Gnostična sabotaža Matrice

Gnostična sabotaža Matrice

Začetki

Pred 1800 leti so krščansko religijo burkali kaotični valovi prevrata. Biblija še ni bila kanonizirana, najpomembnejša doktrinarna vprašanja pa so bila na voljo komurkoli, ki si jih je želel prisvojiti. Ljudje niso mogli doseči sprave o tem, kateri so bili dejanski Jezusovi nauki. Eden najbolj eksotičnih okusov v vrelem kotlu teološke kontroverznosti je bil gnosticizem, mistična filozofija, katere zagovorniki so označevali boga Stvarnika Stare zaveze kot nesposobnega sleparja, oziroma ga celo zanikali. Namesto patriarhalnega lika, ki sedi na nebeškem prestolu visoko nad oblaki, so gnostični kristjani posvetili svoja življenja iskanju drugačnega boga: izmuzljivega boga, skritega v človeški duši.

Iskanje Boga v notranjosti človeške duše se je zrcalilo v mnogih oblikah. Nekateri gnostiki so zagovarjali popolno odrekanje svetu in družbi; pripadniki te ločine so živeli v puščavah kot asketski menihi. Spet drugi so se poročili, delali in živeli v družbi svojih krščanskih bratov drugih ločin, ne da bi kadarkoli omenjali svoje duhovne težnje. Gnostiki so imeli do razsvetljenja intuitiven in oseben pristop. Niso poznali hierarhije, družbenih in verskih kodeksov ter osrednjih vladajočih avtoritet. Cilj je bil doseči odrešitev na kakršenkoli način, ne pa ustvariti nove ortodoksnosti.

Medtem ko se je večina gnostičnih kristjanov zadovoljila z dostojnim življenjem učenjaštva in motrenja, so si nekateri izbrali bolj neposredno pot. Lomilci tabujev te krajše poti, pogosto napačno označeni kot "razuzdanci" ali "častilci hudiča", so podžgali največ radovednosti med sodobnimi raziskovalci.

Verjetno ni človeške dejavnosti, ki bi bila tako tesno prepletena s tabuji, kot sta skrivnosti Erosa in Tanatosa - seksualnosti in smrti začetka in konca, praznine, iz katere vznikne človeško življenje in brezna v katero izgine. Francoski filozof Georges Bataille razlaga, da je verski impulz identičen erotičnemu hrepenenju, saj oba, preko mistične smrti ega (religija) ali "male smrti" orgazma (seks), stremita k ugasnitvi posameznikove zavesti. Po mnenju Bataillea seksualni in verski tabuji izzovejo kršitev le-teh že zaradi svojega obstoja, kajti le preko človeškega gona po označevanju in nato razdevičenju (ali oskrunitvi) stanj neomadeževanosti razrahljamo racionalni um ter se sesedemo v zamaknjeno združitev s svetim.

Lomljenje tabujev je, z drugimi besedami, globoka duhovna dejavnost s pomočjo religije (vrtoglava evforija in krvna žrtvovanja) ali pa preko družbene igre (anarhično brezzakonje karnevala). Norci, zločinci in sveti blazneži so skozi celotno zgodovino človeštva skušali usodo in se "prebijali na drugo stran."

Antinomizem dandanes

Pojem, da psihološki šok, ki ga povzročijo prepovedane dejanja, lahko vodi do duhovnega prebujenja, se imenuje antinomizem. Beseda izvira iz stare grščine in dobesedno pomeni "proti zakonu." Antinomijske sekte so bile prisotne skozi celotno človeško zgodovino v skoraj vseh kulturah. Najbolj znan primer sodobnega časa je hindujska tantrična sekta aghora. Njeni pripadniki so znani po tem, da v svojem silovitem iskanju Boga in modrosti kršijo prav vse krajevne družbene norme (izvajanje obredov na človeških truplih, uživanje opojnih in nečistih substanc, kršenje kastnih norm, itd.). Seveda je iz perspektive aghore zaužitje iztrebkov zgolj Bog, ki jé Boga. Zakaj bi aghori razlikoval med izgledom, vonjem in okusom ter imel raje določene izkušnje, dejanja in snovi, če je vse Bog? Pa vendar ni vse tako preprosto. Aghora - tako kot večina tantre - govori v skrivnem (kodnem) jeziku. Aghori, ki govori o zaužitju iztrebkov, lahko metaforično pripoveduje o svojih meditativnih izkušnjah. Če ne izkusimo njihove poti, ne moremo vedeti, kot tudi ne obsojati.[1] Antinomijska pot ni namenjena radovednim ali hedonističnim posameznikom. Zahteva absolutno preudarnost in neomajno zavezo božanski etiki, onstran tega sveta.

Antinomijski mistiki se niso nikoli ubadali z družbenim statusom, telesnim udobjem ali moralno odrešitvijo. Njihov cilj je bil vedno pridobivanje božanskih moči preko mistične spojitve z Bogom. To kar družba imenuje zlo, je tisto kar prekorači meje, preplavlja brez meja ter zamegli delitve na čisto in nečisto, sveto in posvetno. Antinomijski junak se namerno ne zmeni za ta razlikovanja ter izvaja dejanja, ki jih večina ljudi dojema kot umazana, odvratna ali nevarna. S tem ko hodi po božanskem ozemlju in se odpira absolutnemu, se osvobaja družbenih tabujev, raztaplja sram, strah in sodbo... Z vsakim prepovedanim dejanjem se duša okrepi in poveča; z vsako zlomljeno verigo postane primernejša za sprejem in spojitev z božanskim.

Antinomizem zgodnjega krščanstva

Antinomijski tok gnostičnega krščanstva se je pojavljal v dveh okusih: blag in močan. "Blag" antinomijski ideal je učil, da je meso le začasno nosilo duše, zato so lahko zreli kristjani delali s svojim telesom kar se jim je zahotelo. Biblična pravila omejevanja diete, obnašanja, oblačenja, spola (in spolnosti) so bila omejujoča in nepotrebne motnje, namenjene posvetni čredi, ne pa duhovnim izbrancem.

"Močni" antinomijski ideal so sprejele tiste krščanske skupine, za katere bi danes rekli, da stopajo po "levi" ali kratki poti. Pridigali so, da je grešnost pozitivna vrednota in vernike spodbujali h grešenju brez meja. Za lomljenje tabujev in družbenega pogojevanja so uporabljali seks, strah in opojne substance, medtem ko so s skrivnostno milino sanktificirali najbolj podla dejanja in sproščali silovito magično energijo.

Najbolj razvpit gnostični antinomist in učitelj vseh časov je bil Karpokrat, ki je v 2. stol. našega štetja živel v egipčanskem mestu Aleksandrija. Njegovi učenci so se ponašali z "znanjem o globokih stvareh Satana."[2] Sodeč po sv. Ireneju so bili Karpokratovi nauki še posebej bogokletni zaradi ideje, da so morali kristjani podkupiti hudiča, če so se hoteli vrniti nazaj k Bogu. Hudič je nato duše umrlih vodil po onostranstvu - vendar le, če so se mu za časa življenja oddolžili z obrednim izvajanjem številnih "grehov." Karpokrat je učil tudi, da je Zemlja zaporniški planet, ki so ga ustvarili uporniški angeli ter nanj zaprli človeške duše v mračne grobnice mesa in kosti. Ti "angeli" so bili Vladarji, iznakažene kopije nekega drugega, višjega božanstva imenovanega nerojeni bog.

Jezus je bil običajen človek, ki se je spomnil svojega prejšnjega obstoja breztelesne duše z nerojenim bogom zunaj prostora in časa. Ko sta Jezusovo znanje in duhovna jasnost rasli, je spoznal, da so zakone (npr. 10 božjih zapovedi) in ustanove ustvarili Vladarji-stvarniki sveta, da bi nas preslepili in prevarali. Najboljši način premagovanja grehov je bilo vdajanje v le-te. Tako kot si voda išče svojo pot, se lahko tudi duša vrne nazaj k nerojenemu bogu, osvobojena zemeljskih okov in omejitev. Za Karpokrata je bil Jezus ideal nekoga, ki je dosegel popolno svobodo duha; in ker je vir Jezusove moči ležal v skrajnem preziru vesolja, ki so ga ustvarili "angeli" Vladarji, je lahko vsak postal še večji kot Jezus, če je le preziral zemeljsko sfero še bolj kot On. Zaradi tega so nekateri karpokratovci same sebe dojemali kot enake Jezusu. Karpokratovci so v svoje krščanske obrede vključevali skrivne geste, sanjske prakse, magične uroke ter druge okultne ceremonije. Samouresničeni karpokratovci, ki so se dvignili nad padle angele stvarnike in Vladarje, so sedaj lahko poveljevali tem entitetam in obvladovali nevidne sile stvarjenja, kot če bi sami vladali Zemlji. Moralni zadržki jih niso omejevali, temveč le še bolj podžigali. Sv. Irenej, lovec na herezijo, razlaga:

"Karpokratovci so dosegli tako stopnjo norosti ... da pravijo, da je v njihovi moči početi karkoli je brezbožno in brezobzirno, kajti prepričani so, da so dejanja dobra ali slaba le v človeških glavah. Skozi preseljevanje duš v telesa morajo duše izkusiti vse vrste, oblike in dejanja življenja ... da njihove duše ob odhodu ne bi več trpele. Živeti morajo tako, da ne bodo spet prisiljeni v drugo telo, če bi jih karkoli omejevalo pri doseganju svobode."[3]

Po mnenju Karpokrata smisel človeškega življenja ni pokora pravilom padlih angelov, ki so ustvarili ta svet in nas pustili na njem, temveč doseči razsvetljenje in popolnoma ubežati sferi iluzije. Zakoni so neke vrste duhovne ovire, ustvarjene, da s pomočjo bolečine in užitka ohranjajo pokoro. Zavoljo te zgrešene težnje po ustvarjanju resničnost na podlagi nasprotij (npr. prav - narobe, dobro - zlo, nagrada - kazen), smo tu ujeti v krogu smrti in ponovnega rojstva. Jezus je v sledeči prispodobi razložil, kako ubežati krogu reinkarnacij:

"Ko se srečate z nasprotnikom, ravnajte tako, da se ga osvobodite, saj vas lahko drugače privede do sodnika, sodnik do stražarja, ta pa vas vrže v ječo; resnično vam pravim, od tam ne boste ušli dokler ne plačate zadnjega dolga."[4]

"Nasprotnik" je bil Satan, vodja Vladarjev-stvarnikov. Po smrti je hudič duše nevednih in neizkušenih predal "sodniku" ter nato "stražarju". Ti angelski birokrati so nepripravljene duše reciklirali tako, da so jih ujeli v nova telesa in jih poslali nazaj na Zemljo, kjer so znova zaživeli. Telo je bila "ječa." "Od tam ne boste ušli dokler ne plačate zadnjega dolga," pomeni, da nihče ne uide Vladarjem; duše se vedno vrnejo nazaj na Zemljo, dokler ne izpraznijo vseh svojih grehov. Duše, ki so za časa enega življenja izpraznile malho grehov, so se osvobodile kroga ponovnih rojstev in se vrnile k bogu, ki biva onstran sveta Vladarjev.

Drugače se ni bilo mogoče rešiti.

Tistim, ki so vsak greh izkusil vsaj enkrat, ne bo treba ponovno živeti. Ker so raziskali vsak kotiček in špranjo človeškega obstoja, jim ni treba več živeti v telesu. Karpokrat je trdil, da je Jezus razkril sveta učenja le učencem (Mark 4:10-11), ki so jih bili sposobni razumeti. Ljubezen in vera sta dovolj za zveličanje (cf. Gal. 5:6); "dobro" in "slabo" obstajata le v človeškem umu.

Kontroverznost glede Karpokrata pa se ni končala pri sv. Ireneju. Sv. Klement je nagajivega mistika obtožil kraje kopije Skrivnega evangelija po Marku iz aleksandrijske cerkvene knjižnice ter priredbe evangelija svojim "bogokletnim in telesnim" učenjem.[5] Sv. Klement ne omenja tematike teh učenj, vendar je bil Karpokrat zanesenjaški učenec platonske filozofije, zato lahko o njegovih učenjih sklepamo na podlagi dejstev. "Skrivni Mark" opisuje, kako Jezus preživi noč v neki jami in razkaže "Kraljestvo Boga" moškemu, ki ga je obudil od mrtvih. Podobno tudi Platonova prispodoba o jami primerja navadno budno življenje z ujetništvom v temnem tunelu, kjer bivajo svetlikajoče se sence - brezno iz katerega lahko uidemo le s pomočjo filozofije. Karpokrat je verjetno združil mit Platonove jame z učenji Markovega evangelija in ju prikrojil za iniciacijski obred, ki bo njegove učence vodil v večni svet zunaj jame.

Reformator Epifan

Karpokratov cilj je bil zbežati iz vesolja; njegov sin, Epifan, pa je očetove nauke poskušal reformirati. Čudežni otrok (umrl je pri 17 letih), čigar radikalni pogledi na poroko in lastnino so vplivali na številne generacije krščanskih svobodomislecev, je svojo revolucionarno filozofijo predstavil v eseju O kreposti in pravici. Epifan je dokazoval, da je Bog Zemljo obdaril s sončno svetlobo in rastlinjem - pravzaprav nam je podaril cel planet - da bi te darove lahko uživali. Zakaj potemtakem v svetu neizmernega izobilja obstajata tatvina in ljubosumje? Mladi reformator je sklenil, da te pregrehe obstajajo, ker so slepi in nevedni ljudje z vztrajanjem pri osebni lastnini izpridili božje darove. Zakaj so, sodeč po neizmerni radodarnosti Boga, kristjani vztrajali pri zaklepanju hrane, živali in žena? Ali niso s sebičnim zanikanjem deljenja koristi poroke s svojimi verskimi brati pljuvali istega Boga, ki jih je blagoslovil z spolnim nagonom in hrepenenjem? Epifanov odgovor na dušeče tradicije, ki so tako razvnele njegovega očeta, je bil zelo neobičajen: ko je Bog svojim izbrancem rekel, naj ne menjajo žena, se je gotovo šalil.

"Zato morate razumeti rek ‘Ne boš hrepenel’ kot da se je zakonodajalec [Bog] šalil. K tej šali je dodal še bolj smešne besede: ‘... po premoženju soseda’ (Eksodus 20:17). Ta, ki nam je dal poželenje, ki ohranja človeški rod, je zaukazal naj ga zadušimo, čeprav istočasno nič takega ne ukaže drugim živalim. V besedah ‘... po sosedovi ženi’ šala doseže vrhunec, saj prisili skupno dobrino, da postane osebna last."[6]

Sabotaža Matrice

Epifan si je svoje prevratne interpretacije Tore delil s kajniti, skrivnostno krščansko gnostično sekto iz 2. stol. našega štetja, ki si je ime izposodila od Abelovega morilskega brata, Kajna. Kajniti niso bili eskapisti kot karpokratovci niti reformatorji kot Epifan. Lahko bi jih označili kot saboterje. Kot številne druge krščanske gnostične skupine, so tudi kajniti verjeli, da je Zemlja nekakšna kozmična ječa ali živalski vrt za duše padlih in izgubljenih, labirint, ki mu vlada nesposoben in blazen demiurg. Ta demiurg je bil Jehova, srditi bog stvarnik iz Geneze. Njegova mati je bila Sofija, skrita boginja modrosti.

Kajniti so zavračali diaboličnega demiurga in svojo pozornost raje usmerili k Sofiji ( "vzvišeni sili" ), ki naj bi jih vodila in ščitila. Kot Jehova, si je tudi Sofija izbrala svoja ljudstva. Preko kajnitov, Judeža, sodomitov ter ostalih izobčencev Stare zaveze je neutrudno spodkopavala avtoriteto Jehove. Kajniti so bili močna antinomijska skupina, ki je obravnavala grešenje kot versko dolžnost. Preko sistematičnega kršenja Jehovih moralnih zakonov so skušali uničiti dejanske fizične zakone (npr. gravitacijo in trenje), ki omogočajo življenje na Zemlji. Kajniti niso klicali angelov zaradi odpuščanja, temveč za pomoč pri grešenju - v bistvu so poskušali sabotirati Matrico:

"In pravijo, da se ne morejo odrešiti na drug način, razen tako, da izkusijo vse stvari, kot jih je učil že Karpokrat. Ob vsakem grešnem in nizkotnem dejanju je prisoten angel, ki takemu posamezniku podari pogum in nečednost ... In to je popolno znanje - podati se v greh, ki ga je celo prepovedano imenovati, brez strahu."[7]

Izgleda da so kajniti z drznim iskanjem nepopisnih dejanj pričakovali pesimistični neoplatonizem Jeana Baudrillarda, francoskega postmodernista, čigar načela simuliranja so tako izrazito vplivala na sodobno znanstveno fantastiko:

"Na primer: zanimivo bi bilo videti ali bi represivni aparat reagiral še bolj nasilno na simuliran zastoj/napad kot pa na pravega? Slednji vznemiri le red stvari: pravico do lastništva, medtem ko prvi, bolj kot na svoj cilj, namiguje, da morda zakon in red nista nič več kot le simulacija."[8]

V simuliranem svetu ne moreta obstajati niti zločin, niti kazen na kakršenkoli pomemben način - le kako bi lahko, ko pa so zločinci, žrtve, policija in denar le različni aspekti iste iluzije?

Sklep

Antinomijska zapuščina je ovita v paradoks. Vse informacije o teh uporniških svetih možeh so se pojavile le v poročilih njihovih sovražnikov. To, kar je večina kristjanov imenovala "greh," so antinomijski gnostiki dojemali kot iniciacije; ni čudno, da so njihova sporočila tako prestrašila ustanove. Antinomijska pot zastavlja težka vprašanja. Ali lahko postanemo čisti tako, da se valjamo v nečistoči? Kaj je čisto, kaj nečisto? Kaj je greh in kaj ni? Ali imajo vladajoči neizpodbitno prav? Ali moč kvari? Je užitek zločin? Ali ista pravila veljajo za vse ljudi? So nekateri zakoni pomembnejši od zakonov ljudi?

V svetu kjer konvencionalna morala označuje smrt civilnih prebivalcev kot "kolateralno škodo," predsodke kot "družinske vrednote" in nosečnost kot "epidemijo," se bomo nekateri morda strinjali z Batailleovo bridko prošnjo za kolektivno prebujenje:

"Dvigni prekletstvo občutkov, ki zatirajo človeka in ga silijo v vojne, ki si jih ne želi ter mu vsiljujejo delo, čigar sadov ne bo nikoli okusil... Svojo notranjost prežemi z izprijenostjo in zločinom, ne kot z izključnimi vrednotami, ampak kot predigro njihove integracije v celoto človeštva. Z odprtimi očmi, usmerjenimi v prihodnji svet, sodeluj v uničenju današnjega sveta."[9]

Kjer nič ni resnično in je vse dovoljeno, postane antinomijski človek edini moralist, ki ga je vredno poslušati. Morda nas ti starodavni heretiki še vedno lahko česa naučijo.

OPOMBA: Idejo za naslov eseja in način predstavitve sem dobil iz filmske trilogije Matrica.

Viri

Marvin, Meyer W. & Smith, Richard. (1994). Ancient Christian Magic: Coptic Texts of Ritual Power

Wikipedia: Carpocrates; Secret Gospel of Mark; Tora

Svoboda, Robert E. (1986). Aghora: At the Left-Hand of God

Barnstone, Willis. (1984). The Other Bible

Sv. Irenej iz Liona. (2. stol. n. š.). Adversus Haereses

Luka 12:58 59; Mat. 5:25-26

Barnstone, Willis. (1984). The Other Bible

Epifan. (2. stol. n. š.). O kreposti in pravici

Sv. Irenej iz Liona. (2. stol. n. š.). Adversus Haereses

Baudrillard, Jean. (1983). Simulations

Radio National, Encounter: Georges Bataille