeprav je na primer Evropska unija odprla svoje meje, organizirane skupine proti kriminalu, ki je zasidran globoko v temeljih Evropske unije, med sabo skorajda ne sodelujejo. Mednarodne konference, sklepi in resolucije sicer vedno znova obljubljajo skupne akcije in združevanje sil, vendar so v resničnem življenju še vedno zelo daleč od besede, ki je v evropskem besednjaku tako zelo priljubljena - usklajenosti.
Vse skupaj je v resnici skrajni nesmisel.
Za začetek boja proti organiziranemu kriminalu v Evropi bi morali imeti enotno FBI za vso Evropo, vendar bi to lahko oblikovali le, če bi imele vse vlade Evropske unije pravo politično voljo. To bi morale imeti tudi različne agencije, ki skrbijo za red v državah članicah, saj bi se morale odpovedati delu svojega imperija. Vlade nimajo volje, agencije ne pripravljenosti za odpovedovanje. Najverjetneje bomo oboje dobili takrat, ko bo že prepozno in ko kriminala ne bo več mogoče ustaviti. Mafija je na primer prisotna tudi v institucijah Evropske unije, zlasti v Bruslju, čeprav uradni organi tega nikoli niso priznali. A poznavalci pravijo, da je prepletanje oblasti in mafije sistem, ki je bi ustanovljen že davno in ki je ves čas dobro deloval. In bo še naprej, tako kot ga bodo oblasti še naprej zanikale.
Nekateri sedanji in nekdanji člani evropskega parlamenta resignirano in cinično ugotavljajo, da bi bilo za Evropsko unijo najkoristneje, če bi jo vodila mafija. Tako bi na mah ustavili nezakonito pridobivanja denarja in prekinili boj za ohranjanje ugodnosti, s čimer bi Evropska unija prihranila veliko milijonov. Čeprav se finančni varuhi trudijo, kolikor se morejo, ni učinkovitega sistema, ki bi nadzoroval, kam gredo velikanske vsote denarja evropskih davkoplačevalcev, niti tega, koliko ga konča v žepih evropskih parlamentarcev.
Bilo je šestnajsto stoletje in na Siciliji so začela rasti tajna ilegalna zločinska združenja. Zelo dobro so poznala delo tako imenovanih "compagnie d'armi" oziroma tolp, ki jih je španska policija organizirala v času skorumpirane španske vladavine (1504-1713), da bi strahovali rojake in med njimi vohunili za tuje oblasti. Pravi razcvet je mafija doživela šele v prvi polovici 19. stoletja, ko so prišli na oblast Burboni. Takrat je bila Sicilija zanemarjena in sama sebi prepuščena dežela. V državi ni bilo noben avtoritete in prebivalci so bili na milost in nemilost prepuščeni izkoriščevalcem. Predvsem latifundisti so najemali zločinske tolpe, ki so z nasiljem obvladovale izkoriščane množice.
A takrat nihče niti slutiti ni mogel, kako se bo dogajanje resnično razpletlo. Nasilni zločinci so moč, ki so jim jo podelili, začeli izkoriščati proti tistim, ki so jih najeli in jih ustvarili. Izsiljevanja in nasilja je bilo čedalje več, mafija pa je svoj vpliv tako zelo razširila, da je odločala tudi o volitvah, narekovala je cene in sodelovala v javnem življenju. Čeprav so jo številne buržoazne vlade poskušale izkoreniniti, to nobeni ni uspelo. Zakaj? Zato, ker se socialno-ekonomske razmere, iz katerih je vzklila, niso nikoli spremenile.
Sicilijanska mafija ni bila nikoli tako strogo organizirana kot na primer njena bližnja sorodnica Camorra iz neapeljske kraljevine, bila pa je neverjetno trdna, saj je temeljila skorajda izključno na terorju in izsiljevanju. Od svojih najzgodnejših začetkov do sodobnih dni je mafija sovražila oblast in njene organe, njeni člani pa nikoli niso prelomili prisege, s katero so se zavezali k popolni molčečnost pred komerkoli in glede česarkoli, kar bi lahko pomagalo dokazati, da je mafija kriva za zločine.
Tudi v Ameriki mafija ni nastala šele z vladavino Al Caponeja. Svoje niti je tam spletla že v šestdesetih letih devetnajstega stoletja, ko so se tja priselili sicilijanski izseljenci. Povezali so se s tamkajšnjimi gangsterji in z zločinskimi organizacijami, si priborili "koncesije za delo" in kmalu postali najpomembnejši del ameriškega podzemlja.
Oblast je mafija, mafija je oblast
Danes dobro organiziranega kriminala ne simbolizira več le siciljanska mafija, saj so svet preplavile zločinske tolpe iz najrazličnejših držav. Kljub vsemu so zavestno ali ne vse prevzele način delovanja, ki ga je že pred stoletji ustoličila sicilijanska mafija.
Kjer je denar, tam je tudi kriminal. In tako je povsem razumljivo, da je organizirani kriminal veliko pred vsemi multinacionalnimi družbami zaslutil, kako velik dobiček se skriva na razvitem zahodu in kakšna zakladnica je Evropska unija. Denar je bilo treba le pobrati. In mafija ga je pobrala
Zločinske skupine iz vsega sveta so se povezale in začele poslovati na novem, enotnem trgu. Pravzaprav so bile tudi prve, ki so se začele obnašati kot novi Evropejci, čeprav jih veliko sploh ni bilo evropskih niti po svojem nastanku niti po nacionalni pripadnosti.
Med seboj so se povezovali tako, kot je bilo najbolj donosno. Narkomafije iz Kolumbije, Bolivije in Peruja so začele sodelovati z mafijama iz Italije in Francije.Ti dve sta se povezali z mafijama Rusije in Poljske, slednji pa sta neodvisni druga od druge navezali stike z narkomafijami iz Latinske Amerike. Krog je bil sklenjen.
Danes se mafija ukvarja z vsem, kar prinaša dobiček, svojo pot do denarja pa si praviloma utre z nasiljem. V Veliki Britaniji so izjemno močni nasilni jamajški "jardiji", ki svoja pravila igre vsiljujejo kar s puškami, ruskimi kalašnikovkami, ki jih dobivajo od svojih ruskih partnerjev. Evropski trg seksa z mladimi dekleti zalagajo madžarske, poljske in ruske tolpe, ki med drugim tihotapijo tudi otroke. Glavni izvozniki videofilmov s pornografsko-sadistično in pedofilsko vsebino na evropski trg so organizirane zločinske skupine iz ZDA, nemški trgovci pa raje sklepajo posle s kitajskimi triadami, ki snemajo filme s pedofilsko tematiko na Tajskem in v ŠriLanki.
Zakaj si združena Evropa zatiska oči pred tako razvejanim organiziranim kriminalom, ki kar bode v oči? Zato ker nihče noče tvegati in se s preveliko vnemo lotiti njenega izkoreninjanja, saj bi moral za uspeh močno poseči v zakonodajo in okrniti tudi osebne svoboščine. Ali so jih pošteni državljani pripravljeni žrtvovati v zameno za zakonsko zaščito in varnost? Verjetno ne, ali kot pravi neki pravnik iz Strasbourga: "Država brez kriminala je država brez svobode."
Vzhodna loža
Organizirani kriminal pa ima zelo mogočno pomočnico. Pod svoje okrilje ga je vzela svojevrstna evropska različica prostozidarstva, ki jo v različnih državah prepoznamo po tem, da ima v svojem imenu besedi Vzhodna loža. To so prepovedane prostozidarske lože, ki varujejo organiziran kriminal in izrabljajo svoj politični vpliv, da bi pomagale kateri od držav Evropske unije. Med njimi naj bi bila najdejavnejša in najvplivnejša prostozidarska loža Grande Orient Lodge de France, saj so najvišje položaje zasedli člani družin dveh francoskih voditeljev, med simpatizerji pa je bilo tudi nekaj najvišjih predstavnikov Evropske komisije v Bruslju in Evropskega parlamenta v Strasbourgu.
Kako močno je spletkarjenje neuradnega prostozidarstva, so leta 1981 nekoliko razkrili v Italiji. Takrat so odkrili, da se stranska veja Vzhodne lože, imenovana Propaganda Due (P2), intenzivno pripravljala na državni udar. Razkritje, da so bili med člani P2 nekateri vodilni politiki, uslužbenci policije, tajnih služb in sodniki, je bilo dovolj grozljivo, da je padla vlada, P2 pa so razglasili za nezakonito in jo domnevno razpustili.
Vendar res le domnevno, kajti v resnici deluje še danes. Javnost je namreč zvedela le za devetsto petdeset imen članov P2, preostalih tisoč šeststo pa se je ves čas uradne prepovedi še naprej tajno sestajalo, varovalo organiziran kriminal in spletkarilo. Člani P2 so tako brezkompromisni, da dajejo zavetje celo takšnim teroristom, kot so tisti, ki so odgovorni za bombni atentat na galerijo Uffizi v Firencah maja 1993.
Vse te »vzhodne« prostozidarske lože so nekakšne izobčenke. Glavna svetovna prostozidarska organizacija iz Velike Britanije jih je prepovedala, priznala pa ni niti zakonite Velike italijanske lože, ki je imela osemnajst tisoč članov in ni bila povezana s P2. Upravičeno, kajti celo njen Veliki mojster Guiliano di Bernardo, ki jo je poskušal očistiti, je obupal. "Imel sem opraviti s pošastjo," je izjavil in se iz Rima preselil v Milano, kjer je ustanovil svojo Veliko regularno italijansko ložo. Takrat se je zavezal, da bo sodeloval s sodniki, pooblaščenimi za preiskavo o povezavi med organiziranim kriminalom in prostozidarstvom, od ljudi, ki so se želeli pridružiti njegovi odcepljeni loži, pa je zahteval potrdilo preiskovalnega sodnika, da niso vpleteni v zločinsko dejavnost, da niso člani mafijske organizacije in da nikoli niso sodelovali v politični korupciji.
Čeprav se nekateri trudijo, da bi očistili zlovešče tajne vzhodne lože, so se te skupaj z enako skrivnostnimi mafijskimi skupinami, ki jih podpirajo, v Evropi zelo razmahnile in po končani hladni vojni svoje lovke razpredle po vsem nekdanjem komunističnem imperiju.
Jedrski kriminal
Tudi nekdanja Sovjetska zveza ni bila imuna za zakone podzemlja, čeprav se je zdelo, da partijska nomenklatura obvladuje vse in vsakogar. Državna struktura Sovjetske zveze s petnajstimi republikami in petnajstimi republiškimi partijskimi šefi z generalnim sekretarjem na čelu je bila neverjetno podobna svojim nasprotnikom, kriminalnim "botrskim" sistemom. In čeprav je bila v svoji represivnosti nadvse učinkovita, mafiji nikoli ni prišla do dna.
Ko je bila Sovjetska zveza tik pred razpadom, mafija ni bila presenečena, saj se je tamkajšnje podzemlje že dolgo pred razpadom s prav vizionarsko taktiko pripravljalo na spremembe. Leta 1993 je bilo jasno, da mafija zelo dobro ve, kakšna bo prihodnost Sovjetske zveze. Zle slutnje tamkajšnjih analitikov in politologov, da se bodo vrata v spodnji dom ruskega parlamenta odprla kriminalu, so se izkazale za upravičene in kmalu je najvišja zakonodajna oblast povsem legitimno in legalno začela zastopali interese ruskega podzemlja.
Na dnevnem redu novoizvoljenega parlamenta se je znašel tudi osnutek zakona, s katerim naj bi pomilostili vse, ki so bili obtoženi, da so si po razpadu Sovjetske zveze nezakonito pridobili premoženje in ga po skrivnih poteh prenesli na tajne račune v tujini. Za sprejetje tega zakona se je zavzemal tudi nacionalist Vladimir Žirinovski. Če bi pomilostili »lastnike« sto petdeset do dvesto milijard ukradenih dolarjev, je razložil, bi ga ti spet vložili v rusko gospodarstvo, sicer bodo za
Rusijo izgubljeni.
Vendar z rusko mafijo niso imeli težav le v njeni matični domovini, temveč tudi v Evropi. Ruski jedrski teroristi so na primer za središče svojih nečednih poslov izbrali Nemčijo. Ta je v boju proti njim ustanovila obveščevalni enoti v Kielu in Wiesbadnu ter tako poskušala nadzorovati eno največji strah zbujajočih dejavnosti organiziranega kriminala.
Avgusta 1994 so Nemci na svoji meji zasegli štiri pošiljke plutonija, ki so ga teroristi nameravali uporabiti za izdelavo jedrskega orožja. Helmut Kohl je v Moskvo poslal šefa nemške obveščevalne službe Bernda Schmidbauerja, da bi se z Rusi dogovoril o takojšnji zaustavitvi novih pošiljk. A so bili pogovori neuspešni. Razkrili so namreč pretresljivo dejstvo, da v vsej nekdanji Sovjetski zvezi ni policije, ki bi bila motivirana za preprečevanje trgovanja z orožjem, nad bojem proti kriminalu pa ni bila navdušena niti uradna Moskva.
Dolgoprvadnanskaja, čečenska, ukrajinska in gruzijska mafija, glavne prekupčevalke z jedrskim orožjem in jedrskimi surovinami, tako še danes nemoteno delujejo. Zelo uspešne so, saj imajo v svojih vrstah nekdanje vojake iz okrnjene Rdeče armade in zelo okleščenega KGB. Svoja omrežja vodijo iz različnih centrov v Nemčiji, najpogosteje iz nekdanjega Vzhodnega Berlina. Ruske mafije dobro sodelujejo s siciljansko Coso Nostro, neapeljsko Camorro, kalabrijsko Ndrangheto in drugimi. Zelo pomembna je tudi srbska skupina Ravna gora, ki je še posebej dejavna v Belgiji in na Nizozemskem, vendar s konvencionalnim in jedrskim orožjem posluje s svojega sedeža v nekdanjem vzhodnem Berlinu. Vse mafije namreč svoje niti najraje vlečejo iz vzhodnega dela Nemčije, saj jim tam pomagajo domače skupine, v katerih so uslužbenci nekdanje vzhodnonemške tajne službe Stasi. Brez te skorajda državne podpore bi veliko teže trgovali.
Julija 1994 je Manfred Kittlaus, direktor berlinske posebne policijske enote, ki preiskuje delovanje Stasija, v uradnem poročilu obvestil Bonn, da je leta 1990, še pred združitvijo Nemčije, vzhodnonemška obveščevalna služba ukradla skoraj enajst milijard funtov, s katerimi nekdanji častniki denarno podpirajo kriminal. Čeprav so v zahodnem delu države zdesetkali policijske vrste, da bi okrepili policijski nadzor nad vzhodnim delom države, jim še vedno primanjkuje nekaj tisoč policistov za enakovreden boj z mafijo.
Razmere v Vzhodni Nemčiji natančno orišejo besede člana mafijske skupine dolgoprvadnaski, ki pravi, da lahko tam mafija počne vse, kar se ji zljubi, saj je v času komunizma območje upravljal Stasi. Od takrat se ni dosti spremenilo, kar pomeni, da je mafija tam varna. Vse, kar počnejo, je protizakonito, in nikogar ni, ki bi jim to lahko preprečil.
Mednarodne konference in domnevno zavezujoči sporazumi o nadzoru nad trgovanjem z jedrskim orožjem v resničnem življenju nimajo nobene moči. Uradne oblasti v Rusiji in nekaterih republikah nekdanje Sovjetske zveze mižijo na obe očesi, samo da bi prišle do trdne tuje valute, Libija, Irak, Iran, Alžirijo in Pakistan pa bi dali vse, da bi prišli do tako želenega jedrskega orožja.
Rdeče živo srebro
Prekupčevanje z radioaktivnimi snovmi je sicer izjemno dobičkonosno, a je tudi zelo nevarno. Tako življenjsko kot denarno. Lahkovernih kupcev je zmeraj dovolj in marsikdo je ostal brez denarja, ker je kupoval "mačka v žaklju", resnični trgovini pa se ni niti približal.
Na jedrskem trgu je bilo nekaj časa "hit" tako imenovano rdeče živo srebro. Čeprav nihče ne ve zagotovo, kaj to pravzaprav je, ruski vladni uradniki trdijo, da takšna snov resnično obstaja. Tudi Vladimir Žirinovski je po uspehu na volitvah rad pripovedoval o orožju, ob katerem bo onemel ves svet.
Obveščevalni viri potrjujejo, da takšna snov resnično obstaja in da je zmes živega srebra in antimonovih oksidov. V prahu je spojina stabilna, eksplozivna pa naj bi postala, ko jo pod visokim pritiskom in s sevanjem spremenijo v tekoče stanje. Rdeče živo srebro naj bi pri izdelavi jedrskega orožja nadomestilo tradicionalne eksplozive, ki aktivirajo atomsko bombo. Po tej teoriji naj bi z živosrebrno spojino izdelali jedrsko orožje, ki ne bi bilo večje od ročne bombe.
Libija in Irak sta plačala več kot milijon funtov le za vzorec te spojine. Pošiljke s takšno snovjo je policija zasegla na Poljskem, v Bolgariji, Italiji in Nemčiji, vendar vodja nemške enote za odkrivanje tihotapljenja radioaktivnih snovi trdi, da iz nobene od zaseženih snovi, ki so jih testirali evropski znanstveniki, ni mogoče izdelati jedrskega orožja. Če takšna spojina res obstaja, je oblasti niso odkrile. Nekateri so prepričani, da so vse zgodbe o živem srebru samo prevara, s katero zločinci odirajo lakomne prekupčevalce. Da gre za enega najuspešnejših trikov, kar si jih je kdajkoli izmislila mafija, da bi zavedla kupce, se strinjajo tudi nekateri znanstveniki.
Analitiki iz ameriške obveščevalne službe se strinjajo, da rdeče živo srebro ne vsebuje eksplozivnih sestavin, vendar so prepričani, da je bilo za Sovjetsko zvezo kljub temu zelo dragoceno, le nekoliko drugače. Po njihovem mnenju so si to izvirno potegavščino namreč izmislili v Moskvi, da bi pozornost zahodnih obveščevalnih služb preusmerili s tihotapljenja pravega jedrskega orožja. Ko je namreč po padcu komunizma zahodni svet zagrozil Moskvi, da ji gospodarsko ne bo več pomagal, če bo še naprej vojaško sodelovala z državami Srednjega vzhoda, ki podpirajo terorizem, se je Moskva vdala in preklicala sodelovanje. A le navidezno. V resnici je ustanovila zasebna podjetja in nadaljevala sodelovanje ob pomoči starih in novih obveščevalnih služb. Slednje so se povezale z ruskim organiziranim kriminalom in pod krinko "zasebnih podjetij" še naprej trgovale z radioaktivnimi snovmi, ki jih po pogodbi o neširjenju jedrskega orožja ne bi smele prodajati.
V slogi je moč
Oblast in organiziran zločin sta bila vedno ne le tesno povezana, temveč tudi soodvisna. Dvajseto stoletje so pretresali na eni strani zločini vseh vrst in na drugi poskusi oblasti, da bi jih zatrla. Vendar so se v ozadju teh bojev vedno prepletali skupni interesi tistih, ki so sodelovali in dogajanja obračali v skupno korist. Sodelovali niso le koristoljubni posamezniki iz kriminalnih skupin in kakšni podkupljeni uradniki, kajti v tem primeru bi bila mafija že zdavnaj izkoreninjena, z mafijo so sodelovali vrhovi vlad.
Lucky Luciano
Ko mafiji odsekaš glavo, ji kmalu zraste nova, so ugotovili vsi, ki so se kdajkoli soočili z njo. Čeprav je Mussolini zajel skoraj vse mafijske botre in jih zaprl v otoške ječe, sicilijanska mafija ni razpadla. Po drugi svetovni vojni se je vrnila pošastna in močna, takšna, kakršno jo poznamo danes.
Pri življenju jo je ohranil Lucky Luciano, ki je zaslutil prednosti sodelovanja z oblastjo veliko prej, preden so se Združene države Amerike zavedle nevarnosti sodelovanja z mafijo. Mornariška obveščevalna služba je med drugo svetovno vojno prosila Luckyja Luciana, naj jim pomaga pri njenih vojaških akcijah v Evropi. Luciano je ponudbo sprejel. Iz svoje celice v newyorškem zaporu, kjer je prestajal najvišjo zaporno kazen zaradi organiziranja prostitucije, petdeset let torej, je prepovedal kraje in zamude pri pošiljanju vojnih zalog v Evropo iz newyorškega pristanišča, ki je bilo v rokah mafije. Njegova beseda je bila ukaz, ki si mu ni upal nihče ugovarjati. V pristanišču ni nihče ničesar ukradel in nobena pošiljka ni zamujala.
Ko je pokazal svojo nesporno oblast, je daleč naprej misleči Luciano predlagal dogovor, ki ga danes ameriške oblasti odločno zanikajo - pogojni izpust na prostost v zameno za pomoč mafije pri invaziji zaveznikov na Sicilijo. V tistem času je bila to ponudba, ki je ZDA niso mogle zavrniti, čeprav je bila predmet posmeha vseh uradnih institucij v Washingtonu in njihovih poročilih, še zlasti FBI. Lucianu je uspelo še marsikaj drugega, kar danes država, ki mu je to omogočila, mrzlično zanika.
Ponovno rojstvo
Luciano je iz svoje celice sporočil newyorškim priseljencem s Sicilije, naj sodelujejo z mornariško in vojaško obveščevalno službo, ti priseljenci pa so v Lucianovem imenu sporočali ukaze na Sicilijo. Danes uradna zgodovina navaja najmanjše število žrtev med vsemi izkrcavanji zaveznikov v Evropi. Že v prvih oseminpetdesetih urah so zavezniki napredovali sto kilometrov v notranjost. Mafija je vse izpeljala brez napake. Zavezniki, ki so se prvi izkrcali na sicilijanski obali, so sicer nosili ameriške zastave, vendar je v zraku vihralo veliko več zastav z drugačno, preprosto oznako. Na povsem belem ozadju je bila s črno barvo izpisana črka L. L je bil Lucianov znak. Bil je znak, da so poti pripravljene in prehodi odprti. Luciano je ukazal, da mora biti vse pripravljeno, in tako je tudi bilo.
Vendar Luciano ni bil neprecenljiv le za Američane, temveč tudi za Cosso Nostro. Čeprav je Mussolini zdesetkal sicilijansko mafijo, je ni uničil, le potuhnila se je in čakala pravega vodjo. Prišel je Lucky Luciano in bil babica pri porodu. Čeprav je bil takrat še vedno zaprt v New Yorku, je poskrbel, da je imelo njegovo sicilijansko dete pravilno prehrano. Naročil je, naj pripravijo sezname z imeni Mussolinijevih fašistov in nemških kolaboracionistov in poskrbel, da v vojaško nadzorovani vladi, ki so jo zavezniki ustanovili po uspešnem izkrcanju, zanje ni bilo prostora. Tisti, ki so vodili ameriške čete na kopno, so že imeli pripravljene predloge, koga naj izberejo zasedbene sile, da bo lokalna oblast nemoteno delovala. Ameriški upravitelji so hvaležno sprejeli pomoč in niti slutili niso, da so v vse občinske urade na Siciliji postavili člane ali sodelavce Cose Nostre. Američani so mafiji Sicilijo prinesli dobesedno na srebrnem krožniku, ta jo je morala le pogoltniti.
V Združenih državah Amerike se vse odtlej ameriške oblasti zaman trudijo, da bi spodnesle Lucianovega naslednika. Luciano je namreč še pred svojo aretacijo leta 1936 ustanovil vladajočo mafijsko Komisijo, ki ji je takrat predsedoval kot "capo di tutti capi." Komisija je vse v ZDA bivajoče mafijske družine povezala v sindikat, ki vodi organizirani kriminal v vseh državah ZDA.
Luciano je bil poseben človek. Odvetnik Moses Polakoff, ki je leta 1946 zastopal Luciana, ko je ta zaprosil za pogojni izpust, je naravnost občudoval utemeljitelja te izjemne ameriške zločinske organizacije. O njem in o legendarnih gangsterjih, kot so Frank Costello, Meyer Lansky, Bugsy Siegel in Albert Anastasia je bil prepričan, da bi bili odlični v vsem, česar bi se lotili. Njihov posel je bil pač zločin.
Zakon postave
Čeprav se večina oblasti na svetu bojuje proti vseprisotnim mafijam, nobena od njih ni uspešna. Mar nimajo dovolj policijskih sil, obveščevalnih služb in tehničnih pripomočkov, morda izvršilna oblast nima dovolj pooblastil? Ne, resnica je veliko bolj banalna. Teh služb je preprosto preveč, uporabljajo preveč različnih tehnologij in računalniških sistemov ter delujejo preveč različno, vsaka od njih pa je prepričana, da je njen sistem najboljši. Zato celo znotraj ene države le redke službe dobro sodelujejo med seboj, še redkeje pa se povezujejo zunaj državnih meja. Čeprav je na primer Evropska unija odprla svoje meje, organizirane skupine proti kriminalu, ki je zasidran globoko v temeljih Evropske unije, med sabo skorajda ne sodelujejo. Mednarodne konference, sklepi in resolucije sicer vedno znova obljubljajo skupne akcije in združevanje sil, vendar so v resničnem življenju še vedno zelo daleč od besede, ki je v evropskem besednjaku tako zelo priljubljena - usklajenosti.
Vse skupaj je v resnici skrajni nesmisel.
Za začetek boja proti organiziranemu kriminalu v Evropi bi morali imeti enotno FBI za vso Evropo, vendar bi to lahko oblikovali le, če bi imele vse vlade Evropske unije pravo politično voljo. To bi morale imeti tudi različne agencije, ki skrbijo za red v državah članicah, saj bi se morale odpovedati delu svojega imperija. Vlade nimajo volje, agencije ne pripravljenosti za odpovedovanje. Najverjetneje bomo oboje dobili takrat, ko bo že prepozno in ko kriminala ne bo več mogoče ustaviti. Mafija je na primer prisotna tudi v institucijah Evropske unije, zlasti v Bruslju, čeprav uradni organi tega nikoli niso priznali. A poznavalci pravijo, da je prepletanje oblasti in mafije sistem, ki je bi ustanovljen že davno in ki je ves čas dobro deloval. In bo še naprej, tako kot ga bodo oblasti še naprej zanikale.
Nekateri sedanji in nekdanji člani evropskega parlamenta resignirano in cinično ugotavljajo, da bi bilo za Evropsko unijo najkoristneje, če bi jo vodila mafija. Tako bi na mah ustavili nezakonito pridobivanja denarja in prekinili boj za ohranjanje ugodnosti, s čimer bi Evropska unija prihranila veliko milijonov. Čeprav se finančni varuhi trudijo, kolikor se morejo, ni učinkovitega sistema, ki bi nadzoroval, kam gredo velikanske vsote denarja evropskih davkoplačevalcev, niti tega, koliko ga konča v žepih evropskih parlamentarcev.
Naročite se na:
Objave (Atom)