OBLAST JE MAFIJA, MAFIJA JE OBLAST

Organiziran zločin je v stoletjih prodrl tako globoko v temelje zakonite družbe in ima toliko bogastva, da ga kmalu ne bo mogla več nadzorovati nobena zakonita institucija. Začelo pa se je nekoč davno, nekje v Italiji.

Bilo je šestnajsto stoletje in na Siciliji so začela rasti tajna ilegalna zločinska združenja. Zelo dobro so poznala delo tako imenovanih "compagnie d'armi" oziroma tolp, ki jih je španska policija organizirala v času skorumpirane španske vladavine (1504-1713), da bi strahovali rojake in med njimi vohunili za tuje oblasti. Pravi razcvet je mafija doživela šele v prvi polovici 19. stoletja, ko so prišli na oblast Burboni. Takrat je bila Sicilija zanemarjena in sama sebi prepuščena dežela. V državi ni bilo noben avtoritete in prebivalci so bili na milost in nemilost prepuščeni izkoriščevalcem. Predvsem latifundisti so najemali zločinske tolpe, ki so z nasiljem obvladovale izkoriščane množice.

A takrat nihče niti slutiti ni mogel, kako se bo dogajanje resnično razpletlo. Nasilni zločinci so moč, ki so jim jo podelili, začeli izkoriščati proti tistim, ki so jih najeli in jih ustvarili. Izsiljevanja in nasilja je bilo čedalje več, mafija pa je svoj vpliv tako zelo razširila, da je odločala tudi o volitvah, narekovala je cene in sodelovala v javnem življenju. Čeprav so jo številne buržoazne vlade poskušale izkoreniniti, to nobeni ni uspelo. Zakaj? Zato, ker se socialno-ekonomske razmere, iz katerih je vzklila, niso nikoli spremenile.

Sicilijanska mafija ni bila nikoli tako strogo organizirana kot na primer njena bližnja sorodnica Camorra iz neapeljske kraljevine, bila pa je neverjetno trdna, saj je temeljila skorajda izključno na terorju in izsiljevanju. Od svojih najzgodnejših začetkov do sodobnih dni je mafija sovražila oblast in njene organe, njeni člani pa nikoli niso prelomili prisege, s katero so se zavezali k popolni molčečnost pred komerkoli in glede česarkoli, kar bi lahko pomagalo dokazati, da je mafija kriva za zločine.

Tudi v Ameriki mafija ni nastala šele z vladavino Al Caponeja. Svoje niti je tam spletla že v šestdesetih letih devetnajstega stoletja, ko so se tja priselili sicilijanski izseljenci. Povezali so se s tamkajšnjimi gangsterji in z zločinskimi organizacijami, si priborili "koncesije za delo" in kmalu postali najpomembnejši del ameriškega podzemlja.

Oblast je mafija, mafija je oblast
Danes dobro organiziranega kriminala ne simbolizira več le siciljanska mafija, saj so svet preplavile zločinske tolpe iz najrazličnejših držav. Kljub vsemu so zavestno ali ne vse prevzele način delovanja, ki ga je že pred stoletji ustoličila sicilijanska mafija.

Kjer je denar, tam je tudi kriminal. In tako je povsem razumljivo, da je organizirani kriminal veliko pred vsemi multinacionalnimi družbami zaslutil, kako velik dobiček se skriva na razvitem zahodu in kakšna zakladnica je Evropska unija. Denar je bilo treba le pobrati. In mafija ga je pobrala

Zločinske skupine iz vsega sveta so se povezale in začele poslovati na novem, enotnem trgu. Pravzaprav so bile tudi prve, ki so se začele obnašati kot novi Evropejci, čeprav jih veliko sploh ni bilo evropskih niti po svojem nastanku niti po nacionalni pripadnosti.

Med seboj so se povezovali tako, kot je bilo najbolj donosno. Narkomafije iz Kolumbije, Bolivije in Peruja so začele sodelovati z mafijama iz Italije in Francije.Ti dve sta se povezali z mafijama Rusije in Poljske, slednji pa sta neodvisni druga od druge navezali stike z narkomafijami iz Latinske Amerike. Krog je bil sklenjen.

Danes se mafija ukvarja z vsem, kar prinaša dobiček, svojo pot do denarja pa si praviloma utre z nasiljem. V Veliki Britaniji so izjemno močni nasilni jamajški "jardiji", ki svoja pravila igre vsiljujejo kar s puškami, ruskimi kalašnikovkami, ki jih dobivajo od svojih ruskih partnerjev. Evropski trg seksa z mladimi dekleti zalagajo madžarske, poljske in ruske tolpe, ki med drugim tihotapijo tudi otroke. Glavni izvozniki videofilmov s pornografsko-sadistično in pedofilsko vsebino na evropski trg so organizirane zločinske skupine iz ZDA, nemški trgovci pa raje sklepajo posle s kitajskimi triadami, ki snemajo filme s pedofilsko tematiko na Tajskem in v ŠriLanki.

Zakaj si združena Evropa zatiska oči pred tako razvejanim organiziranim kriminalom, ki kar bode v oči? Zato ker nihče noče tvegati in se s preveliko vnemo lotiti njenega izkoreninjanja, saj bi moral za uspeh močno poseči v zakonodajo in okrniti tudi osebne svoboščine. Ali so jih pošteni državljani pripravljeni žrtvovati v zameno za zakonsko zaščito in varnost? Verjetno ne, ali kot pravi neki pravnik iz Strasbourga: "Država brez kriminala je država brez svobode."

Vzhodna loža
Organizirani kriminal pa ima zelo mogočno pomočnico. Pod svoje okrilje ga je vzela svojevrstna evropska različica prostozidarstva, ki jo v različnih državah prepoznamo po tem, da ima v svojem imenu besedi Vzhodna loža. To so prepovedane prostozidarske lože, ki varujejo organiziran kriminal in izrabljajo svoj politični vpliv, da bi pomagale kateri od držav Evropske unije. Med njimi naj bi bila najdejavnejša in najvplivnejša prostozidarska loža Grande Orient Lodge de France, saj so najvišje položaje zasedli člani družin dveh francoskih voditeljev, med simpatizerji pa je bilo tudi nekaj najvišjih predstavnikov Evropske komisije v Bruslju in Evropskega parlamenta v Strasbourgu.

Kako močno je spletkarjenje neuradnega prostozidarstva, so leta 1981 nekoliko razkrili v Italiji. Takrat so odkrili, da se stranska veja Vzhodne lože, imenovana Propaganda Due (P2), intenzivno pripravljala na državni udar. Razkritje, da so bili med člani P2 nekateri vodilni politiki, uslužbenci policije, tajnih služb in sodniki, je bilo dovolj grozljivo, da je padla vlada, P2 pa so razglasili za nezakonito in jo domnevno razpustili.

Vendar res le domnevno, kajti v resnici deluje še danes. Javnost je namreč zvedela le za devetsto petdeset imen članov P2, preostalih tisoč šeststo pa se je ves čas uradne prepovedi še naprej tajno sestajalo, varovalo organiziran kriminal in spletkarilo. Člani P2 so tako brezkompromisni, da dajejo zavetje celo takšnim teroristom, kot so tisti, ki so odgovorni za bombni atentat na galerijo Uffizi v Firencah maja 1993.

Vse te »vzhodne« prostozidarske lože so nekakšne izobčenke. Glavna svetovna prostozidarska organizacija iz Velike Britanije jih je prepovedala, priznala pa ni niti zakonite Velike italijanske lože, ki je imela osemnajst tisoč članov in ni bila povezana s P2. Upravičeno, kajti celo njen Veliki mojster Guiliano di Bernardo, ki jo je poskušal očistiti, je obupal. "Imel sem opraviti s pošastjo," je izjavil in se iz Rima preselil v Milano, kjer je ustanovil svojo Veliko regularno italijansko ložo. Takrat se je zavezal, da bo sodeloval s sodniki, pooblaščenimi za preiskavo o povezavi med organiziranim kriminalom in prostozidarstvom, od ljudi, ki so se želeli pridružiti njegovi odcepljeni loži, pa je zahteval potrdilo preiskovalnega sodnika, da niso vpleteni v zločinsko dejavnost, da niso člani mafijske organizacije in da nikoli niso sodelovali v politični korupciji.

Čeprav se nekateri trudijo, da bi očistili zlovešče tajne vzhodne lože, so se te skupaj z enako skrivnostnimi mafijskimi skupinami, ki jih podpirajo, v Evropi zelo razmahnile in po končani hladni vojni svoje lovke razpredle po vsem nekdanjem komunističnem imperiju.

Jedrski kriminal
Tudi nekdanja Sovjetska zveza ni bila imuna za zakone podzemlja, čeprav se je zdelo, da partijska nomenklatura obvladuje vse in vsakogar. Državna struktura Sovjetske zveze s petnajstimi republikami in petnajstimi republiškimi partijskimi šefi z generalnim sekretarjem na čelu je bila neverjetno podobna svojim nasprotnikom, kriminalnim "botrskim" sistemom. In čeprav je bila v svoji represivnosti nadvse učinkovita, mafiji nikoli ni prišla do dna.

Ko je bila Sovjetska zveza tik pred razpadom, mafija ni bila presenečena, saj se je tamkajšnje podzemlje že dolgo pred razpadom s prav vizionarsko taktiko pripravljalo na spremembe. Leta 1993 je bilo jasno, da mafija zelo dobro ve, kakšna bo prihodnost Sovjetske zveze. Zle slutnje tamkajšnjih analitikov in politologov, da se bodo vrata v spodnji dom ruskega parlamenta odprla kriminalu, so se izkazale za upravičene in kmalu je najvišja zakonodajna oblast povsem legitimno in legalno začela zastopali interese ruskega podzemlja.

Na dnevnem redu novoizvoljenega parlamenta se je znašel tudi osnutek zakona, s katerim naj bi pomilostili vse, ki so bili obtoženi, da so si po razpadu Sovjetske zveze nezakonito pridobili premoženje in ga po skrivnih poteh prenesli na tajne račune v tujini. Za sprejetje tega zakona se je zavzemal tudi nacionalist Vladimir Žirinovski. Če bi pomilostili »lastnike« sto petdeset do dvesto milijard ukradenih dolarjev, je razložil, bi ga ti spet vložili v rusko gospodarstvo, sicer bodo za
Rusijo izgubljeni.

Vendar z rusko mafijo niso imeli težav le v njeni matični domovini, temveč tudi v Evropi. Ruski jedrski teroristi so na primer za središče svojih nečednih poslov izbrali Nemčijo. Ta je v boju proti njim ustanovila obveščevalni enoti v Kielu in Wiesbadnu ter tako poskušala nadzorovati eno največji strah zbujajočih dejavnosti organiziranega kriminala.

Avgusta 1994 so Nemci na svoji meji zasegli štiri pošiljke plutonija, ki so ga teroristi nameravali uporabiti za izdelavo jedrskega orožja. Helmut Kohl je v Moskvo poslal šefa nemške obveščevalne službe Bernda Schmidbauerja, da bi se z Rusi dogovoril o takojšnji zaustavitvi novih pošiljk. A so bili pogovori neuspešni. Razkrili so namreč pretresljivo dejstvo, da v vsej nekdanji Sovjetski zvezi ni policije, ki bi bila motivirana za preprečevanje trgovanja z orožjem, nad bojem proti kriminalu pa ni bila navdušena niti uradna Moskva.

Dolgoprvadnanskaja, čečenska, ukrajinska in gruzijska mafija, glavne prekupčevalke z jedrskim orožjem in jedrskimi surovinami, tako še danes nemoteno delujejo. Zelo uspešne so, saj imajo v svojih vrstah nekdanje vojake iz okrnjene Rdeče armade in zelo okleščenega KGB. Svoja omrežja vodijo iz različnih centrov v Nemčiji, najpogosteje iz nekdanjega Vzhodnega Berlina. Ruske mafije dobro sodelujejo s siciljansko Coso Nostro, neapeljsko Camorro, kalabrijsko Ndrangheto in drugimi. Zelo pomembna je tudi srbska skupina Ravna gora, ki je še posebej dejavna v Belgiji in na Nizozemskem, vendar s konvencionalnim in jedrskim orožjem posluje s svojega sedeža v nekdanjem vzhodnem Berlinu. Vse mafije namreč svoje niti najraje vlečejo iz vzhodnega dela Nemčije, saj jim tam pomagajo domače skupine, v katerih so uslužbenci nekdanje vzhodnonemške tajne službe Stasi. Brez te skorajda državne podpore bi veliko teže trgovali.

Julija 1994 je Manfred Kittlaus, direktor berlinske posebne policijske enote, ki preiskuje delovanje Stasija, v uradnem poročilu obvestil Bonn, da je leta 1990, še pred združitvijo Nemčije, vzhodnonemška obveščevalna služba ukradla skoraj enajst milijard funtov, s katerimi nekdanji častniki denarno podpirajo kriminal. Čeprav so v zahodnem delu države zdesetkali policijske vrste, da bi okrepili policijski nadzor nad vzhodnim delom države, jim še vedno primanjkuje nekaj tisoč policistov za enakovreden boj z mafijo.

Razmere v Vzhodni Nemčiji natančno orišejo besede člana mafijske skupine dolgoprvadnaski, ki pravi, da lahko tam mafija počne vse, kar se ji zljubi, saj je v času komunizma območje upravljal Stasi. Od takrat se ni dosti spremenilo, kar pomeni, da je mafija tam varna. Vse, kar počnejo, je protizakonito, in nikogar ni, ki bi jim to lahko preprečil.

Mednarodne konference in domnevno zavezujoči sporazumi o nadzoru nad trgovanjem z jedrskim orožjem v resničnem življenju nimajo nobene moči. Uradne oblasti v Rusiji in nekaterih republikah nekdanje Sovjetske zveze mižijo na obe očesi, samo da bi prišle do trdne tuje valute, Libija, Irak, Iran, Alžirijo in Pakistan pa bi dali vse, da bi prišli do tako želenega jedrskega orožja.

Rdeče živo srebro
Prekupčevanje z radioaktivnimi snovmi je sicer izjemno dobičkonosno, a je tudi zelo nevarno. Tako življenjsko kot denarno. Lahkovernih kupcev je zmeraj dovolj in marsikdo je ostal brez denarja, ker je kupoval "mačka v žaklju", resnični trgovini pa se ni niti približal.
Na jedrskem trgu je bilo nekaj časa "hit" tako imenovano rdeče živo srebro. Čeprav nihče ne ve zagotovo, kaj to pravzaprav je, ruski vladni uradniki trdijo, da takšna snov resnično obstaja. Tudi Vladimir Žirinovski je po uspehu na volitvah rad pripovedoval o orožju, ob katerem bo onemel ves svet.

Obveščevalni viri potrjujejo, da takšna snov resnično obstaja in da je zmes živega srebra in antimonovih oksidov. V prahu je spojina stabilna, eksplozivna pa naj bi postala, ko jo pod visokim pritiskom in s sevanjem spremenijo v tekoče stanje. Rdeče živo srebro naj bi pri izdelavi jedrskega orožja nadomestilo tradicionalne eksplozive, ki aktivirajo atomsko bombo. Po tej teoriji naj bi z živosrebrno spojino izdelali jedrsko orožje, ki ne bi bilo večje od ročne bombe.

Libija in Irak sta plačala več kot milijon funtov le za vzorec te spojine. Pošiljke s takšno snovjo je policija zasegla na Poljskem, v Bolgariji, Italiji in Nemčiji, vendar vodja nemške enote za odkrivanje tihotapljenja radioaktivnih snovi trdi, da iz nobene od zaseženih snovi, ki so jih testirali evropski znanstveniki, ni mogoče izdelati jedrskega orožja. Če takšna spojina res obstaja, je oblasti niso odkrile. Nekateri so prepričani, da so vse zgodbe o živem srebru samo prevara, s katero zločinci odirajo lakomne prekupčevalce. Da gre za enega najuspešnejših trikov, kar si jih je kdajkoli izmislila mafija, da bi zavedla kupce, se strinjajo tudi nekateri znanstveniki.

Analitiki iz ameriške obveščevalne službe se strinjajo, da rdeče živo srebro ne vsebuje eksplozivnih sestavin, vendar so prepričani, da je bilo za Sovjetsko zvezo kljub temu zelo dragoceno, le nekoliko drugače. Po njihovem mnenju so si to izvirno potegavščino namreč izmislili v Moskvi, da bi pozornost zahodnih obveščevalnih služb preusmerili s tihotapljenja pravega jedrskega orožja. Ko je namreč po padcu komunizma zahodni svet zagrozil Moskvi, da ji gospodarsko ne bo več pomagal, če bo še naprej vojaško sodelovala z državami Srednjega vzhoda, ki podpirajo terorizem, se je Moskva vdala in preklicala sodelovanje. A le navidezno. V resnici je ustanovila zasebna podjetja in nadaljevala sodelovanje ob pomoči starih in novih obveščevalnih služb. Slednje so se povezale z ruskim organiziranim kriminalom in pod krinko "zasebnih podjetij" še naprej trgovale z radioaktivnimi snovmi, ki jih po pogodbi o neširjenju jedrskega orožja ne bi smele prodajati.

V slogi je moč
Oblast in organiziran zločin sta bila vedno ne le tesno povezana, temveč tudi soodvisna. Dvajseto stoletje so pretresali na eni strani zločini vseh vrst in na drugi poskusi oblasti, da bi jih zatrla. Vendar so se v ozadju teh bojev vedno prepletali skupni interesi tistih, ki so sodelovali in dogajanja obračali v skupno korist. Sodelovali niso le koristoljubni posamezniki iz kriminalnih skupin in kakšni podkupljeni uradniki, kajti v tem primeru bi bila mafija že zdavnaj izkoreninjena, z mafijo so sodelovali vrhovi vlad.

Lucky Luciano
Ko mafiji odsekaš glavo, ji kmalu zraste nova, so ugotovili vsi, ki so se kdajkoli soočili z njo. Čeprav je Mussolini zajel skoraj vse mafijske botre in jih zaprl v otoške ječe, sicilijanska mafija ni razpadla. Po drugi svetovni vojni se je vrnila pošastna in močna, takšna, kakršno jo poznamo danes.
Pri življenju jo je ohranil Lucky Luciano, ki je zaslutil prednosti sodelovanja z oblastjo veliko prej, preden so se Združene države Amerike zavedle nevarnosti sodelovanja z mafijo. Mornariška obveščevalna služba je med drugo svetovno vojno prosila Luckyja Luciana, naj jim pomaga pri njenih vojaških akcijah v Evropi. Luciano je ponudbo sprejel. Iz svoje celice v newyorškem zaporu, kjer je prestajal najvišjo zaporno kazen zaradi organiziranja prostitucije, petdeset let torej, je prepovedal kraje in zamude pri pošiljanju vojnih zalog v Evropo iz newyorškega pristanišča, ki je bilo v rokah mafije. Njegova beseda je bila ukaz, ki si mu ni upal nihče ugovarjati. V pristanišču ni nihče ničesar ukradel in nobena pošiljka ni zamujala.

Ko je pokazal svojo nesporno oblast, je daleč naprej misleči Luciano predlagal dogovor, ki ga danes ameriške oblasti odločno zanikajo - pogojni izpust na prostost v zameno za pomoč mafije pri invaziji zaveznikov na Sicilijo. V tistem času je bila to ponudba, ki je ZDA niso mogle zavrniti, čeprav je bila predmet posmeha vseh uradnih institucij v Washingtonu in njihovih poročilih, še zlasti FBI. Lucianu je uspelo še marsikaj drugega, kar danes država, ki mu je to omogočila, mrzlično zanika.

Ponovno rojstvo
Luciano je iz svoje celice sporočil newyorškim priseljencem s Sicilije, naj sodelujejo z mornariško in vojaško obveščevalno službo, ti priseljenci pa so v Lucianovem imenu sporočali ukaze na Sicilijo. Danes uradna zgodovina navaja najmanjše število žrtev med vsemi izkrcavanji zaveznikov v Evropi. Že v prvih oseminpetdesetih urah so zavezniki napredovali sto kilometrov v notranjost. Mafija je vse izpeljala brez napake. Zavezniki, ki so se prvi izkrcali na sicilijanski obali, so sicer nosili ameriške zastave, vendar je v zraku vihralo veliko več zastav z drugačno, preprosto oznako. Na povsem belem ozadju je bila s črno barvo izpisana črka L. L je bil Lucianov znak. Bil je znak, da so poti pripravljene in prehodi odprti. Luciano je ukazal, da mora biti vse pripravljeno, in tako je tudi bilo.

Vendar Luciano ni bil neprecenljiv le za Američane, temveč tudi za Cosso Nostro. Čeprav je Mussolini zdesetkal sicilijansko mafijo, je ni uničil, le potuhnila se je in čakala pravega vodjo. Prišel je Lucky Luciano in bil babica pri porodu. Čeprav je bil takrat še vedno zaprt v New Yorku, je poskrbel, da je imelo njegovo sicilijansko dete pravilno prehrano. Naročil je, naj pripravijo sezname z imeni Mussolinijevih fašistov in nemških kolaboracionistov in poskrbel, da v vojaško nadzorovani vladi, ki so jo zavezniki ustanovili po uspešnem izkrcanju, zanje ni bilo prostora. Tisti, ki so vodili ameriške čete na kopno, so že imeli pripravljene predloge, koga naj izberejo zasedbene sile, da bo lokalna oblast nemoteno delovala. Ameriški upravitelji so hvaležno sprejeli pomoč in niti slutili niso, da so v vse občinske urade na Siciliji postavili člane ali sodelavce Cose Nostre. Američani so mafiji Sicilijo prinesli dobesedno na srebrnem krožniku, ta jo je morala le pogoltniti.
V Združenih državah Amerike se vse odtlej ameriške oblasti zaman trudijo, da bi spodnesle Lucianovega naslednika. Luciano je namreč še pred svojo aretacijo leta 1936 ustanovil vladajočo mafijsko Komisijo, ki ji je takrat predsedoval kot "capo di tutti capi." Komisija je vse v ZDA bivajoče mafijske družine povezala v sindikat, ki vodi organizirani kriminal v vseh državah ZDA.
Luciano je bil poseben človek. Odvetnik Moses Polakoff, ki je leta 1946 zastopal Luciana, ko je ta zaprosil za pogojni izpust, je naravnost občudoval utemeljitelja te izjemne ameriške zločinske organizacije. O njem in o legendarnih gangsterjih, kot so Frank Costello, Meyer Lansky, Bugsy Siegel in Albert Anastasia je bil prepričan, da bi bili odlični v vsem, česar bi se lotili. Njihov posel je bil pač zločin.

Zakon postave
Čeprav se večina oblasti na svetu bojuje proti vseprisotnim mafijam, nobena od njih ni uspešna. Mar nimajo dovolj policijskih sil, obveščevalnih služb in tehničnih pripomočkov, morda izvršilna oblast nima dovolj pooblastil? Ne, resnica je veliko bolj banalna. Teh služb je preprosto preveč, uporabljajo preveč različnih tehnologij in računalniških sistemov ter delujejo preveč različno, vsaka od njih pa je prepričana, da je njen sistem najboljši. Zato celo znotraj ene države le redke službe dobro sodelujejo med seboj, še redkeje pa se povezujejo zunaj državnih meja. Čeprav je na primer Evropska unija odprla svoje meje, organizirane skupine proti kriminalu, ki je zasidran globoko v temeljih Evropske unije, med sabo skorajda ne sodelujejo. Mednarodne konference, sklepi in resolucije sicer vedno znova obljubljajo skupne akcije in združevanje sil, vendar so v resničnem življenju še vedno zelo daleč od besede, ki je v evropskem besednjaku tako zelo priljubljena - usklajenosti.

Vse skupaj je v resnici skrajni nesmisel.
Za začetek boja proti organiziranemu kriminalu v Evropi bi morali imeti enotno FBI za vso Evropo, vendar bi to lahko oblikovali le, če bi imele vse vlade Evropske unije pravo politično voljo. To bi morale imeti tudi različne agencije, ki skrbijo za red v državah članicah, saj bi se morale odpovedati delu svojega imperija. Vlade nimajo volje, agencije ne pripravljenosti za odpovedovanje. Najverjetneje bomo oboje dobili takrat, ko bo že prepozno in ko kriminala ne bo več mogoče ustaviti. Mafija je na primer prisotna tudi v institucijah Evropske unije, zlasti v Bruslju, čeprav uradni organi tega nikoli niso priznali. A poznavalci pravijo, da je prepletanje oblasti in mafije sistem, ki je bi ustanovljen že davno in ki je ves čas dobro deloval. In bo še naprej, tako kot ga bodo oblasti še naprej zanikale.

Nekateri sedanji in nekdanji člani evropskega parlamenta resignirano in cinično ugotavljajo, da bi bilo za Evropsko unijo najkoristneje, če bi jo vodila mafija. Tako bi na mah ustavili nezakonito pridobivanja denarja in prekinili boj za ohranjanje ugodnosti, s čimer bi Evropska unija prihranila veliko milijonov. Čeprav se finančni varuhi trudijo, kolikor se morejo, ni učinkovitega sistema, ki bi nadzoroval, kam gredo velikanske vsote denarja evropskih davkoplačevalcev, niti tega, koliko ga konča v žepih evropskih parlamentarcev.