Če se vsak iskreno vpraša, kaj je delitev ljudi na različne države prinesla človeštvu, bo morda prišel do spoznanja, da predvsem sovraštvo, nasilje in vojne. To pa je tudi cilj nasprotnika Boga, da deluje v tem svetu po demonskem zakonu: “Deli, veži, vladaj!”. O tem je zelo nazorno pisal že Tolstoj v svoji legendi/noveli “Obnova pekla”, kjer hudič razlaga, kako na Zemlji najlažje pripravi ljudi, da se sovražijo in ubijajo med seboj: »Vsakemu narodu podtaknemo, da je on najboljši na svetu. „Deutschland uber alles”, Francija, Anglija, Rusija – vsi „uber alles” (nad vsemi). In da mora ta edini narod vladati vsem drugim. Glede na to, da vse narode usmerjamo enako, se ti neprestano počutijo ogrožene od svojih sosedov, zato se vedno pripravljajo na obrambo in se jezijo na svoje sosede in čim bolj se pripravljajo na obrambo pred drugimi, tem bolj se jezijo drug na drugega.« Vam je ta zgodba kaj znana v naših odnosih s Hrvaško? Zato je za politike značilno, da včasih tudi umetno razpihujejo sovraštvo in spore do drugih narodov, da potem še navadni ljudje začnejo slabo misliti o prebivalcih npr. sosednje države.
Države so v zgodovini nastale zaradi peščice ljudi, ki jim je šlo zgolj za oblast in moč nad ljudmi. Tudi danes vsepovsod po svetu državni aparat bolj ali manj izkorišča ljudi, kajti vsaka država, vsaka davkarija je do državljanov neizprosna. Ali je kakšna bistvena razlika za ljudi, če oblast prihaja iz Ljubljane ali npr. Dunaja…. Za male, delavne ljudi skorajda ni razlike, za tiste, ki pa močno polnijo žepe iz našega davkoplačevalskega denarja, pa je razlika. To je tudi eden izmed razlogov nastajanja več občin, iz ene države več držav. Npr. vsa ta naša politična in cerkvena elita ne bi tako dobro shajala, če ne bi imeli svoje države.
Bistveno vlogo pri razpihovanju nacionalne pripadnosti ima tudi katoliška cerkev. Tudi ta institucija se dobro zaveda, da je na ta način najlažje vezati ljudi nase. To ji zelo dobro uspeva, saj pogosto slišimo zagovornike katoliške cerkve, ki pravijo, da je ravno cerkev pripomogla k ohranitvi slovenske narodne identitete, da če ne bi bilo cerkve, bi danes govorili v naši deželi nemško. Ni pomembno, kateri jezik govorimo, važno je, da se lahko sporazumevamo. Najbolj praktično bi bilo, da bi vsi ljudje govorili en jezik. Vprašamo pa se lahko, zakaj na tem svetu obstaja toliko različnih jezikov. Ali ni to še eno izmed sredstev, da bi na ta način ločili ljudi med seboj, da bi težje komunicirali?
Vsak od nas se bo moral prej ali slej vprašati: po kateri poti hočem stopati? Po poti, ki nam jo je pokazal Jezus iz Nazareta, ali po poti, ki nam jo kažejo politiki in duhovščina? Lahko bi rekli, da so doslej vse poti, ki so jih pokazali ljudje, vodile v slepo ulico – razen enostavne, preproste, a zelo, zelo koristne za vse nas in celotno stvarstvo, poti, ki jo je pokazal Nazarečan. Če bi vsi ljudje sledili preprostemu nauku Jezusa (zlato pravilo: “Kar ne želiš, da tebi storijo, tega tudi ti drugim ne stori!”), potem na tem svetu ne bi bilo nadrejenim in podrejenih, izkoriščanja ljudi in celotne narave, nepravične razdelitve dobrin in nenazadnje ne bi bilo nobenih držav. Nastalo bi Kraljestvo miru, kjer bi vsi ljudje živeli v sožitju in miru med seboj, naravo in živalmi. Vsak človek bi se zavedal, da je njegova edina prava identiteta to, da je globoko v sebi Božji otrok, ki je na Zemlji za to, da se nauči živeti v miru z vsemi ljudmi, s svetom rastlin, mineralov in živali ter tako postopoma čisti svojo dušo, ki se lahko le popolnoma očiščena vseh bremen vrne nazaj v večno domovino.
Ni komentarjev:
Objavite komentar