Konec januarja je minilo 75 let od Hitlerjevega vzpona na oblast. V osnovnih šolah nas ne učijo, da je diktatorju odločilno pomagal na oblast Vatikan in njegova nemška podružnica. Cerkev pa je razumljivo tudi tiho – vsaj dokler bo odklanjanje nacizma tako močno, kot je to sedaj. Kako je katoliška cerkev pomagala tako Hitlerju kot tudi Mussoliniju?
1.februarja 1933 je imel Hitler svoj znameniti nastopni govor kot novi nemški kancler, v katerem je med drugim rekel: “Nacionalna vlada mora braniti in ohranjati tista krščanska načela, na katerih je nastal naš narod in na katerih temeljijo naše moralne in družinske vrednote.” Leto pozneje je kancler Hitler poslal v nemški parlament svoj zakon o izjemnih pooblastilih, s katerim je postal absolutni vladar Nemčije. Toda prej je moral rešiti manjšo težavo: za zakon je bila potrebna dvotretjinska večina, njegova nacistična stranka pa je bila v manjšini. Tako kot pred njim tudi Mussolini je moral po pomoč v Vatikan. Januarja 1934 je papež Pij XI. pisal dvema najmočnejšima nemškima katoliškima strankama in jima naročil, naj njuni poslanci podprejo Hitlerjev zakon. Teden pozneje je Hitler postal diktator Nemčije.
Papež Pij XI. in Mussolini sta leta 1925 začela italijanske dečke in deklice prepisovati iz skavtskih organizacij v fašistične. To so bili otroci, ki so petnajst let pozneje predstavljali jedro Mussolinijevih – in Hitlerjevih - udarnih vojaških sil, ki naj bi uveljavile prevlado arijske rase. Aprila 1926 je dobilo italijansko fašistično mladinsko gibanje uradni status, januarja naslednje leto pa je bil sprejet zakon, ki je prepovedoval ustanavljanje drugih mladinskih organizacij in gibanj ter nalagal razpustitev starih katoliških skavtskih organizacij. Da sta papež in Mussolini otroke zares pripravljala na vojno, so pokazale že uniforme, saj so skorajda angelska skavtska oblačila zamenjale prave pravcate vojaške uniforme. Decembra istega leta je papež izdal odlok, ki je vsem italijanskim osnovnim šolam naročal, naj v fašistične mladinske organizacije vpišejo vse otroke, mlajše od šestnajst let.
Februarja 1929 sta papež Pij in Mussolini sklenila Lateranski sporazum, s katerim se je katoliška cerkev tudi formalno povezala s fašističnim gibanjem. S cerkvenih prižnic so začeli odkrito povzdigovati fašizem in ljudi pripravljati na skorajšnje ‘volitve’, na katerih so lahko zgolj z da ali ne odgovorili, ali podpirajo novo fašistično vlado. Pij je pred glasovanjem izdal papeško pismo, ki je doseglo 99,9 odstotkov vernikov, saj so ga prebrali z vseh prižnic in objavili v vseh časopisih. V njem je seveda vernikom naročil, naj obkrožijo da. 24. marca 1929 je v skladu s papeževim navodilom ravnalo 8.519.539 volivcev, medtem ko jih je ne obkrožilo le 155.761. Papežev vpliv med italijanskim prebivalstvom je bil v tistem času izjemen.
Z veliko gotovostjo lahko torej trdimo, da je bil uspeh evropskega fašističnega in nacističnega gibanja v tistem času povsem odvisen od papeževih odločitev, saj brez njegove podpore ne bi uspele niti italijanske ‘volitve’, niti nemško glasovanje v parlamentu. Papež je bil tisti, ki je vlekel niti usode, cena na koncu pa je bila strahotna – petdeset milijonov žrtev druge svetovne vojne. Postopek novega organiziranja fašistične mladine je bil leta 1935 končan in poskrbljeno je bilo, da so »nove« vrednote (v veliki meri temelječe na Stari zavezi v Bibliji, ki je eden temeljev katoliške vere še dandanes) – večvrednost arijske rase, manjvrednost žensk, predsodke do Judov, homoseksualcev, drugih etničnih skupin – vcepili slehernemu odraščajočemu italijanskemu otroku.
Vir zapisa: Umor v Vatikanu, Lucien Gregoire
Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru
Vatikan je prvi priznal Hitlerjevo diktaturo!
Datum objave: 4.02.2008 ob 11:40
V sredo, 30. januarja je minilo 75 let od Hitlerjevega prevzema oblasti v Nemčiji. Danes je nesporno, da so cerkve pripomogle k temu, da je na oblast prišel Adolf Hitler. Denimo, Vatikan je bil prvi, ki je s sklepanjem konkordata 16. julija 1935 v Berlinu priznal Hitlerjevo diktaturo. Ne samo Lutrova cerkev, ampak tudi poznejši papež Pij XII. je, kot je znano, sodeloval z nacisti – in za nameček sklepal pogodbe, iz katerih Vatikanska cerkev še danes izvaja zahteve do nemške države. Tako marsikateri državljan, ki plačuje davek, ne more dojeti, da milijarde, ki jih Vatikanska cerkev v obliki subvencij zahteva od nemške države, ta še vedno samoumevno plačuje – na stroške davkoplačevalca, se razume. Neodvisno od tega ali je cerkveni član ali ni. Spričo navedenih dejstev je predrzna zgodovinska laž, ko je zdajšnji papež pri obisku židovske sinagoge v Koelnu trdil, da je bil holokavst posledica novejših poganskih ideologij, ne pa cerkvenega protižidovstva.
Hitler je priznal, da je njegova uničevalna ideologija temeljila na Svetem pismu
Hitler je v svoji knjigi »Mein Kampf« pripomnil: »Delam samo to, kar cerkev počne že 1500 let, vsekakor temeljiteje.« V knjigi je Hitler opravičeval svoje načrte uničenja določenih delov prebivalstva prav s citati iz biblične stare zaveze. Na koncu knjige Hitler sklene: “Danes sem povsem prepričan, da je moje ravnanje popolnoma v skladu z navodili Vsemogočnega.” Dejstvo je, da je Hitlerjeva ideologija temeljila na stari zavezi ter da so ljudje verjeli, da predstavlja božjo voljo. V knjigi Umor v Vatikanu, Lucien Gregoire piše, da je Hitlerjeva knjižna uspešnica Mein Kampf postala priporočljivo branje po katoliških srednjih šolah v Evropi. Vidimo, da tudi antisemitizem v Nemškem rajhu nacionalsocialistov konec koncev izvira od Vatikanske cerkve in njenega potaknjenca, Lutrove cerkve. Po pravici lahko rečemo: zločinov Adolfa Hitlerja nad Židi cerkev ni le sama izrecno dopuščala ali pa si umazala roke, ampak jih je s svojo še danes vedno aktualno cerkveno doktrino pomagala pripraviti, jih podpirala in ideološko podkrepila.
Emilia Errath, Altfeld, Nemčija
Ni komentarjev:
Objavite komentar